Ropotači brez učinka

V bloku smo dolga leta imeli hišnika iz sosednje stavbe. Droben dobrodušen starejši možakar, priseljenec iz nekdanje skupne države, je za naš blok skrbel skorajda kakor za lastno hišo, stanovalcem pa je po potrebi tudi v stanovanju popravil kakšno malenkost. Ker imamo v okolici veliko dreves, ki skozi leto, še posebej pa jeseni, odvržejo precej listja, je vsako jutro pometel stopnice in poti okoli stavbe ter pograbil pripadajoče travnate površine. Vse to je nato spravil na kup in vzorno dal med biološke odpadke. V redkih zimskih dneh, ko je tudi dolino pobelil sneg, pa je bilo mogoče že pred šesto uro od zunaj slišati znani šrk, šrk – hišnik je namreč že navsezgodaj s snežno lopato čistil dostopne poti za stanovalce, da bi lahko ti brez težav odhajali po opravkih in prihajali nazaj.

A gospod se je postaral in dobili smo njegovega naslednika, mlajšega in novodobnega, za katerega je ta dejavnost posel. Novi hišnik ne uporablja metle, ampak motorni puhalnik za listje. To je tista čudna ropotajoča naprava, ki smo jih nekoč gledali in se jim čudili le v ameriških filmih, zdaj pa z njo skrbniki okolice prebivalce nadlegujejo tudi pri nas. Ti puhalniki namreč povzročajo neznosen hrup. Tako naš novodobni hišnik s to napravo večkrat na teden zjutraj po celo uro ropota in listje s poti in stopnic odpihuje na travo, ne da bi ga potem odstranil, kar je kajpada Sizifovo delo. Takoj ko zapiha veter, namreč to »odstranjeno listje« spet prinese na »očiščene« poti. Dela mu tako ne zmanjka.

Naš hišnik seveda ni osamljen primer. Tudi drugi skrbniki okolice v naselju okoli paradirajo s temi motornimi pripomočki. Tako se včasih sliši pravi ropotalni orkester. Zdi se, da celo tekmujejo, kdo bo imel večjo in bolj hrupno napravo. O smiselnosti tega početja pa se očitno nihče ne sprašuje. Le stanovalci marsikje pogrešamo dobro staro metlo.