»Da preprečimo degradacijo Rožne doline, je naša ustavna pravica«

Sporočila, kot so »sonaravno mesto, mesto v sožitju z naravnim okoljem in z visoko kakovostjo bivanja«, kot Ljubljano do leta 2025 vidi aktualna mestna oblast, so tudi njim, kot pravi Marina Praprotnik iz civilne iniciative Za Rožno dolino, blizu. Toda mestne politike in obstoječi prostorski načrt za Rožno dolino so po njenem s tem »v popolnem nasprotju«.

Pred tremi leti so se prebivalci Rožne doline povezali v civilno iniciativo Za Rožno dolino. Predel, ki leži zahodno od centra mesta, se namreč, kot opozarjajo, zaradi novih gradenj močno spreminja, to pa slabo vpliva na varnost in kakovost bivanja. »Nismo proti novim gradnjam, ampak želimo ohraniti tisto, kar je dobrega,« začne pogovor Marina Praprotnik, vodja iniciative, sicer pediatrinja. »To, kar se danes gradi, je predimenzionirano, gradijo se podzemne garaže, in vse to na močvirnatih barjanskih tleh, na katerih poplavlja, kar tudi strokovno ni sprejemljivo. To je pokazala tudi hidrogeološka študija Geološkega zavoda Slovenije, voda v Rožni dolini je namreč že na globini dveh metrov,« stresa Praprotnikova iz rokava argumente proti obstoječi gradnji vilablokov v naselju s sicer eno- in dvostanovanjskimi hišami.

»Posledice so posedanje sosednjih hiš in razpoke, kot se je zgodilo na Koleziji, in poplavljanje s fekalijami, kot smo v Rožni dolini trikrat doživeli ob letošnjem deževju,« opozarja vodja civilne iniciative. »MOL je stopila na stran investitorjev, ki Rožno dolino rušijo, cementirajo, uničujejo zelenje in odrivajo vodo sosedom.«
 

Pred več kot letom in pol ste mestni oblasti predali peticijo s 1420 podpisi Rožnodolcev. V njej ste opozorili na degradacijo območja, ki namesto Rožne vse bolj postaja betonska dolina. Čeprav je mestni svet letos potrdil spremembe občinskega prostorskega načrta, ste na shodu pred dvema tednoma znova opozorili na težave. Ali to pomeni, da podpisi niso zalegli?

Odkar smo se povezali, smo vztrajali, da je treba spremeniti občinski prostorski načrt (OPN) iz leta 2010. Ta je omogočil gradnjo štirinajst- namesto enajstmetrskih objektov, povečal se je faktor zazidanosti in zmanjšal faktor zelenih površin, skratka, omogočil je nevzdržen tip gradnje v Rožni dolini. Bili smo na številnih sestankih in spremembe zahtevali tudi na srečanjih prebivalcev.



Z zadnjimi spremembami OPN, o katerih govorite, so na občini delno ugodili našim zahtevam, toda s figo v žepu. Vnesli so jih namreč samo za del Rožne doline in pri tem izvzeli tri največje, to so center Rožne doline ob Mercatorju, Habjanov bajer in parcela Ars Inženiringa. Ko smo na javni razpravi vprašali, zakaj, so odgovorili, da zato, ker zanje velja podrobni prostorski načrt, ki pa ga ni mogoče spreminjati. To je pesek v oči. Vzrok je, da so večino teh parcel že prodali. Habjanov bajer nameravajo pozidati s sedmimi bloki s 64 stanovanji, kar je za to območje, ki že tako poplavlja, preveč. Hkrati je bila kanalizacija zgrajena med obema vojnama za približno dva tisoč ljudi, danes pa jih je v Rožni dolini sedem tisoč. Novi priključki in gradnja podzemnih garaž bodo razmere tako še poslabšali. Samo 12. maja, ko so bile obilne padavine, in ne kakšne stoletne vode, so gasilci v Rožni dolini posredovali dvanajstkrat. Na občini nove gradnje vseskozi upravičujejo, češ da je treba mesto zgoščevati navznoter in da tako rešujejo stanovanjski problem. Toda stanovanja, ki so načrtovana v Rožni dolini, so luksuzna in zelo draga. To pa ni reševanje stanovanjskega problema običajnih ljudi.

