Nov epski feministični roman priljubljene avtorice, kritiki so navdušeni

Nigerijsko-ameriška pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je napisala nov težko pričakovani roman z naslovom Dream Count (Štetje sanj), ki bo v ZDA in Veliki Britaniji izšel v začetku prihodnjega meseca. Avtorica je zaslovela s skoraj petsto strani dolgim romanom Amerikanka, v katerem je izrisala veliki multikulturni ep naše dobe. Kritiki so roman večkrat primerjali z uspešnico Beli zobje Zadie Smith, druži pa ju tudi to, da sta svoj prvi roman napisali zelo mladi, še pri dvajsetih.

Adichiejeva je tudi avtorica knjig, kot so Zapiski o žalovanju, Polovica rumenega sonca, Škrlatni hibiskus in Vsi moramo biti feministi, ki so prevedene tudi v slovenščino. Zanje je prejela različne mednarodne nagrade.

O feminizmu je leta 2013 spregovorila tudi na dogodku TED. Izsek njenega govora, ki je postal nekakšen sodobni feministični manifest, se je pojavil v pesmi Beyonce Flawless.

Dream Count govori zgodbe o štirih ženskah in se kot Amerikanka dogaja v ZDA in Nigeriji, opisuje materinstvo, prijateljstvo, govori o pritisku na mlade ženske, naj imajo otroka in družino, in opisuje tudi tiste, ki se šele v zgodnjih srednjih letih odločijo za otroke. Spet je torej posvečen predvsem ženskam. Kritiki so navdušeni, menijo, da gre za umetnino, ki jo lahko primerjamo z romanom Vojna in mir.

»Dolgo je trajalo, preden sem se znova lotila pisanja romana, čeprav ne verjamem v pisateljsko blokado, saj sem vraževerna. Ko sem imela otroke, je tisti del v meni, ki je odgovoren za ustvarjalnost, nekako zamrznil in dolgo ga nisem mogla staliti, čeprav sem si to z vsem srcem želela.«

Jeza lahko prinese pozitivne spremembe

Ko ji je umrl oče, je napisala samoizpovedno knjigo Zapiski o žalovanju, pisanje ji je pomagalo, da se je počasi izvlekla iz globoke žalosti. Kmalu za očetom je umrla tudi mama, končno je začela pisati roman in kmalu ji je postalo jasno, da je posvečen prav njej. Za Sunday Times je povedala: »Vesela sem, da to ni žalostna knjiga. Ne bi ji bilo všeč, če bi o njej napisala žalosten roman.«

Prah je dvignila leta 2017, ko je v nekem intervjuju na vprašanje, ali je transspolna ženska »kaj manj prava ženska«, odgovorila, da je »trans ženska pač trans ženska«. »Vse v zvezi z našim spolom je povezano z izkušnjami. Ni pomembno to, kakšno frizuro imamo, niti to, kakšni so naši spolni organi, gre za to, kako svet ravna z nami, in če si v svetu živel kot moški s privilegiji in si potem spremenil spol, težko sprejmem, da lahko tvojo izkušnjo enačimo z izkušnjo ženske, ki je od začetka živela kot ženska in ji niso bili priznani isti privilegiji kot moškim.«

Takrat so jo liberalni krogi napadli in zdelo se je, da je ogrožena njena pisateljska kariera. »Menim, da se moramo o takšnih stvareh pogovarjati, in to je bistvo humanizma. Na družbenih omrežjih se mladi ljudje danes bojijo napisati svoje mnenje o politiki in družbi, ker jih je strah, da jih bo kdo napadel, a to ni prav, saj tako ne bodo nikoli izoblikovali svojih misli in se naučili razmišljati.«

Veliko premišljuje o tem, kaj se bo zgodilo v ZDA, zdaj ko je na oblast prišel Trump. Prepričana je, da ima toliko podpornikov zato, ker imajo ženske v družbi vedno več moči in to moškim ni všeč. Strah jo je, da prihajajo težki časi. A kot je zapisala v svojem feminističnem manifestu, je njuno, da se ljudje razjezijo. »Jeza lahko prinese pozitivne spremembe.«