Kaj hoče ženska?

»Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža; da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče, da ni pomembno to, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš.«

Tako se začne uvod v knjigo Kaj hoče ženska?, ki jo je napisala Irena Štaudohar in sem jo kot njena dolgoletna kolegica imela priložnost prebrati, še preden sta jo Samo in Renate Rugelj pospremila v tiskarno.

Že ko sem prebrala uvod, so me preplavili takšna vznesenost, ganjenost in občutek sestrstva z vsemi neobičajnimi življenjskimi zgodbami žensk, ki so z dolgimi, drznimi koraki vstopile v to knjigo, da Ireni lahko rečem prijateljica. Spomnila me je na to, kar ženske včasih pozabimo, da imamo veliko več prijateljic, kot si kdaj mislimo; da so naše prijateljice vse tiste ustvarjalke in njihove literarne junakinje, ki so nas sooblikovale v to, kar smo.

V knjigi skupaj s Susan Sontag, Hannah Arendt, Lee Miller, Karen Blixen in mnogimi drugimi zaživijo tudi številni literarni liki, ki so se naselili v naši notranjosti, od tragičnih junakinj sester Brontë, Jane Eyre ali Cathy v Viharnem vrhu do občutljivih žensk, ki jih je ustvarila Virginia Woolf in so morale včasih preživeti brez lastne sobe, tam so liki Colette in ženske Erice Jong ali Judith Krantz, ki po newyorških ulicah vihrajo v oblekah Diane von Furstenberg, in obvezna Zlata beležnica Doris Lessing ...

»Ženske se največ naučimo iz življenja drugih žensk,« pravi Irena v knjigi. In ženske v tej knjigi nas spomnijo, kje smo zdaj in kakšno pot smo morale prehoditi, da lahko ustvarjamo, vozimo avto, volimo, ljubimo, kogar želimo, in svobodno stopamo po poti, ki si jo izberemo. Kot je rekla Gloria Steinem, jo je feminizem med drugim naučil tudi, da ti ni treba živeti tako kot vsi. In da se revolucija začne od znotraj.