Ljubljana – »Jaz si voščim za novo leto le dosta naročil,« je
Ivana Kobilca leta 1910 resignirano pisala sestri Mari iz Berlina in potarnala še, da »sedaj tako nobeni človek nima denarja«. A ji dela ni zmanjkalo, zaradi obsega njene retrospektive so morali v Narodni galeriji začasno umakniti velik del stalne zbirke.
V muzeju so med pripravami na razstavo
Ivana Kobilca (1861–1926); »Slikarija je vendar nekaj lepega ...«, s katero se mnoge slikarkine podobe iz črno-belega sveta reprodukcij iz starih katalogov vračajo v svet barv, evidentirali več kot 350 njenih del, od katerih jih razstava – prva tovrstna po domala štirih desetletjih – ponuja več kot tretjino.
Širši kontekst njenega časa pa zastopajo še dela njenih sodobnikov od njene prve učiteljice slikarstva v Ljubljani
Ide Künl do osrednjih mojstrov realizma,
Jurija Šubica,
Antona Ažbeta,
Jožefa Petkovška in
Ferda Vesela.
Prvi dami slovenske likovne umetnosti, svetovljanski slikarki, med kariero pragmatični, a cepljeni na melanholijo, je pripadlo celotno prvo nadstropje novega krila Narodne galerije, kjer se je na včerajšnjem odprtju pričakovano trlo obiskovalcev. Retrospektiva je razstavni vrhunec programa ob stoti obletnici ustanovitve galerije oziroma prvotnega društva Narodna galerija, katerega odbornica je bila vrsto let tudi Ivana Kobilca.
Komentarji