Korošci smo se vedno radi družili

»Korošci smo zmeraj za muštr bli« je slogan, ki je pogosto slišan ob aktivnostih, v katerih izstopajo Korošci. Še posebej, ko zanje izve širša skupnost, pa naj bo to na kulturnem, športnem ali kakšnem drugem področju. Tudi ob lanskih katastrofalnih poplavah, ko so ljudje v Mežiški dolini in njihovi razseljeni sateliti znali stopiti skupaj in pomagati, da bi življenje v teh doslej pri odločevalcih pogosto pozabljenih krajih postalo spet znosno in za Korošce lepo.

Z marljivostjo in vztrajnostjo se da premikati meje, dokazujejo mnogi iz krajev med Uršljo goro in Peco na eni strani ter Pohorjem in Kozjakom na drugi. Veliko je Korošcev, ki se po končanem študiju v Ljubljani ni vrnilo v svoje domače okolje. So mu pa ostali zvesti s Klubom Korošcev Ljubljana (KKL), pred dobrimi tremi desetletji ustanovljenim društvom z namenom druženja in ohranjanja stikov s Koroško. Pa tudi, kot pravi njegov dolgoletni predsednik Janko Arah, da pomaga. »Zato smo na začetku ustanovili ustanovo Prežihov Voranc, ki še danes skrbi za vzgojo in izobraževanje naših Korošcev.« Prežihovi ustanovi je uspelo k ustanoviteljstvu privabiti šest koroških občin, obe slovenski organizaciji v Celovcu (Slovenska prosvetna zveza in Krščanska kulturna zveza) in Slovenski narodopisni inštitut ter Slovenski znanstveni inštitut (SZI) v Celovcu, oba koroška kluba v Ljubljani (Klub Korošcev in Klub koroških Slovencev) ter nekaj vidnih Korošcev v Ljubljani in na Koroškem. Sprva je bil sedež Prežihove ustanove v Ljubljani, zdaj je na Ravnah na Koroškem.

Pomagali tudi študentom

Delo ustanove je vseskozi slonelo na ljudeh, ki jim je blizu humanitarna dejavnost in jim je blizu Prežihova pripoved o ljudeh na socialno družbenem obrobju, teh tudi v današnjih družbenih razmerah ne manjka. Namen Prežihove ustanove, zapisan v ustanovitvenem aktu, je bil zato poleg spodbujanja kulturnih dejavnosti ter ohranjanja kulturne in naravne dediščine tudi štipendiranje nadarjenih študentov s Koroške, ki živijo v slabih gmotnih razmerah. Tako je ustanova v prvih letih delovanja doštipendirala študentko, ki je končala študij na pravni fakulteti v Ljubljani in študenta filozofske fakultete v Mariboru. Poleg tega je financirala zaključek študija študentki na filozofski fakulteti v Ljubljani in nudila denarno pomoč še nekaterim koroškim študentom, med drugim tudi za študij v tujini.

Družijo se in preizkušajo recepte svojih babic

Klub Korošcev v Ljubljani, ki je bil ustanovljen z namenom, da poveže Korošce, ki stalno ali začasno živijo v prestolnici, je tridesetletnico svojega delovanja proslavil v Mini teatru, ki ga vodi v Slovenj Gradcu rojeni igralec in režiser Robert Waltl. »Korošice in Korošci, ki so po študiju ostali v Ljubljani, smo se vedno radi družili. Srečevali smo se enkrat na mesec v gostilni pri Slamiču v Ljubljani in med drugim razpravljali, kako bi formalizirali svoja srečanja. Tako je padla odločitev, da smo decembra leta 1993 ustanovili društvo, poimenovano Klub Korošcev Ljubljana, skrajšano KKL,« je začetke delovanja kluba pojasnil predsednik Janko Arah, ki je šele drugi predsednik v zgodovini kluba (prvi je bil Stanislav Virtič), v katerem je danes 247 članov. Uspešno sledijo svojemu poslanstvu pri ohranjanju in obujanju tradicije, šeg in navad Koroške, negovanju ljubezni do Koroške, do njenih lepot in še posebej v predstavljanju Korošic in Korošcev, uspešnih na najrazličnejših področjih svojega delovanja. Srečujejo se na rednih mesečnih okroglih mizah, se družijo na piknikih in vodenih izletih po domovini in tujini, na plesih, jadranju in kulinaričnih dogodkih.

Prav delovanje kuharske sekcije je v zadnjem desetletju poskrbelo za priljubljena druženja, na katerih so člani zbirali in preizkušali recepte svojih koroških babic. Želje, da bi jubilej kluba zaznamovali tudi z izidom svoje kuharske knjige, za katero so se dogovarjali in že tudi dogovorili z oblikovalcem, fotografom, donatorji in Pokrajinskim muzejem v Slovenj Gradcu, pa jim na koncu zaradi solistične in tudi pravnoformalno sporne akcije vodje kulinarične sekcije ni uspelo uresničiti. Društvo, ki ga vodi peščica zanesenjakov, je tudi po tej nenadejani izkušnji trdno odločeno, da nadaljuje delo v dobro in korist svojega članstva in svoje koroške domovine.