V ritmu svetovnih uspešnic plešoči vodometi v soju raznobarvnih reflektorjev (ali water show) na antalijskem glavnem trgu Cumhuriyet v središče turške riviere vsako leto pritegnejo reke turistov od blizu in daleč. Nekajkrat na teden, lani menda že vsak dan. Letos pa … »Ni denarja,« je pojasnil bližnji prodajalec sladoleda.

Ko smo se pod večer približevali trgu in ugibali, kateri narodnosti se bo največkrat poklonil glasbeni urednik prireditve (Kalinka, denimo, je trumo ruskih turistov vsakič spravila v trans), ni nobena glasba preglasila običajnega mestnega hrušča. Ni bilo sledu o nepregledni množici ljudi, nikjer nobenih žarometov, fontane so lenobno opravljale dnevno rutino. »Letos ni šova, žal,« je povedal sladoledar. »Voda so dolarji, ti pa se noro dražijo.«

In v tem slogu letos poteka turški turistični vsakdan. Če primerjaš vrvež v slikovitem labirintu uličic za mestnim obzidjem, na številnih bazarjih ali po modernih nakupovališčih, se zdi, da bo turistična sezona bistveno boljša od lanske, predvsem pa neprimerno donosnejša od obiskovalske revščine izpred dveh, treh let. Tudi frekvenca zračnega prometa in zasedenost letal ter hotelov temu pritrjujejo. Letala pristajajo »v koloni«, hoteli so po besedah domačinov polno zasedeni. Pa ni tako sijajno, kot je videti. Turistov je sicer ogromno, v trgovskih centrih vrvi od kupcev, vrste so tudi pred blagajnami. Jasno, lira je razvrednotena, nakupovanje je postalo še ugodnejše, aranžmaji, ki vključujejo vse, kar si človek želi, relativno cenejši. A to je sprožilo cenovni vrtiljak na drugi strani.

Je še dobro in poceni

Uvoženi izdelki se dražijo skladno z dolarjem, turški počasneje, v odvisnosti od tega, koliko dražjih uvoženih surovin vsebujejo. Pod črto se turška hrana za tujevalutne kupce ceni. Stogramski piščančji kebab ne presega evra niti na najfrekventnejših lokacijah, glavna jed v zelo solidni restavraciji bo težko vzela več kot sedem, osem evrov, solata s piščancem, kozicami, mesnimi kroglicami ipd. pa bo stala tri, štiri evre. S pivom se je mogoče ohladiti za dobra dva evra, malo več bo v restavraciji stal deciliter vina. Za pollitrsko plastenko vode v kiosku bo treba odšteti liro (kakih 14 centov). Boljše sladice – okoli dva evra. Skratka, v hotelih je sicer hrana odlična, a tudi če se potikaš okoli in se prehranjuješ »zunaj«, boš jedel dobro in poceni.



Turčija je bila od nekdaj nakupovalna meka. Ne le spominki, tu se kupuje kakovosten tekstil znanih blagovnih znamk, usnje, zlatnina, tepihi, začimbe … Originali in več različic ponaredkov: takšni, ki jih od izvirnika razloči le poznavalsko oko, slabše izdelani, a še vedno iz originalnega materiala, še bolj borni, vse do »plastičnih« ponaredkov, ki komajda spominjajo na svoje izhodišče. In se prodajajo za drobiž. Za tuje turiste je z devalvacijo lire vse to postalo še bistveno cenejše, čeprav trgovci sproti zvišujejo cene. Ko jih pobaraš, zakaj, glasno tarnajo: škarje se zapirajo, zviševanje cen ne lovi upadanja lire, tudi z nekaj večjim prometom ne morejo nadoknaditi te vrzeli in zaslužek se jim krči.

Večji in razkošnejši

Kljub temu je njihova podjetnost občudovanja vredna. Trgovine in lokali se zapirajo, a sočasno kot gobe po dežju rastejo novi. Kjer je bil še lani prodajalec torbic, zdaj vabi tekstil. Razcvet gradbeništva (ki ga je država v zadnjih letih spodbujala, da bi dodatno napihnila gospodarsko rast) je povečal ponudbo novih stanovanj, lokalov, pisarn. Antalya na primer je dvomilijonsko mesto, peto po velikosti, ki nenehno modernizira svojo infrastrukturo, ureja parke in gradi moderne objekte za svoje institucije in številno birokracijo, odpira tudi nove nakupovalne centre in outlete, pri čemer je vsak naslednji večji in razkošnejši od prejšnjega. Gostinske in trgovske zmogljivosti so res ogromne; zdi se, da za nekaj let prehitevajo število obiskovalcev. Kot da so že zdaj nared za leta 2023 pričakovanih 50 milijonov turistov.



Privlačna znamenitost turških mest so tržnice, sosyal pazari, z velikansko ponudbo raznovrstnega blaga. Mali trgovci in preprodajalci se s stojnicami selijo po mestu in vsak dan ponujajo bazarsko izkušnjo v drugem okrožju, običajno na prostem ali v velikih pokritih dvonadstropnih garažnih hišah. Gneča, da se komaj prebiješ skozi. V osnovi so namenjene domačinom, saj so cene tam še nižje, ekstremno nizke, blago pa nižje kakovosti, v razsutem stanju, tudi z napakami. Na tržnici srečaš čedalje več tujih turistov, ki »pasejo firbec«, pa tudi nakupujejo (tukajšnje agencije rade vključijo tržnice v nakupovalni izlet). Sicer obveznega barantanja za ceno tam načeloma ni.

