Zorana Baković: Vsakič, ko stopim na kitajska tla, se počutim srečno

Danes prihaja na knjižne police posebna knjiga. V njej so zbrani zapisi Zorane Baković, od leta 2013 objavljeni na zadnji strani Sobotne priloge. »Je to antropologija, zgodovina, filozofija, lirični popis tehnološke revolucije ali epska analiza geostrateških prelomov? Ta knjiga je vse to. In nič od tega. Je predvsem zbirka mojstrskih esejev,« je v popotnico knjigi zapisal urednik Sobotne priloge Ali Žerdin. Zorana Baković, ki piše za Delo od leta 1986 in je bila več desetletij dopisnica iz Kitajske, zdaj živi v Evropi. Je novinarska kolegica, ki jo malokrat vidimo, ves čas pa beremo z občudovanjem in ponosom, da je del naše ekipe.

Zorana, tvoje življenje je zadnja leta razpeto med Dunajem, Zagrebom in Beogradom. V katerem jeziku sanjaš?

Zelo pogosto v kitajščini ... pogrešam Kitajsko.

Pred leti si dejala, da je Kitajska tvoja duhovna domovina. Kaj to pomeni?

Vsakič, ko stopim na kitajska tla, se počutim srečno. Lahko bi ponovila zgodbo o tem, kako sem bila v mladosti budistka, ampak mislim, da moja povezava s Kitajsko izvira iz nečesa starejšega od budističnega zanosa. To je dialektika jina in janga, opisana s kaligrafskim čopičem, ki ne dovoljuje vrnitve in popravkov napak, ampak zahteva, da gremo naprej ... Ničemur ne pripadam bolj kot temu kitajskemu, lahko rečemo tudi azijskemu krogu, v katerem se tako popolno objemajo nasprotja.

Pišeš o kitajskih milijarderjih z rdečo izkaznico, japonskih brezdomcih, severnokorejskih raketah, kitajski porabi nafte, Tajvancih in skupnosti LGTB ... Kako zmoreš tematsko tako širok in hkrati poglobljen pisalni zamah?

Z eno besedo: z vedoželjnostjo. Ne mislim, da je treba pisati samo o tem, kar že vemo, ampak se je treba sproti učiti o vsem, o čemer pišemo. Verjamem, da učenje traja do zadnjega trenutka našega življenja, in prepričana sem, da je tudi smrt samo še ena lekcija, spoznanje največje skrivnosti življenja.

Bi prepoznala svoje stavke, zapisane po Trgu nebeškega miru leta 1989: 'Kaj se torej dogaja s Kitajsko? Vrnitev stalinizma, začetek fašizma ali mogoče najstrahotnejše utelešenje gerontokracije. Odgovor je zaenkrat samo – norost.'

O, da! To so bili intenzivni dnevi, polni eksistencialnih vprašanj na vseh ravneh: kako biti človek, v kakšni družbi si želimo živeti, kakšna država ima smisel. Grozljivo je bilo gledati, kako umirajo mladi ljudje pod rafali drugih mladih ljudi, in to na povelje osemdesetletnikov, prestrašenih zaradi svobode, ki je prehajala v kaos. To je bil velik mejnik tako za Kitajsko kot za moj odnos do te države.

Zorana Baković je Delova dopisnica. FOTO: Aleš Černivec

Bi rekla, da je to bil tvoj najpomembnejši novinarski trenutek?

Poboj na Tiananmenu gotovo. A pomembno je bilo tudi srečanje z Feng Youlanom, kitajskim filozofom, ki je pri 94 letih, popolnoma slep, napisal novo zgodovino kitajske filozofije. Najpomembnejši dogodek bi lahko bil tudi obisk doma za sirote. Pogovor z dvanajstletnikom, čigar nenaravno velike roke so bile posledica fizičnega dela ... O njem veliko sanjam in razmišljam, zakaj. Zakaj se nepravičnost začne že pri otrocih?

O kom si napisala največ člankov?

O dveh osebnostih, ki sta bili na nasprotnih bregovih, a imata veliko skupnega: dalajlama in Mao Zedong. Oba lahko obvladata zlega duha. Tako ju opisujejo Tibetanci, velikokrat imajo njune portrete obešene na stenah hiš.

'Ne zapravljajte časa za spanje, ozrite se naokoli, poglejte, kaj vse se dogaja!' si učila svoje otroke. Danes menda spiš samo štiri ure, tečeš, pišeš, bereš, se učiš ukulele, poješ, paziš vnuke, spet pišeš, skrbiš za dva psa, pišeš, potuješ .... Sem kaj pozabila?

Ne vem, zakaj vsi mislijo, da sem deloholik. Samo zapisujem majhen del vsega, kar se mi vsak dan podi po glavi. Kar se tiče sinov: nihče ni sinolog niti novinar, so pa vsi trije radovedni mladi ljudje, zelo osredotočeni na tisto, kar počnejo. To se mi zdi najpomembnejše. Govorijo pa kitajsko in se po malem počutijo Kitajce.

Sodelavci se te spomnijo, kako si še v nedigitalnih časih oddala tri članke in pripisala, da te dva dni ne bo, ker greš rodit. Tretji dan si že bila pri pisalnem stroju.

(Smeh.) Velikokrat sem tipkala članke z eno roko, ker sem v drugi držala otroka. Ne spomnim se, da bi moja služba trpela zaradi materinstva. Mislim, da se naravne stvari nikoli ne tepejo. Delo in rojevanje sta prijatelja, mar ne!

Velikokrat citiraš kitajske pregovore. Kateri je tvoj najljubši?

Pravzaprav je to verz iz pesmi Wang Zhihuana iz dinastije Tang: Če bi rad gledal tisoče kilometrov v daljavo, se povzpni nadstropje više.

V Delu smo lahko veseli, da te imamo. Ne dvomim, da so te vabile mnoge hiše.

O, da, imela sem veliko ponudb tako z Balkana kot od drugod. Agencije, časopisi, možganski trusti. Vendar mi je Delo rešilo življenje, ko mi je bilo najteže. Ko nisem bila dobrodošla niti v Beogradu niti v Zagrebu, so me Delovi ljudje sprejeli odprtih rok. In to je posebna vez. Delo morda ni največji časopis, je pa najboljši. Ali ni to ­najpomembnejše?

Vsak dan napišeš po več člankov. Kako se odločiš, kaj boš napisala za eminentno zadnjo stran ­Sobotne priloge?

Poglabljam se v vprašanja, ki se pretakajo z Vzhoda na Zahod in nazaj, vprašanja, ki povezujejo ljudi neodvisno od tega, kje živijo, in nam kažejo, da smo si bolj podobni kot različni. Verjamem, da so vsi ljudje enaki, ne glede na to, kje se rodijo. Ampak potem jih vera, ideologija in politika naredijo različne ... dokler ne vzamejo v roke svojega otroka, dokler se ne zaljubijo, dokler ne trpijo zaradi izgube ljubljene osebe. Takrat so spet vsi enaki.

Leto 2019 bo po kitajskem horoskopu v znamenju prašiča. Je to dobro?

Zelo dobro. Prašič ima rad lepo življenje in nikoli ne ostane lačen. Lahko se veselimo tega leta. A še pomembneje, moramo ga narediti dobrega.

Ob znamenju psa si napisala: akcija, previdnost. Kakšno leto je za tabo?

Prekrasno, ker se je rodila moja prva vnukinja. In težko, ker je odšlo nekaj ljudi, ki so mi bili zelo dragi. To je dialektika, ki človeka pripelje do tega, da postane umirjen opazovalec. Opazovalec obstajanja in izginjanja.