Zanimivo je, da so občinski prostorski načrt v mestnem svetu potrjevali približno dva tedna po majski ujmi, ko so fekalne vode poplavile nekatere objekte v Rožni dolini.

Drži, a ni nič pomagalo, tudi nesreča ne, da bi se kaj premaknilo. Smo pa občino na to opozarjali že prej. Ena od stanovalk jih je v pismu opozorila na težave s poplavljanjem, kanalizacijo in vdori voda, in jim predlagala, naj upoštevajo opozorila hidrogeološke študije geološkega zavoda, pa so ji odgovorili le, da ne morejo, ker da študija ne vsebuje rešitev.
 

Pred zadnjimi spremembami ste za Dnevnik lani dejali, da se razmere v Rožni dolini spreminjajo na slabše in da so investitorji »zelo pohlepni, poberejo dobiček in odidejo«. Kaj ostane za njimi?

Betonske škatle, parcele brez zelenic, brez vrtov in brez dreves, poplavljene kleti ob dežju in bolečina v srcu pa tudi jeza. V zadnjih nekaj letih se je Rožna dolina zelo spremenila. Zato si prizadevamo, da se ta neugodni trend ne bi nadaljeval.
 

Arhitektka z Dunaja Gabu Heindl je opozorila, da bi bilo prelahko zgolj reči, da je samo investitor tisti pokvarjenec, in pri tem s prstom pokazala na politične predstavnike in javno planiranje, ki bi moralo podpirati javne potrebe.

S tem se povsem strinjam. O tem govori tudi aarhuška konvencija, ki jo je podpisala Slovenija, tudi cilj obstoječega zakona o prostorskem načrtovanju je omogočiti skladen prostorski razvoj z usklajevanjem različnih potreb in interesov z javnimi koristmi, ne pa služiti interesom ozkih skupin ljudi. V občinskem prostorskem načrtu iz leta 2010 in v precejšnji meri tudi v novem interesi javnosti niso zadostno zastopani. Polega tega mora imeti javnost vpogled in možnost vpliva na njihovo oblikovanje. Na papirju sicer imamo ljudje možnost izraziti svoje mnenje, toda naše izkušnje kažejo, da ga oblikovalci prostorskih načrtov ne upoštevajo oziroma to storijo le izjemoma.
 

Župan predstavlja in zastopa občino. Tako piše v zakonu o lokalni samoupravi. Koga po vašem zastopa v Rožni dolini?

Na podlagi naših izkušenj moramo žal reči, da mesto spodbuja predvsem investitorje, se pravi gradnjo ne glede na posledice, ki jih bo pustila v okolju. V primeru Rožne doline mestna oblast ne deluje v interesu javnosti.
 

Toda z zadnjimi spremembami prostorskega načrta so vam na občini delno prisluhnili.

To so drobtine z bogataševe mize. Največje projekte so namreč prepustili investitorjem, da delajo po starem podrobnem načrtu, ki je za okolje nevzdržen. Parcela Ars Inženiringa je ob potoku Glinščica, ki poplavlja ob vsakem dežju. Na MOL sicer gradijo zadrževalnik na Brdnikovi, toda poplav nimamo samo zaradi Glinščice, ampak tudi zaradi vod, ki se stekajo z Rožnika, in podtalnico. Problem sta tudi gradbena inšpekcija, ki ne opravlja svojega dela, in upravna enota, ki izdaja gradbena dovoljenja brez ustreznega nadzora. Toda vse te institucije odgovornost prelagajo druga na drugo, zato se nič ne spremeni.