Prihajajo vzhodnjaki

Slovenec, ki se v Turčiji mudi dlje od dopustniškega tedna in mu spomin seže v rajnko Jugoslavijo, tu zdaj doživlja déjà vu (le da iz ugodnejše pozicije). Tečaj »njegovega« evra raste, v menjalnici dobi zanj vsak dan več, zato menja denar sproti, oziraje se na valutni trend. Seveda pa ga na blagajni v trgovini vsakič preseneti nekoliko višji račun. Inflacija res še zdaleč ni taka, kot jo pomnimo iz jugoslovanskih časov (in je precej selektivna; cene javnih storitev, kot so npr. prevozi z avtobusi, politika umetno drži na nizkih ravneh), občutek pa je dobro znan.



Takšni so vtisi, kaj pa pravi turška statistika (TÜİK)? V drugem kvartalu letos je Turčija ustvarila 7,04 milijarde dolarjev prihodkov iz turizma, kar je za 30 odstotkov več kot v istem času lani. Skoraj 85 odstotkov prihodkov so prinesli tuji turisti.
Število turistov se je v opazovanem trimesečju povečalo za 24,9 odstotka na več kot enajst milijonov. Tudi po številu je bilo domačih gostov le za dobro desetino, preostalo so bili tujci. Samo v juniju je to sredozemsko destinacijo obiskalo 5,1 milijona tujih turistov, od tega je bilo 22 odstotkov Rusov, okoli deset odstotkov Nemcev in okoli sedem odstotkov Britancev. Najbolj obiskan je Istanbul, v prvi peterici so še Antalya, Ankara, Bodrum, Izmir. Istanbul je v samo prvih štirih mesecih obiskalo 3,9 milijona turistov.



Med obiskovalci se izrazito povečuje delež vzhodnjakov, predvsem Irancev. To je opaziti tudi na ulicah (Antalye), ne le po tradicionalnih oblačilih, ampak po zunanjem videzu, govorici in navadah prišlekov. Bogati, pripravljeni na nakupovalne »podvige«, pa tudi na barantanje, ki ceno z etikete (»samo za vas«) lahko zniža pod tretjino. V celotni prvi polovici leta se je turistični obisk Turčije na letni ravni povečal za 28,9 odstotka.

Varnost ni več vprašanje

Povprašali smo tudi v dve slovenski turistični agenciji, ki organizirata potovanja in počitnice v Turčiji. Tako v Kompasu kot v Palmi so povedali, da zanimanje slovenskih gostov za Turčijo strmo raste že od lanske jeseni. Za Kompas so potovanja v Turčijo eden najhitreje rastočih segmentov, vprašanje varnosti, ki je pred leti goste odvračalo od tega cilja, je pozabljeno, ker so se razmere umirile in so stabilne.

Odlično reklamo za največje turško mesto so lani jeseni naredili košarkarji z zmago na evropskem prvenstvu v Istanbulu. To je povečalo prepoznavnost Slovenije med Turki in pritegnilo slovenske turiste v državo na dveh kontinentih. Odtlej se izjemno povečuje prodaja vikend paketov za obisk Istanbula (odhod iz Ljubljane), ti so običajno razprodani že več mesecev vnaprej. Turiste pritegnejo »kvalitetna nastanitev, odlične cene (nizka vrednost lire) in izkušeni vodniki«. Izjemno priljubljen potovalni cilj je tudi Kapadokija.



Tudi operaterja potrjujeta, da se je zanimanje za Turčijo dodatno povečalo po padcu turške lire. Potniki se odločajo za potovanja več mesecev vnaprej (sezona v Turčiji traja tako rekoč do decembra, na južni rivieri temperatura morja tedaj komaj pade pod 20 stopinj, zdaj je okoli 29), zagotovljeni so številni odhodi v oktobru, novembru in decembru ter v novoletnem času.

V Palmi je Turčija prav tako ena najbolje prodajanih destinacij, tako za potovanja kot za počitnice. Posebej zanimiva sta južni del Turčije in Istanbul. Na veliko se tržijo krožna potovanja v Kapadokijo, Pamukkale, Izmir. Gostje se vračajo, »ker se v Turčiji počutijo zaželene, domačini so prijazni tako v velikih hotelskih kompleksih kot v bolj odročnih vaseh. To imajo preprosto v krvi. Je pa dejstvo, da je Turčija že od nekdaj dežela dobrih nakupov in velja za pravi nakupovalni raj. Očarljivi in gostobesedni trgovci vas bodo znali prepričati v nakup, čeprav izdelka ne potrebujete,« pravi Nena Kraševec Mišič iz Palme. Prav Istanbul posebej privablja zaradi ugodnih nakupov in znanih blagovnih znamk.

Glede varnosti ni nobenih dilem, nadaljuje sogovornica, vprašanj na to temo ne dobivajo več. Po njenem gre za globalno spoznanje, ki traja že nekaj let, da so nas namreč gospodarski, politični in drugi pretresi toliko utrdili, da smo začeli na potovanjih ponovno uživati, ker vemo, da absolutne varnosti ni nikjer več.