Angleška dama med tisoči ranjencev

Bila je medicinska sestra, preden so te sploh obstajale, in postavila temelje poklica, brez katerega si ni mogoče predstavljati zdravstva. In čeprav se je Florence Nightingale rodila pred dvesto leti, je že takrat učila, da je umivanje rok izjemno pomembno za ohranjanje zdravja, ter s statistično obdelavo podatkov prepričevala oblastnike, da so prispevali denar za izboljšanje razmer v poljskih bolnišnicah.



V spomin si jo ponavadi prikličemo po zbirki redkih portretov v njenih poznih 30. letih ali po ilustraciji dame s svetilko, kakor so jo poimenovali, saj je ponoči s svetilko hodila med bolniki in preverjala njihovo počutje. Poznamo jo kot mater vseh medicinskih sester, damo, ki se je izvila udobju plemiškega življenja ter v okoliščinah hude bede in nepredstavljive bolečine postavila temelje zdravstvene nege.
 

Razkol med pričakovanji in željami

Kakšno življenje bi lahko imela, se je izrisalo že ob njenem rojstvu. Premožna starša William in Fanny Nightingale sta bila v Firencah na dolgih medenih tednih, ko je 12. maja 1820 prišla na svet. Na ta čas jo je vse življenje spominjalo njeno ime, Florence. Čeprav to niso bili časi, ko bi se jim zdelo vredno šolati dekleta, je oče njej in njeni starejši sestri Frances Parthenope (tudi ona je dobila ime po kraju rojstva v predelu Neaplja, kjer je bila nekoč grška naselbina) zagotovil odlično izobrazbo; govorila je več jezikov, znanje je bogatila tudi med potovanji po Evropi, oboževala je literaturo, predvsem pa matematiko in velja za eno od pionirk zbiranja in obdelave statističnih podatkov. Vse to pa še vedno ni spremenilo pričakovanja, da se bo nekoč dobro poročila in predvsem skrbela za dom in družino, obkrožena s služabniki in zaposlena s pripravljanjem imenitnih družabnih dogodkov.

Toda že kot 16-letno dekle je v sebi zaslišala klic, kakor je mogoče prebrati v njenih življenjepisih, socialni čut je prevladal in jo vlekel iz udobnih dvorcev v skupnosti, kjer so vladali beda, trpljenje in obup. Želela si je postati prostovoljna negovalka v bolnišnicah, kar je v obup spravilo njeno družino, še zlasti mater, ki si je za čedno in graciozno Florence, kakor so jo opisovali v mladih letih, predstavljala povsem drugačno prihodnost. Bolnišnice so bile umazani, nehigienski prostori, kjer so ljudje umirali, poklic negovalke ni bil spoštovan … Toda Florence je v teh prostorih videla predvsem, kako bi jih bilo treba urediti in kaj bi v resnici ta dekleta morala delati – dotlej so bila v glavnem služkinje, ki so pometale, prinašale premog, kurile ogenj, šele po vsem tem pa poskrbele za bolnike, ponavadi brez kakršnega koli znanja o negi.


 

Šok v Skutariju

Ena ključnih prelomnic je bil obisk bolnišnice v Kaiserswerthu v Nemčiji, ki je bila pravo nasprotje ustanov, kakršne je poznala iz Anglije. Navdušili sta jo snažnost in predanost osebja, predvsem pa tamkajšnja ustanova za usposabljanje negovalk. Hotela je slediti vzoru, ne le te, tudi nekaterih drugih bolnišnic, ki jih je obiskala po Evropi, in zato zavrnila ženitno ponudbo angleškega politika in pesnika Richarda Milnesa, ki ji je dvoril že leta. Družbeni pritiski in notranji razkoli so zelo slabo vplivali na njeno psihično počutje. Leta 1847 je doživela živčni zlom. Med okrevanjem v Rimu je spoznala britanskega politika Sidneyja Herberta, v katerem je našla prijatelja in ključnega zaveznika pri njeni najpomembnejši nalogi, skrbi za ranjence v krimski vojni.

A še pred tem se je vrnila v Kaiserswerth in šla na štirimesečno usposabljanje, leta 1853 je že vodila bolnišnico za ženske v Londonu. Ravno v tem času se je začela krimska vojna, v kateri so se Anglija, Francija in Turčija spopadle z Rusijo. V Anglijo so prihajale novice o več tisočih ranjenih rojakih, ki umirajo v obupnih razmerah, premraženi in lačni, zato je Florence pisala prijatelju, takratnemu ministru za vojno Sidneyju Herbertu, in ponudila pomoč.

Oktobra 1854 se je na prizorišče odpravila s skupino prostovoljnih bolničark. Ko je prispela do barak v turškem Skutariju, kjer so uredili poljsko bolnišnico za nekaj tisoč angleških ranjencev, je nastopil eden največkrat opisanih trenutkov v njenem življenju. Vojaki so ležali na umazanih tleh, večinoma zaviti v umazane okrvavljene rjuhe, brez vode in hrane, med njimi so ležali mrtvi in se sprehajale podgane. Večina jih tako niti ni umrla zaradi ran, ampak zaradi bolezni, ki so se širile. Bolničarke so oskrbele bolnike, toda to ni zadostovalo, šele po temeljitem čiščenju odtokov se je zdravstveno stanje oskrbovancev izboljšalo.

