Film Izbrisana je tematsko drzno zastavljen

Miha Mazzini je zoprn človek. Kar neprestano nekaj dreza in teži ter nas tako z blogi, scenariji, romani in vse pogosteje tudi s filmi, sili, da moramo razmišljati. Pa tako dobro je, če nočemo videti problemov, potem zdi, da jih ni.

Kulturni multipraktik, Miha Mazzini, je dosegel uresničitev lastnih sladkih sanj, režiral je film po lastnem scenariju. Scenariju, ki se sprva ni prebil skozi številne filmske hodnike in vrata, tako da je vmes postal roman, nato pa spet scenarij in iz scenarija njegov režiserski celovečerni prvenec, za katerega je nedavno na znamenitem Festu v Beogradu prejel nagrado za najboljši scenarij.

Na internetni strani Banke Slovenije lahko preberemo napis: Tolarski bankovci so zamenljivi v Banki Slovenije brez časovne omejitve, tolarski kovanci pa so bili zamenljivi do 3. januarja 2017. Torej brez panike, če se vam še kje valjajo kovčki tolarskih bankovcev je država še vedno pripravljena, da vam jih zamenja v veljavne in priljubljene evre. Čisto drugače je nekoč bilo z državljanstvom, če ob osamosvojitvi Slovenije v samostojno državo niste imeli urejene papirologije, ste lahko le v nekaj mesecih, postali tujec v lastni domovini. Država se takrat ni potrudila, da bi bila servis državljanov, temveč jih je preprosto izbrisala.

Eno takšnih izbrisanih zgodbo je zapisal Mazzini in jo posnel. Filmske izkušnje si je nabiral skozi leta in vse pogosteje tudi kot režiser kratkih filmov. Zato se je z direktorjem fotografije Dušanom Joksimovićem tudi lotil snemanja kratkega filma Obisk, da je preveril, kako se njuna ustvarjalnost sploh ujame. Očitno se je, kajti film Izbrisana, nas počasi in subtilno vleče iz nasmejane svetlobe v grenko sivino.




Film sloni na izbrisani protagonistki Ani Jovanović, ki jo v filmu boleče dobro odigra Judita Franković Brdar. Dogaja se ji Kafkovsko birokratski proces, v katerem je bila obsojena, še preden je izvedela za obtožbo. Čeprav želi igrati po pravilih in si urediti status, pa je to vse bolj nemogoče, kajti naj se vsi še tako trudijo, da bi ji pomagali, je to nemogoče. Zakon je zakon in ga je treba spoštovati. Takrat so ga zelo dosledno. Osem let kasneje pa je Ustavno sodišče odločilo, da je bil izbris neustaven. Tisti, ki vse skupaj zakrivili, za to niso nikoli odgovarjali, račun bomo poravnali davkoplačevalci in to s kislim uspehom.

Film dejansko z dokumentarno trmo sledi glavni protagonistki od enega birokratskega okenca do drugega, od ene osebe, ki pravi – ne skrbite vse se bo uredilo, do druge osebe, ki pravi, brez skrbi, saj živimo v pravni državi, do končne rešitve, ki pa je primerno filmsko nejasna in dvoumna, vendar pogumna. Junakinja slej ko prej pride do tistega, kar ji pomeni največ na svetu in to ni državljanstvo, temveč otrok, ki ji ga država nameravala odvzeti.

Film je tematsko drzno zastavljen, urejen s precizno natančnostjo in deluje lepo nostalgično. Simpatičen poklon analogni generaciji je tudi scena, ko Ana vzame iz kasetofona kaseto in s svinčnikom navije magnetni trak, ki je šel po svoje.
Režiser Mazzini se je sicer v številnih podobnostih drzno odmaknil od zgodbe iz knjige pisatelja Mazzinija, saj se je želel osredotočiti le na glavno linijo pripovedi, ki je pretresljiva zgodba o izbrisanki.

Žal se je tudi pri tem filmu prikazal trmasta rak rana slovenske kinematografije, saj so zaradi slabega zvoka nekateri dialogi nerazumljivi. Najbolj nerazločno je zvenel pogovor med Ano in njenim poročenim ljubimcem Sebastianom Cavazzo v avtu. In za film, ki temelji ravno na neizprosnih dialogih, je to precej nerodno.

Sicer pa je film Izbrisana izdelek, na katerega smo lahko ponosni tudi mi, ki z njim nimamo nič, razen da je v njem končal tudi kak naš davkoplačevalski evro. Kajti kinematografija, ki zna tudi kritično spregovoriti o tragedijah in neumnostih lasnega naroda, je res kaj vredna.