»Sanjali smo o svetu onkraj zahodnega in vzhodnega totalitarizma, znašli pa smo se v kobiličarskem kapitalizmu«

»Prav je, da se oglasimo tisti, ki to po petdesetih letih še lahko storimo,« danes razmišlja Cvetka Hedžet Tóth, profesorica filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti, med znamenitim študentskim vrenjem pred pol stoletja pa tamkajšnja študentka. »Čez petdeset let takšne priložnosti ne bomo več imeli, zato moramo povedati, za kaj smo si prizadevali.«

Na začetku junija 1968 so se študenti iz doma v Gerbičevi ulici zbrali na posebni skupščini in se dogovorili za protestno zborovanje. To je bil odgovor ljubljanskih študentov na odločitev sveta študentskega naselja, v katerem so dvignili stanarino za skoraj polovico – s 65 na 90 takratnih dinarjev – in hkrati sprejeli odločbo o izselitvi študentov iz dveh blokov v času počitnic, da bi sobe lahko oddajali turistom. Študentska gibanja so maja 1968 zajela številne države po svetu, junija tako tudi Ljubljano.

»Situacija je takšna, da te kar mora udariti po glavi«, je ugotavljal študent ljubljanske univerze, pisec skritega dnevnika, ki je bil v Delu objavljen trideset let pozneje. Gospodarska reforma, ki so jo v Jugoslaviji uvedli leta 1965, je prinesla liberalizacijo, povzročila neenak razvoj po regijah, povečevale so se socialne razlike. Končala se je s »pravim eksodusom« – delo na tujem si je takrat poiskalo najmanj 400.000 Jugoslovanov. »Ob vse večjih socialnih neenakostih se krepi birokracija z rdečo buržuazijo na čelu, ki je svoje revolucionarno poslanstvo že zdavnaj zamenjala za vilo na Azurni obali in privez v Portorožu,« je med drugim zapisal v dnevnik. »Podobno kot delavska klasa tudi študentje otepamo polento, zdaj pa bomo še bolj tenko pisali.«
 

Utopičen prostor

»Razlogi so bili nedvomno lokalni, toda razmere po svetu so bile usklajene,« pol stoletja od začetka študentskih protestov, katerih del je bila, pravi Cvetka Hedžet Tóth. »Politika tako na Vzhodu kot Zahodu je začela posegati na področje izobraževanja, še posebej akademskega, prišlo je do intenzivnega procesa funkcionalizacije študija.« Z možnostjo izobraževanja se je po njenem ustvarila utopija moderne družbe, izobrazba je postala utopičen prostor možnosti za beg iz siromaštva. »Pomenila je emancipacijsko gibanje, in če se s političnimi ukrepi poseže na področje izobraževanja, ima akademski svet pravico temu odločno reči ne,« izrisuje zahteve poznih šestdesetih. Hkrati, dodaja, so tudi vztrajali, da nobena reforma univerze ne sme biti substitut za druge spodletele reforme. Danes se je po njenem zgodilo podobno: »Ker podpis evropske ustave ni uspel, in tako ni bilo mreže, ki naj bi skupnost ohranjala skupaj, so to hoteli doseči z uvedbo bolonjske reforme. Znova je bila reforma visokošolskega študija substitut za drugo spodletelo reformo.«
 

Vse za vse

Študirajo naj tudi otroci revnih, in ne le bogatih družin. Naše umske in fizične moči hočemo uporabiti doma. Zahtevamo dosledno osebno odgovornost na vseh nivojih. – To je nekaj zapisov s transparentov, ki so jih na zborovanjih v Rožni dolini na začetku junija 1968 nosili študenti. Toda vrhunec »maja 1968« je bil v Ljubljani pravzaprav spomladi 1971. Takrat se je najprej zgodila zasedba Aškerčeve ceste, konec maja 1971 pa še zasedba filozofske fakultete, ko so, kot beremo v Delovem arhivu, profesorji »lahko končno pustili svoje obrabljene zapiske v predalih in predavali odprto ter kritično o svežih in vznemirljivih rečeh« ter bili s študenti »v neskončnih diskusijah«. Z nadstreška nad vhodnimi vrati v fakulteto je viselo nekaj transparentov; na enem je pisalo: Stopimo v boj za komunizem proti 'komunizmu', na drugem pa: Vse za vse.

