Revni bodo odrinjeni na rob družbe tudi v starosti

Za 97.000 upokojencev in upokojenk, ki živijo z dohodki pod pragom tveganja revščine, sedanji predlog zakona o dolgotrajni oskrbi ne bo – čeprav bi to bilo potrebno – prinesel sprememb na bolje, pravijo v 19 nevladnih organizacijah, ki so združene v mrežo EAPN Slovenija, ki je članica Evropske mreže za boj proti revščini (European Anti Poverty Network).

»Politiko dolgotrajne oskrbe poganja neoliberalna ideologija, zlasti v delu, kjer se pričakuje, da bo razmere izboljšal trg, v našem primeru zasebniki in koncesionarji. Močen poudarek v smeri zasebnega pomeni večji vpliv trga pri socialni negi, kar je lahko nedvomno le na škodo najranljivejših skupin,« pravijo v EAPN Slovenija.

PragRevscine

Nevladne organizacije, ki opozarjajo, da je pandemija pospešila poglabljanje in naraščanje revščine, socialne izključenosti in neenakosti, poudarjajo, da se revščina iz zgodnjih let v obliki neenakosti ohranja praviloma vse življenje, njene posledice pa se akumulirajo v starosti. »To lahko omilijo predvsem socialne podpore, medosebno zaupanje in družbena kohezija,« pravi Tomaž Gerdina iz zavoda OPRO.

Zato v EAPN Slovenija menijo, da bi predlagani zakon o dolgotrajni oskrbi oziroma politika, povezana z dolgotrajno oskrbo, morala resneje obravnavati individualne, strukturne in družbene komponente marginalizacije in diskriminacije starejših. Zdaj je skrb za starejše pri nas večinoma breme družinskih članov – tako finančno kot delovno –, obenem pa so vse manj dostopne zdravstvene in socialne storitve, nezadostna sta ponudba in dostopnost negovalnih storitev tako v skupnosti kot institucionalnem socialnem varstvu. Tisti, ki so vse življenje ostajali na dnu, bodo tudi v starosti brez spremenjenih politik ostajali izključeni iz družbenega dogajanja.

Prenizek delež za dolgotrajno oskrbo

Če želimo dostojen zakon o dolgotrajni oskrbi, je pred sprejetjem zakona nujno razpravljati o odsotnosti vsake participacije upravičencev oziroma starejših, kar pomeni tudi pregled dosedanjega organiziranja starejših in predlaganje možnih novih oblik. Nujno pa bi bilo zvišanje deleža za dolgotrajno oskrbo v BDP – ta pri nas znaša 0,9 odstotka – vsaj na povprečje OECD, ki je 1,7 odstotka.

V predlogu zakona manjka paliativna oskrba z interdisciplinarnimi timi kot nujen element dolgotrajne oskrbe in univerzalnih temeljnih storitev. »Potrebujemo storitve, ki jih malo kdo ali pa skoraj nihče – razen na Jesenicah – na terenu v Sloveniji ne izvaja,« opozarja Nataša Gadnik, strokovna vodja Društva PO-MOČ. Nedorečeno oziroma nejasno je novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, točkovanje za uvrstitev uporabnika v eno od petih kategorij pa uporabnikom odvzema pravico do izbire in samoodločanja. Pravica do denarnega prejemka ima opredeljene tako nizke zneske, da ne zadoščajo za kakršnokoli resno obravnavo, podobno pa velja za zneske storitev za ohranjanje samostojnosti.

V EAPN opozarjajo tudi na opredelitev mirovanja pravic, ko je uporabnik nekega zavoda v bolnišnici ali uporablja drugo storitev, ki jo krije obvezno zdravstveno zavarovanje in mu pravica do dolgotrajne oskrbe miruje. Ker ZZZS v tem času ne izplačuje sredstev domu starejših, je vprašanje, kako naj institucija v tem času izplačuje plače.

Poudarjajo še, da med storitvami niso opredeljene psihosocialne storitve, ki so v socialno-varstvenih zavodih ali pri osebni asistenci pomemben del pomoči uporabniku. »Zakon favorizira zdravstveni kader, za katerega se je pokazalo, da v socialno-varstvenih ustanovah in pri izvajanju socialnovarstvenih storitev težko razume potrebe uporabnikov in njihovo pravico do samoodločanja in to, da so uporabniki nosilci moči v vseh procesih,« menijo v EAPN Slovenija. Vprašanje pa je tudi, opozarjajo, ali ministrstvo za delo domove za starejše predaja pod okrilje ministrstva za zdravje, kar bi za uporabnika pomenilo padec kvalitete življenja, saj bi bili deležni večinoma le zdravstvenih storitev.