In svet se ni spremenil na bolje

Človekove pravice niso le tema odvetnikov, oblasti in nevladnih organizacij. V središču Nice, le nekaj sto metrov od legendarne Angleške promenade (Promenade des Anglais), je to poletje odprta posebna razstava fotografij, ki jih je v zadnjih nekaj desetletjih posnel slavni fotoreporter Sebastião Salgado. Razstava Declarations je do 19. septembra na ogled v Muzeju fotografije Charlesa Nègreja.

Sebastião Salgado, rojen leta 1944 v Braziliji, je danes znan kot pacifist in okoljski aktivist. Prejel je številne nagrade, ne le fotografske. Pred dvema letoma je dobil ugledno mednarodno nagrado za mir nemških knjigarn, ki jo sicer podeljujejo filozofom, pisateljem in znanstvenikom.

Čustva v črno-beli tehniki

Na razstavi v Nici vidimo več kot trideset fotografij velikega formata, ki jih je posnel večinoma v zadnjem desetletju 20. stoletja in na začetku 21. stoletja. Vse so črno-bele. Salgado je zelo prepričljiv. Sporoči nam, da barve niso nujne za sporočanje čustev. Fotografije, ki ponazarjajo človekove pravice, bolje rečeno neobstoj človekovih pravic do življenja, svobode, azila, svobodnega mnenja, vere, izobraževanja in dela, so namreč posnete v črno-beli tehniki.



Posnetki razstave v Nici so nastali v številnih državah po svetu. Pred nami so Afganistan, Alžirija, Angola, Bosna in Hercegovina, Brazilija, Etiopija, Filipini, Francija, Hongkong, Indija, Indonezija, Italija, Kenija, Mehika, Mozambik, Ruanda, Somalija, Sudan in Tanzanija. Salgadove fotografije potrjujejo, da je splošna deklaracija o človekovih pravicah hvalevreden dokument, a tudi, da v mnogih državah zelo veliko ljudi nima niti osnovnih pravic. Velik del fotografij je posnel v devetdesetih letih minulega stoletja, zato gledalec upa, da se je svet spremenil na bolje.



Salgado je pogosto fotografiral begunce in begunska taborišča v različnih delih sveta. Ogledamo si eno njegovih fotografij otrok, okoli katerih je speljana debela bodeča žica. Posnel jo je leta 1995 na otoku Tai A Chau, ki je del Hongkonga. Takrat je bilo v tem sprejemnem centru za begunce 6000 ljudi, od tega polovica otrok. Mnogi od njih so bili rojeni v tem taborišču in življenja na svobodi sploh niso doživeli. Tudi njihova šola je v begunskem centru, znotraj žice.



Fotografije razstave v Nici so razporejene pod napisi na stenah, ki so citati iz splošne deklaracije o človekovih pravicah. Eden se glasi: Nikogar se ne sme mučiti ali kaznovati ali z njim ravnati kruto, nečloveško ali ponižujoče. Spodaj sta dve fotografiji iz BiH, posneti v letih 1994 in 1995, ko je bila še vojna, pred daytonskim mirovnim sporazumom. Ena je bila posneta v Kladnju, majhnem mestu v osrednji Bosni, kamor je prišlo veliko beguncev iz Žepe, druga pa na perutninski farmi, kamor so se zatekli begunci iz tako imenovanega bihaškega žepa.



Vesela fotografija majhnih otrok na terasi velemestnega vrtca je na prvi pogled eden od Salgadovih posnetkov iz centra Febem v Sao Paulu v Braziliji. Febem je okrajšava sklada za blaginjo majhnih otrok v predmestju Sao Paula, ki se imenuje Pacaembu. Leta 1996 je bilo v tem centru 430 otrok: nekateri so bili zapuščeni na ulici, druge so pripeljali starši, ki zanje zaradi finančnih ali drugih razlogov niso mogli skrbeti.

Trdo delo in revščina

Med pitjem kave ne razmišljamo o tem, kako trdo je treba delati, da dobimo kavna zrna. Na fotografiji iz indijske zvezne države Karnataka (2003) vidimo približno trideset žensk, ki čepe izbirajo kavna zrna iz velikih vreč pred seboj.



