Na izjemni lokaciji – ob vstopu v mesto, pod soncem, ki ga na drugih koncih občine manjka – je debelo stoletje stal ponos Tržiča, obutveno podjetje Peko, največje in najstarejše v Sloveniji. Od leta 2016 je podjetje v stečaju, na njegovem pogorišču pa rastejo uspešni zasebniki, ki skrbijo, da čevljarska tradicija v Tržiču zlepa ne bo usahnila.



Zgodba Peka je trajala krepko stoletje. »Tovarno je v začetku 20. stoletja ustanovil trgovec in podjetnik Peter Kozina. Njen razvoj je bil do leta 1930 tesno povezan z njegovo podjetniško usmeritvijo, v 30. letih je delovala v senci njegove dediščine, od nacionalizacije leta 1948 do osamosvojitve Slovenije kot družbeno podjetje, po lastninjenju v 90. do nesrečnega konca s stečajem pa je preživljala obdobje počasnega zamiranja. Z več kot stoletno tradicijo je bila simbol slovenske blagovne znamke in kakovostne usnjene obutve,« Pekovo zgodovino oriše Tita Porenta, kustosinja dokumentalistka v Muzejih radovljiške občine.



Peter Kozina (1876–1930) je bil trgovski pomočnik iz Dolenje vasi pri Ribnici. Zgodba se začenja leta 1903, ko sta sodelavca v ljubljanski trgovini Antona Krisperja, Kozina in Štefan Hitzl, ustanovila trgovsko podjetje za prodajo mešanega blaga Hitzl & Kozina, ki je ponujala slamnike, zobotrebce, glavnike ... Ko sta se kmalu nato razšla, je Kozina obdržal firmo in jo leta 1910 preimenoval v Peter Kozina & Co, trgovsko znamko za čevlje, ki jih je izdeloval, pa poimenoval Peko, po začetnih črkah svojega imena in priimka. »Od trgovskega podjetja do tovarne je bila kar dolga pot. Upoštevati je moral tedanjo zakonodajo, politične in lokalne gospodarske razmere. V Tržiču je sprva deloval kot trgovski potnik, nato ustanovil manjšo delavnico za izdelovanje čevljev, šele po letu 1908, ko je v Tržič pripeljal vlak, je lahko razmišljal o postavitvi večjega obrata, tovarne. Tržiško gospodarstvo so tedaj obvladali nemški tovarnarji, ki mu kot Slovencu niso bili naklonjeni, zato je poiskal pomoč pri tedanjih slovenskih politikih in pridobil nekaj družabnikov. Delavcem je ponudil sodobne prostore in stroje, delavski red, socialno zavarovanje in delovne razmere brez narodnostnih pritiskov,« razloži Tita Porenta.



Bistvo Kozinove podjetniške ideje je bilo povzdigniti hišno industrijo čevljev na Gorenjskem in pritegniti delavce iz mračnih delavnic, jim ponuditi delo z urejenim delavnikom in socialno varnostjo v svetlih higienskih prostorih za boljši zaslužek in jih seznaniti z moderno tehnologijo strojne izdelave čevljev. V 20. letih je postal ugleden gospodarstvenik, v Tržiču je razširil tovarniško poslopje, v Pristavi zgradil stanovanjsko hišo za mojstre in nameščence. Njegovi poslovni uspehi so začeli usihati v drugi polovici 20. let, za sanacijo prezadolženega podjetja so banke upnice ustanovile firmo Peko. Nenadoma je umrl leta 1930. »Bankrotiral je z naročilom za vojsko tedanje države, muzejski viri pa pravijo, da so ga v Beogradu, kjer se je pogajal in tožaril za milijonski posel, ki ga je spravil na beraški boben, preprosto zastrupili in tako zaprli zgodbo,« pojasnjuje tržiški župan Borut Sajovic.



Med letoma 1948 in 1995 je Peko deloval kot družbeno podjetje za proizvodnjo obutve in njenih sestavnih delov s trgovino na debelo in drobno s sedežem v Tržiču. Najprej je sedem let poslovalo pod imenom Tovarna obutve Triglav Tržič, nakar so mu vrnili renomirano ime Peko. Tovarniški kompleks se je nato z gradnjami in modernizacijo večkrat širil in spreminjal podobo. Leta 1960 so ukinili transmisijski pogon strojev in strojni park opremili z elektromotorji. Šivalnica je prešla na tekoči trak. Rekonstrukcija je dvignila produktivnost in prehod na specializirano proizvodnjo, v Kranju pa so ustanovili industrijsko šolo za čevljarstvo, v kateri naj bi se izobraževali bodoči delavci.

»Nove poslovne strategije so prinesla 70. leta, s prehodom na montažni sistem proizvodnje je Peko začel širiti proizvodnjo sestavnih delov v Trbovlje, hrvaški Ludbreg, pozneje še v Benedikt in Ormož. Leta 1972 je Peko vstopil v nemško podjetje Afis, desetletje pozneje je vzpostavil sodelovanje z ameriškim Rockportom. Konec 80. let so na poslabšanje razmer v podjetju vplivali globoke politične spremembe v Evropi, večletno izčrpavanje podjetja in visoki stroški za financiranje poslovnega procesa, pa tudi izpad večjega trga ob razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije. Politika preživetja je zagovarjala dolgoročno zagotavljanje poslovanja firme, ohranjanje čim več delovnih mest, skrb za materialno stanje zaposlenih in razvoj okolja, vse do reorganizacije v delniško družbo leta 1995,« naniza prelomnice sogovornica.