 

Pred časom ste v iniciativi napovedali sodno pot. Kako je s tem?

Skupaj z Olepševalnim društvom Rožna dolina smo vložili tožbe proti nekaterim investitorjem, Vo-Ki, upravni enoti Vič, direkciji za vode. Doslej jih je šest in se nanašajo na različne objekte, tožbo smo vložili tudi proti občini zaradi neupoštevanja volje in želja prebivalcev.
 

Vložili ste tožbo tudi proti MOL?

Da, vložili smo pritožbo na ustavno sodišče. Zavedamo se, da je sodna pot zahtevna, toda treba jo je bilo ubrati. Upamo, da bo privedla do spremembe občinskega prostorskega načrta, ker ta ni dober za prebivalce Rožne doline. Naj investitorji gradijo, toda graditi morajo tako, kot je to znosno za določeno območje, ne pa tako kot zdaj.
 

Zakaj bi oblast to omogočala in si tako nakopala jezo prebivalcev?

Saj doslej nekega upora prebivalcev ni bilo. OPN so leta 2010 mirno sprejeli, potem je prišla kriza, ko se ni gradilo, in tudi mi smo vmes zaspali. Toda potem naenkrat opaziš te betonske škatle in beton namesto zelenih površin, podzemne garaže in poplavljanje, kot ga prej ni bilo, in postaneš pozoren. Izveš, da to skrbi tudi sosede, in se organiziraš. Mislim pa, da so na MOL vendarle podcenili civilno družbo in ljudi. Podcenili so dejstvo, da se lahko tudi organiziramo.

Politiki so močni toliko, kot jim dovolimo. Če smo pozorni na njihovo delovanje in jim kot civilna družba pokažemo, da nam ni vseeno, jim odvzamemo moč. Glede naše iniciative lahko rečem samo to, da bomo vztrajali na sodni in civilni poti, da preprečimo degradacijo Rožne doline. To je naša ustavna pravica.

Nedopustne pa so izjave nekaterih gospodarstvenikov. Andrej Lazar iz DUTB je v Delu pred kratkim povedal, da težava za investitorje iz tujine predstavlja, če se morajo meniti z občino glede prostorskih načrtov, zato oni razvijajo prostorske plane in so aktivni z župani, da je za investitorja čim manj tveganja. Sramota. To je hlapčevska izjava, in pomeni, vse bomo naredili, da bodo prišli tujci, le da imajo denar. Izvora denarja nihče ne preverja. Občinski prostorski načrt je strokovno in politično delo, ki mora pri nastajanju vključevati interese javnosti, ljudi, ki živijo na določenem območju, ne pa slediti ozkim interesom posameznikov, najpogosteje nepremičninskih špekulantov.
 

V iniciativi ste znova postali aktivni prav pred lokalnimi volitvami. Zakaj?
 

Uradno stališče iniciative je, da smo v strankarskem smislu povsem apolitični. V iniciativi smo združeni ljudje, ki nas zanima izključno ohranitev zelene Rožne doline in to, da je nihče ne izkorišča za gradnjo blokov za prodajo na trgu. Želimo pa, da tista oblast, ki bo, upošteva želje velike večine prebivalcev Rožne doline. Katera koli politična stranka ali svetniška skupina bi nas povabila na pogovor, bi se odzvali in povedali, kar govorimo že ves čas. To pa je to.
 

Koliko mestnih svetnikov vas je v treh letih, odkar obstaja iniciativa, povabilo na pogovor?

Nihče. Zdaj pred volitvami je prišlo nekaj vabil.
 

Kako to vidite?

Mislim, da komentar ni potreben.
 

Na občini že nekaj časa prebivalce pozivajo s sloganom: Človek, čuvaj svoje mesto. Kako ga razumete?

V iniciativi Za Rožno dolino smo ta poziv vzeli resno in ga poskušamo udejanjiti.