Nekatere Salgadove fotografije niso brutalno šokantne, ampak so polne transcendentalne poetike. Na eni vidimo človeka s turbanom – sedi v puščavi v Alžiriji in gleda v neskončne peščene sipine. Ta slika ponazarja 18. člen splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki se začne z besedami: »Vsak ima pravico do svobode misli, vesti in vere.«



Trdo delo in revščina sta temi, ki ne puščata ravnodušnega niti avtorja niti opazovalca njegovih fotografij. Pravico do izobraževanja ponazarja njegova lepa fotografija deklice ob šolski mizi, posneta v Braziliji leta 1999. Dekle, ki gleda v kamero, je hči kmeta brez posesti iz vasi, katere prebivalcem je uspelo, da so postali lastniki njiv, ki so jih obdelovali. Vlada je končno razumela problem lastništva in kupila dele posesti veleposestnikov ter jih razdelila kmetom. Kmetje, v tem primeru več kot sto družin iz vasi Bara de Onca v deželi Sergipe, so združili moči v zadružni proizvodnji in zdaj dostojno živijo.

Leta 2001 je Salgado posnel vesele otroke iz centra Amar Jyoti v vzhodnem Delhiju v Indiji. Otroci imajo pa še en skupni imenovalec: zaradi otroške paralize imajo trajne deformacije nog. V tem centru imajo dobro zdravstveno oskrbo, rehabilitacijo in izobraževanje.

Vrnitev gozda

Salgado, rojen v družini bogatih posestnikov, je študij ekonomije zaključil v Sao Paulu in se poročil s pianistko Léilo Deluiz Wanick. Aktivni so bili v gibanju proti takratni vojaški diktaturi v Braziliji, leta 1969 pa so emigrirali v Pariz. Salgado je najprej delal za mednarodno organizacijo za kavo v Londonu in pri projektih Svetovne banke v Afriki. Tam je začel fotografirati. To ga je navdušilo in prevzelo in popolnoma se je posvetil fotografiji. Delal je za agencijo Sigma, nato za agencijo Gamma, od leta 1979 pa za slavni Magnum. Po naključju je bil prisoten, ko je John Hinckley leta 1981 v Washingtonu streljal na ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Salgadovi posnetki trenutkov takoj po atentatu so mu prinesli veliko denarja. Večinoma ga je uporabil za svoje fotografske in okoljske projekte.



Salgado je doslej imel fotografske projekte v več kot sto državah. Fotografij ni objavljal le v časopisih in revijah, ampak tudi v številnih knjigah. Njegova žena je založnica skoraj vseh njegovih knjig in kustosinja razstav, vključno s sedanjo v Nici. Leta 1994 sta ustanovila fotografsko agencijo Amazonas images, ki je zdaj njun studio. Salgado je prejel številne nagrade in druga priznanja. Od leta 2016 je član francoske akademije lepih umetnosti, od leta 2019 pa častni član ameriške akademije za umetnost in književnost.



Ni samo družbeno angažiran fotograf, ki se zavzema za izboljšanje življenja revnih, zatiranih in preganjanih. Eden njegovih zadnjih projektov je o amazonski regiji v Braziliji in ljudeh, ki tam živijo. Uničenje pragozda zaradi različnih interesov (sečnja, gradnja hidroelektrarn, živinoreja, gojenje soje itd.) je tema njegove knjige Amazonia, ki je izšla spomladi. Salgadovo življenje in delo sta bila predmet dokumentarnega filma Sol zemlje (Salt of the Earth) iz leta 2014, ki sta ga režirala njegov sin Juliano Salgado in slavni Wim Wenders; film je med drugim na festivalu v Cannesu dobil posebno nagrado žirije in se uvrstil v ožji izbor za oskarja.

Salgado in njegova žena si že od leta 1990 prizadevata obnoviti naravo na večjem kosu posestva v brazilski zvezni državi Minas Gerais ob atlantski obali. Sebastião in Léila sta to območje spremenila v naravni park. Leta 1998 so osnovali Instituto Terra, katerega poslanstvo je pogozdovanje in okoljsko izobraževanje.