Vrste Slovencev

Lubi Slovenci, jasno nam je, da naša vrsta, ki je preživela stoletne ujme, razpada na paleto podvrst. Nekateri ste napredni, drugi tretjerazredni, pa spet eni kršite več kot pet od desetih božjih zapovedi, drugi se boga bojite, eni ste s severozahoda, drugi iz Dolenjske, eni za Pogačarja, še precej več (vendar žalibog zaman) za Rogliča, malone oziroma večinsko poenoteni pa smo v vedenjskem vzorcu, ki nam narekuje, da je dopust tisti časovni reženj leta, med katerim si moramo do dna izprazniti baterije, da se lahko popolnoma izcuzani vrnemo k počitku na delovnem mestu.

Ta enotnost se mi je potrdila tudi letos, v štirih jutrih na enem najbližjih otokov, kajpak lepih, še bolj kajpak njihovih, čeravno je naš, Blejski, lepši od vseh, samo voda je okoli njega nekolikanj neslana.

V ranih urah dneva na morju Madžare prepoznaš, razen če so Finci, po govorici, otroški vek ali pasji cvilež je mednarodno nedoločljiv, Čehi, če niso Slovaki, so na plaži pred soncem in prvim petelinjim kikirikom, medtem ko ...

Po čem spoznaš Slovenca, pardon, tudi Slovenko? Po nogometnih dresih gotovo ne, saj Ronaldo in Messi nista naših gora lista. Nak, Slovenec navsezgodaj bodisi kolesari, dopustniško destinacijo si izbere glede na asfaltni relief, če je še sorodstveno malo bližje Leopoldu von Sacher-Masochu, ki ni izumil niti znamenite avstrijske tortice niti se ni strinjal z zlorabo svojega priimka v, no, mazohistične namene, teče. V hrib. Tretja možnost za Slovenca, še bolj Slovenko, je, ker drug drugemu pač nismo najboljši prijatelji, da najboljšega prijatelja štirih nog peljemo na sprehod v olajšanje velike ali male potrebe.

Kot povsod pa se tudi v junijskih, julijskih, avgustovskih ... dneh med rojaki najdejo odpadniki, lepše, izdajalci. Prepoznate jih po tem, da ob šestih zjutraj še spijo. Da ne omenim osme ure, ko smo skoraj že na polovici dneva. Za nami pa dve uri čistega užitka.