Iz orientalskega razkošja pobegnil v Rusijo

O državljanski vojni v Siriji, ki se je začela leta 2011, se je še pred kratkim zdelo, da je nekakšen zamrznjeni konflikt. Diktatorska oblast predsednika Bašarja al Asada je s pomočjo Rusov, ki so mu rešili oblast in kožo v vojni, obvladovala večino ozemlja. Vendar so bila velika območja pod nadzorom raznorodnih upornikov.

Po koreniti spremembi razmer, ko je Izrael uničil oziroma popolnoma oslabil Asadove libanonske zaveznike Hezbolah, Rusi pa zaradi vojne v Ukrajini niso bili več sposobni podpirati režima, je državljanska vojna dobila nov zalet. Sunitski islamistični uporniki s severozahoda pod vodstvom skupine Tahrir al Šam, katere pripadniki so se iz džihadističnih skrajnežev pred leti prelevili v sirske nacionaliste, so novembra začeli novo ofenzivo proti Asadovemu režimu.

Zelo hitro so zavzemali ozemlje pod nadzorom režima, tudi pred državljansko vojno največje sirsko mesto Alep. Nove ofenzive so sprožili še drugi uporniki in oblast, ki jo je zadnjih 24 let vodil zdaj 59-letni Bašar, pred njim pa skoraj 30 let njegov oče Hafez al Asad, se je preprosto zrušila, vojska se je razbežala. Uporniki so v nedeljo tako rekoč brez boja zasedli sirsko prestolnico Damask.

Nekdanjo predsedniško rezidenco v Damasku so po padcu režima seveda oplenili in deloma požgali. FOTO: Omar Haj Kadur/AFP

Bašar al Asad, ki mu v nasprotju z očetom ni uspelo postati dosmrtni predsednik, je z družino pobegnil k svojemu zavetniku, ruskemu diktatorju Vladimirju Putinu. Za seboj je pustil državo v razsulu zaradi vojne in podnebnih sprememb. Življenje v orientalskem razkošju je Asad prisilno zamenjal za nejasno prihodnost v zimski Moskvi. Temperatura tam je bila v ponedeljek minus 1, v Damasku pa 16 stopinj Celzija.

Zanimivo je, da Bašar ni bil prva izbira za naslednika Hafeza al Asada. Oče, ki je gojil svoj kult osebnosti in desetletja brezobzirno zatiral kakršnokoli obliko nasprotovanja njegovi oblasti – prevzel jo je, kakor se spodobi, z državnim udarom –, je za nadaljevanje svoje republikanske monarhije, sistema, podobnega severnokorejskemu, vzgajal najstarejšega sina Basla. A ta se je ubil leta 1994, ko je s svojim mercedesom z menda kar 240 kilometri na uro divjal proti letališču v Damasku, od koder je nameraval z zasebnim letalom iti na smučarske počitnice v evropske Alpe.

Sedež oblasti je bila palača na hribu nad Damaskom, ki jo je v drugi polovici 80. let 20. stoletja zgradil Bašarjev oče Hafez al Asad. FOTO: Omar Haj Kadur/AFP

Takrat je bil Bašar zdravnik na specializaciji iz oftamologije v Londonu. Čeprav naj ne bi imel političnih ambicij, ga je oče poklical nazaj v domovino, ga poslal na vojaško akademijo, da je postal pravi moški, in ga kmalu predstavil za svojega naslednika. Stari Asad sicer že takrat ni bil najboljšega zdravja, leta 2000 pa je umrl in tako je Asad mlajši po sili razmer zasedel mesto voditelja narodnostno in versko zelo mešane države. Že Asadi so, na primer, pripadniki alavitske šiitske muslimanske manjšine, v kateri je dobra desetina od 25 milijonov prebivalcev Sirije. Največ, tričetrt prebivalcev, je pripadnikov sunitske različice islama.

Zakonca Asad s svojimi otroki. FOTO: Sirski predsedniški urad/AFP

Kaj bo zdaj počel Bašar al Asad, je dober dan po njegovem begu v Moskvo seveda nemogoče vedeti. Za začetek je skupaj z družino od podpornika in zdaj gostitelja njegovega izgnanstva Putina dobil politični azil. Prav tako je popolnoma nejasno, kaj se bo v prihodnosti dogajalo v Siriji. Največji pesimisti napovedujejo tako imenovani somalski scenarij, razpad države in neskončen boj za oblast med lokalnimi gospodarji vojne.