Zadnji dve desetletji obstoja so zaznamovala prizadevanja za ohranitev prisotnosti na trgu, predvsem pa izogibanje stečaju. Vlada kot večinski lastnik je družbo Peko uvrstila v program prestrukturiranja podjetij, uveden je bil postopek prisilne poravnave. Kljub veliki krizi v čevljarski industriji je bil Peko označen za »podjetje, sanirano v duhu dobrega gospodarja, zaradi česar je še leta 2010 veljalo za primer vzorno urejenega, nezadolženega, z nepremičninami bogatega velikega slovenskega proizvodnega podjetja z razvejano maloprodajno mrežo«. Šest let pozneje je, v 113. letu obstoja, razglasilo stečaj.

»Peko je bil tipična socialistična tovarna, ki pa ob osamosvojitvi Slovenije ni zmogla prehoda na tržno gospodarstvo. Podjetje je bilo nekonkurenčno, imelo je tudi smolo, da je zaradi dolgov prehitro prešlo v slabo upravljanje, v državne roke. Država je kadrovala bolj politično kot ekonomsko, konec s stečajem je bil neizogiben. Na občini smo pomagali pri zaposlovanju številnim ljudem, ki pa se jim po Peku ne kolca, ker jim je bilo dovolj plač na obroke, regresa po delih. Marsikdo, ki je danes šofer, priden delavec v kakem drugem podjetju, mi reče: župan, samo čevljev mi ne omenjajte več!« plastično pojasni Sajovic.



Če zavrtite časovni stroj nazaj in se ustavite zgolj ob statističnih podatkih, boste osupli. Le nekaj poudarkov: ob ustanovitvi leta 1911 je imelo podjetje 70 zaposlenih, po drugi svetovni vojni se je število podeseterilo, do leta 1990 pa naraslo na 5300. Podobno je s proizvodnjo: v prvem letu so pridne roke izdelale 40.000 parov čevljev, leta 1950 pol milijona, leta 1970 skoraj dva milijona, tik pred osamosvojitvijo pa že 3.700.000 parov. Tudi število trgovin je skokovito raslo s treh leta 1925 do 47 pred drugo svetovno vojno, 120 leta 1977 do 147 po vsej Jugoslaviji leta 1990. Prav anekdotična je že postala zgodba, da so v Peku v najboljših letih prodali toliko čevljev, da bi, če bi jih postavili enega pred drugega, z njimi Tržič povezali z Moskvo. »Največ obutve so prodali ravno v Sovjetsko zvezo, v Zahodno Evropo in Ameriko,« pristavi Tita Porenta.

In kako je lokalna skupnost sprejela boleč padec tržiškega velikana? »Na eni strani so čustva, na drugi strani razum. Seveda bi si vsi želeli, da bi Peko ostal, saj so ga številni zaposleni ohranili v lepem spominu, predvsem na obdobja, ko so podjetje še vodili domači, tržiški direktorji. S svetlimi črkami je zagotovo zapisan 90-letni Jože Gros, ki je z družino še vedno zasebni čevljar, je pa tudi po izobraževanju v Nemčiji kot prvi v tedanji Jugoslaviji uvedel velikoserijsko proizvodnjo. V dobrem spominu sta ljudem zagotovo ostala še Janez Bedina in Franci Grašič, po osamosvojitvi pa spomin na mlade, od politike nastavljene ekonomiste ni več tako lep, saj je šla pot le še navzdol. Toda Peko, kakršen je bil pred osamosvojitvijo, bi bržkone tudi Nobelovi nagrajenci za ekonomijo težko rešili, saj je bil res tipična socialistična tovarna,« poudarja Sajovic.



Tržič je bil čevljarsko mesto že pred Pekom in ostaja tudi po njem. »V nasprotju s Pekom je danes to, kar delajo tržiški čevljarji, lepo, sodobno in po konkurenčnih cenah, pa še poslujejo pozitivno,« doda župan. Izpostavi tudi dobro stoječa podjetja Migi, ProAlp, Brodi, Dal: »Vsem je skupno to, da jih vodijo ljudje, ki so bili nekoč v preteklosti zaposleni v Peku – ali pa vsaj njihovi starši.« Sajovic še podčrta, da je Peko za Tržič zanimiva, velika zgodba s poučnim koncem. Od stečajne upraviteljice si Tržiški muzej – za zdaj neuspešno – prizadeva dobiti nekatere znamenite predmete brez tržne vrednosti, denimo reklamne znake, slike, maskote, gromozanske čevlje. »Zato apeliram na vse, ki pospravljajo po Peku, naj najprej zraven spustijo stroko, naj pobere tisto, kar bi lahko služilo zanamcem, ostalo pa naj konča, kjer je treba,« konča Sajovic.

Kot razloži etnolog in vipji kustos iz Tržiškega muzeja Bojan Knific, med najzvestejše uporabnice Pekovih izdelkov sodi Breda Nemc iz Podljubelja, lastnica zbirke kar 94 parov Pekovih čevljev, ki so te dni na ogled v okviru priložnostne razstave v galeriji Atrij v Tržiču. »Prve sem si kupila leta 1957 v Pekovi prodajalni v Mozirju, druge modne sandale so mi leto pozneje izdelali delavci Hrovatove delavnice v Tržiču. Čevlji so bili zame vse, vedno se mi je zdelo, da mora biti človek urejen pod noge. Nisem jih metala v smeti, preveč sem jih imela rada. Pekove prodajalke so me dobro poznale, tudi po tem, da sem kupovala čevlje z napako. Mislila sem si, z letala se napake ne vidi,« razloži Nemčeva.