Florence Nightingale je kljub nenehni bitki s smrtjo razmere marljivo in natančno popisovala, zagotovila dobavo materiala in tudi sama skrbela za bolnike. Od tod so znani njeni nočni obhodi s svetilko, ko je preverjala stanje bolnikov, jim izrekla bodrilno besedo in stisnila roko. Vojaki so jo oboževali, o njej so pisali pesniki in poročali časopisi. »Naloga pred Florence Nightingale ni bila nič drugega kot reševanje britanske vojske. Brez nje ali dela, ki ga je opravila, bi naši generali kmalu ostali brez enega samega človeka,« je zapis, ki ga je mogoče izbrskati iz Guardianove dokumentacije.
 

Miss Smith

Medtem je v domovino poročala o grozljivih razmerah v poljskih bolnišnicah, ki jih je obiskovala in popisovala. Ker je verjela v moč podatkov, je pripravila infografiko, s katero je poskušala prepričati kraljico Viktorijo, naj prispeva k izboljšanju razmer v teh ustanovah. A cena, ki jo je plačala za trdo delo, je bila visoka. Tudi ona je med vojno hudo zbolela, za silo okrevala, a še naprej delala.

V Anglijo se je vrnila slavna, zaradi česar se je v javnosti pogosto predstavljala kot Miss Smith, a si nikoli ni povsem opomogla. Ne glede na zdravstveno stanje pa je vendarle imela dovolj moči, da je leta 1860 v bolnišnici St. Thomas ustanovila šolo za bolničarke in babice, devet let pozneje pa še Ženski medicinski kolidž v Londonu. Istega leta je izdala Zapiske o zdravstveni oskrbi: kaj to je in kaj ni, ki so bili osnova poučevanja v tovrstnih ustanovah. V njih je med drugim zapisala: »Vsaka medicinska sestra si mora pogosto in skrbno umivati roke. Če umiva tudi svoj obraz, je še toliko bolje. Umivanje z milom in mehko vodo je torej zaželeno tudi iz drugih razlogov kot le čistoče.«



Sto šestdeset let pozneje spet poslušamo mantro o umivanju rok in pomembnosti higiene in težko rečemo, da je poklic medicinskih sester spoštovan in ustrezno vrednoten. Kaj bi pionirka zdravstvene nege porekla v času, ko se svet bori s pandemijo? »Tri stvari, ki so bile uničujoče za vojsko na Krimskem polotoku, so bile neznanje, nesposobnost in neuporabna pravila. Enako se bo ponovilo, če pravila v prihodnosti ne bodo postavljena bolj pametno in jih ne bodo izvrševali bolje informirani in bolj usposobljeni ljudje,« so navedli zapis Florence Nightingale, razburjene zaradi nezmožnih javnih uslužbencev in politikov.

Pri odgovoru na vprašanje, kaj bi rekla danes, tudi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica inštituta za zgodovino medicine pri ljubljanski medicinski fakulteti, potegne vzporednico s krimsko vojno. Kot takrat bi tudi v tokratnem boju z virusom pokazala predanost bolniku, ki je bil temelj njenega poslanstva. »Ko bi videla, da so ljudje potrebni pomoči, bi jih nagovorila v duhu visokega humanizma in etičnih načel, kakršna je prenesla v svojo šolo za medicinske sestre, čeprav se takrat še niso tako imenovale – termin namreč poznamo šele v času po drugi svetovni vojni –, temveč so jim rekli zaščitne ali skrbstvene sestre.«

To je po besedah sogovornice njena najpomembnejša zapuščina za človeštvo – pionirsko delo, vzpostavitev filozofije zdravstvene nege kot stroke in temeljev izobraževanja medicinskih sester, ki si zaradi požrtvovalnega dela zaslužijo spoštovanje, dostojanstvo in ustrezno vrednotenje poklica. Vselej, ne le ob 12. maju, ki je zaradi datuma rojstva Florence Nightingale postal dan medicinskih sester. In navsezadnje dan fibromialgije, zaradi katere je domnevno trpela.


 

Florence in sova

Iz njenega zadnjega obdobja v življenju je bolj malo znanega. Večino zadnjih štirih desetletij je preživela v postelji, se borila s posttravmatskim stresom in depresijo. Na razstavi londonskega muzeja Florence Nightingale si je mogoče ogledati nekaj zadnjih njenih fotografij – iz leta 1906, na kateri sedi z zapiski na krilu oziroma leži na postelji z dobrodušnim nasmehom na obrazu.

Bila je velika ljubiteljica mačk, njena spremljevalka pa je bila v mlajših letih tudi sova Atena. V slogu svojih staršev ji je dala ime po kraju, kjer jo je dobila; med obiskom atenske akropole leta 1850 jo je rešila pred skupino mulcev, ki so jo mučili. Ko je poginila, jo je dala nagačiti in je bila nekaj časa na ogled v domu njene sestre Parthenope, ki je sicer sledila družbenim pričakovanjem in se bogato omožila, a je kljub temu uresničila tudi lastne želje po pisanju in je o sovici iz partenona napisala knjigo (Life and Death of Athena, an Owlet from the Parthenon). Ta nenavadni artefakt iz njenega življenja je prav tako na ogled na omenjeni razstavi, podobno kot znamenita turška leščerba.

Florence Nightingale je odšla tiho – 13. avgusta 1910 ji je odpovedalo srce – in takšne so bile, kot je dva dni po njeni smrti poročal Guardian, tudi njene želje za pogreb.