»Naši delovniki posegajo v vse pore našega življenja«

Celje – Tradicionalno srečanje na Celjski koči ob prazniku dela se je začelo z godbo na pihala in Internacionalo, delavsko himno. Vse zbrane je pozdravila predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič, ki je že v začetku govora ošvrknila tiste, ki so pozabili, da je treba pri Internacionali stati in da to tudi predstavlja naš odnos do dela. V ZSSS so sicer letošnje praznovanje 1. maja namenili delovniku.
 
Kot je dejala Jerkičeva, so pred več kot 130 leti, ko se je praznik dela rodil, zahtevali osem ur dela, osem ur počitka, osem ur zabave: »130 let kasneje ponavljamo enako. Kot da smo pozabili, da je treba v življenju početi še kaj drugega, kot služiti delodajalcu. Naši delovniki posegajo v vse pore našega življenja. Delamo ob petkih, svetkih, praznikih, nedeljah. Delamo ne osem ur, ampak daleč preko omejitev, ki jih določa zakonodaja, kot da zakonov sploh ne bi imeli. Pred 130 leti je delovnik trajal 14 ur, upam, da ne bo čez deset let spet tako.«
 
Jerkičeva je spomnila, da so vsaj trgovcem pridobili nazaj nekaj nedelj in praznike, v. d. sekretarke območne organizacije ZSSS Savinjska Mojca Stropnik pa je pozvala vse zbrane, da se trgovinam vsaj ob nedeljah izognejo in dodala: »Ni delavske pravice, ki bi nam bila podarjena in ni delavske pravice, ki je večna. Zaradi vsega tega je naš praznik pomemben. 1. maj naj bi bil praznik miru, veselja, prijateljstva in solidarnosti. Zato je prav, da se ob tem spomnimo na pot, ki jo moramo skupaj prehoditi. Da smo pri tem še bolj odločni, zavzeti in združeni.«


 

Sindikati kot hlapci Jerneji

 
Čeprav se je za delavce veliko spremenilo na bolje, je Jerkičeva dejala, da sindikati nikoli ne bodo povsem zadovoljni: »Vsak dan ugotavljamo, da ko zamašimo sod na eni strani, nam pri drugih treh luknjah začne teči kaj novega ven. V tem trenutku so to zagotovo atipične oblike dela, prekariat, oblike dela, ki jih že sami sploh več ne poznamo. Sindikati smo edini, ki se ukvarjamo s to tematiko, edini, ki opozarjamo politiko na nepravilnosti, edini, ki se pri delodajalcih pogovarjamo za plače, ki sklepamo kolektivne pogodbe. Vse pa ni odvisno od nas. Moč sindikatov je v članstvu in članstvo je tisto, ki nas dela velike, ki nam odpira vrata do vseh inštitucij in do politike.«
 
Prav je, da so ljudje kritični tudi do dela sindikatov, je poudarila Jerkičeva in dodala, da pa sindikat potrebuje podporo: »Naši sindikalni zaupniki so v zadnjem letu izgubljali službe, odpovedujejo jim delovna razmerja, ostajajo brez plač, brez dela, so neke vrsti hlapci Jerneji. Ivan Cankar je povest o njem napisal leta 1907. V osnovni šoli smo se o tem učili. Pa očitno premalo ali prezgodaj. Ne vem, ali smo doumeli, kaj vse je hlapec Jernej poskušal storiti za sodržavljane, pa je na koncu končal v ognju. Še vedno je tako. Večina se raje obrne stran od problema, kot da bi ga pomagala rešiti. Večina bo s prstom kazala, česa vse sindikati ne naredimo, pa ni pripravljena stopiti zraven.«
 
Jerkičeva je sklenila z besedami Celjanke Alme M. Karlin, ki je pokopana na bližnji Svetini, ki jih je zapisala v svojem delu Pod košatim očesom: »Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.«