Da je bilo v Ljubljani čutiti nezadovoljstvo tudi s študentskim samoorganiziranjem, zato se je prav v protestnem letu oblikovala Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, je Pavel Zgaga ugotavljal v članku, objavljenem leta 1988. »Že v prvem letu njenega delovanja so bili storjeni nekateri pomembni koraki. Oblikovan je bil sistem študentskega zdravstvenega varstva, štipendijska politika ni bila več zgolj domena administratorjev, pričela se je gradnja novih domov, prvič se je skozi eter oglasil Radio Študent in čedalje pomembnejši delež je v dogajanju pričela dobivati študentska (sub)kultura.«

Ob spremembah v izobraževanju Cvetka Hedžet Tóth kot razloge za vrenje med študenti izpostavi tudi vojno v Vietnamu in »dejstvo, da je jugoslovanski socializem zašel v zagato«. Čeprav danes nekateri pravijo, da je to bilo prvo organizirano gibanje proti socializmu, jim sama odgovarja: »Počeli smo nekaj povsem drugega, kot bi nekateri to radi danes preinterpretirali. Hoteli smo bolj demokratično, bolj pravično družbo, toda ne z malo manj, ampak z več socializma,« pravi filozofinja. »To je bilo spontano izražanje potrebe po več svobode, predvsem pa želja, da se ne priključimo totalitarizmu z Zahoda in ne onemu z Vzhoda. Sanjali smo o svetu onkraj kapitalizma in komunizma, zahodnega in vzhodnega totalitarizma, toda svet se danes ni znašel onkraj, ampak v kobiličarskem kapitalizmu, ki ni utemeljen z vrednoto solidarnosti, ampak s toleranco, ki je represivna toleranca.«
 

Novi boji

Štirideset let po zasedbi filozofske fakultete so njene prostore znova zasedli, tokrat v gibanjih 15o in Mi smo univerza, ki je v luči širšega protikapitalističnega vrenja združilo študente in zaposlene na univerzi. V avli fakultete so znova organizirali bralne krožke in skupščine ter premišljevali o stanju v visokem šolstvu in družbi. Med drugim so zahtevali štipendije za vse, polno financiranje študija in demokratizacijo univerze. V ljubljanski študentski organizaciji menijo, da je bilo zadnje dogajanje med študenti »precej omejeno, borili pa so se za nekatere partikularne cilje«. Pravijo tudi, da vsako novo gibanje tudi »ni nujno pozitivno«, saj da jih vedno več postane »tako ali drugače povezanih z različnimi političnimi poli, ki jih izkoriščajo za lastno politično promocijo«.



Da pa je dogajanje pomembno vplivalo na politizacijo novih generacij študentov, so prepričani v študentskem društvu Iskra, ki je nastalo tik po zadnji zasedbi tudi kot odgovor na institucionalno organiziranje. Je pa po njihovem »treba potegniti lekcijo«, da enkratne spontane akcije ne bodo prinesle resnih sprememb, namesto tega bo potrebno »stalno in stabilno organiziranje ter delovanje«, pri čemer bo po njihovem treba najti zaveznike tudi drugje in se povezati v boju, »ki mora biti danes boj proti kapitalizmu in za drugačno obliko družbenega urejanja«. Potencial za to po njihovem v današnjem študentskem organiziranju obstaja, predvsem pa obstaja potreba po spremembah, saj se mladi soočajo s prekarizacijo, stanovanjsko problematiko in upadanjem kakovosti študija. Toda do družbenih sprememb, kot pravijo v Iskri, ne pride tudi zato, »ker formalne predstavniške strukture študentov ne delujejo skladno z interesi večine študentstva, ampak gre pri študentskih funkcionarjih večinoma za osebne koristi, pridobitne ali karierne, ter ozko razumevanje politike«.
 

Potrebe in pravice

»Marsikaj, kar se danes dogaja, je povsem drugače od tega, kar smo mi želeli,« pravi Cvetka Hedžet Tóth. »Danes nič ne ubeži trgu, vse se da zlorabiti. Večstrankarstvo je pripeljalo do zasvojenosti s politiko, in to je leglo sovraštva, nestrpnosti, ljudje so se začeli bati.« Toda ko je pred nekaj leti spremljala upirajoče se študente – tako med protesti proti uvedbi šolnin kot na ponovno zasedeni filozofski fakulteti – je, kot pravi, opazila kontinuiteto: »Govorili so to, kar smo govorili tudi mi kot študenti: ljudje smo najprej bitja potreb, šele nato pravic. In potrebe po zdravstveni, socialni zaščiti in po izobraževanju, in šele od tu izhajajoče pravice, morajo ostati socialno-solidarnostno naravnane in nikdar ne smejo biti preoblikovane v ekonomsko kategorijo«.