Ženske so povsod nosilke tragedije

Čeprav je Minoli Salgado pripotovala na obisk v Slovenijo iz britanskega Sussexa, kjer na univerzi poučuje sodobno literaturo, njeno srce in zgodbe ostajajo na Šrilanki,V romanu prepleta življenji sestričen Savi in Renu.

Prva se vrača na Šrilanko po dolgem času, ki ga je preživela v Veliki Britaniji, druga je preživela vojno na otroku in dela z družinami, ki so v vojni izgubile svojce. Obe se poskušata soočiti z bolečo preteklostjo.

V romanu prepleta življenji sestričen Savi in Renu. Prva se vrača na Šrilanko po dolgem času, ki ga je preživela v Veliki Britaniji, druga je preživela vojno na otroku in dela z družinami, ki so v vojni izgubile svojce. Obe se poskušata soočiti z bolečo preteklostjo.

Govorite o zgodbah, ki jih obdaja tišina. Kje so glavni vzroki za to, da so zamolčane?

Moj roman Malo prahu na očeh se dogaja med državljansko vojno na Šrilanki, ki je trajala šestintrideset let in v kateri je izginilo vsaj trideset tisoč ljudi, mnogi so morali oditi od doma. To obdobje imenujemo 'vladavina terorja'. Iz tega konteksta so se rodile različne tišine. Tišina, ki je nastala zaradi strahu, tišina, ki je nastala zaradi travme, tišina, ki je nastala zaradi cenzure ...

Je zgodba avtobiografska?

Pravzaprav ne. Vsak pisatelj se sicer pri oblikovanju romanesknih likov in dogajanja naslanja na lastne izkušnje, kar sem storila tudi sama. Nisem pa ne en ne drug ženski lik iz romana jaz. V ospredje sem postavila sestrični, ki ju je vojna ločila, ena je to obdobje preživela v tujini, druga na Šrilanki. To sta bili dve vrsti prestavitve – interna in eksterna. Prva je bila bolj odtujitev, onemogočeno soočanje z razmerami, druga pa geografska preselitev. Imata različen način gledanja na preteklost, ki je ali nepopolna, ali pogled nanjo ni dovoljen ali pa je zastrt. Zanimal me je ta kontrast, različni perspektivi, različni leči, skozi kateri sem pogledala na travmo. Poleg tega me je zanimalo, kako lahko pisatelj skozi jezik označuje tišino.

Eden od ženskih likov dela z družinami, katerih svojci so izginili v vojni. Kako v resnici deluje urad za iskanje izginulih ljudi?

Urad ne išče krivcev, ampak poskuša ugotoviti, kaj se je zgodilo z ljudmi, kar bi svojcem žrtev prineslo nekaj olajšanja. Na jugu so med izginulimi predvsem moški, ženske pa iščejo informacije o njih. To je torej poskus, da bi tragične zgodbe dobile konec. Moj roman govori prav o tej nepopolnosti zgodb izginulih, o tem, kako so ostale brez konca. S skrito zgodovino se najlažje soočiš na človeški ravni, zato sem napisala tovrstno knjigo.

Vaše zgodbe se ponavadi dogajajo na Šrilanki. Zakaj vas ta dežela tako navdihuje?

To je moja domovina, tam sem odraščala. Resda sem se preselila, vendar je nikoli nisem zapustila, še manj je ona zapustila mene. Na Šrilanko se vrnem vsako leto, tam živijo mama in bratranci, moja razširjena družina.

Menite, da je vaša perspektiva, vaš pogled na Šrilanko drugačen, ker ste živeli v tujini?

Zagotovo. Ker sem tudi sama izseljenka, me zelo zanima, kako se izseljenstvo kaže pri ljudeh. Eni od oseb sem namenila občutek odsotnosti, čeprav dejansko geografsko ni bila odsotna. Zdi se mi, da je to zelo pogost občutek pri Šrilančanih. Težko se počutijo povezane z dogajanjem okoli njih.

Pišete v angleščini. Kaj pa vaš materni jezik, singalščina?

To je moj prvi jezik, v njem sem zrasla. Angleško sem začela govoriti pozneje. Zdaj pišem samo v angleščini, se pa v delih ukvarjam z vprašanjem, kako je včasih težko ohraniti stik z maternim jezikom. In s tem, kako se lahko s pomočjo jezika politično distanciramo od dogodkov. To počnemo tudi v angleščini, ko uporabljamo fraze 'prijateljski ogenj' ali 'kolateralna škoda'. Zanima me, kako lahko ­jezik povezuje ali razdvaja.

Kaj pa drugi šrilanški pisatelji? Tudi oni pišejo v angleščini?

Na Šrilanki imamo tri jezike: tamilščino, singalščino in angleščino. Angleščina ima razredno konotacijo, saj jo tekoče govorijo samo družbeni sloji, ki si lahko privoščijo dobro izobrazbo. Je pa bila zaradi prevladujočih nacionalizmov v zadnjem času degradirana, prednost ima singalščina.

Tudi drugi šrilanški pisatelji pišejo o državljanski vojni?

Seveda, mnogi, in to v vseh treh ­jezikih. Sem samo eden od mnogih glasov, ki se ukvarjajo z bolečimi temami naše preteklosti. Pomembno je, da obstaja mnoštvo glasov, ki govorijo vsak svojo plat zgodbe. Seveda pa je moj glas po svoje poseben, saj sem človek, ki je nekje vmes – zunaj in znotraj Šrilanke, med dvema geografskima prostoroma in kulturama.

Zgodba se konča s cunamijem, ki je prizadel Šrilanko leta 2004. ­Zakaj se vam je zdelo, da bi veljalo roman, ki govori o katastrofalnem obdobju v zgodovini otoka, zaključiti z naravno katastrofo?

To se mi je zdel naraven konec romana, saj je omogočal, da sem še enkrat postavila v fokus travmo, hkrati pa omogočila bralcu, da podoživi drugačno tragedijo. Kljub vsemu nočem, da je Šrilanka predstavljena izključno kot država tragedije. V resnici je čudovita dežela. Ljudje so zelo trdoživi, kljub tragedijam ohranjajo pogum.

Roman nenehno prehaja med preteklostjo in sedanjostjo, med spomini in trenutnim ­dogajanjem.

Res je. Bistvo romana so spomini, kako se spominjamo preteklosti. Zato sem nenehno preklapljala med preteklostjo in ­sedanjostjo.

Glavni junakinji sta ženski. Je zgodba zato drugačna?

Zagotovo. Knjigo sem napisala, ker sem hotela spregovoriti o izginotjih ljudi, ki so se zgodila med državljansko vojno. Izginjali so predvsem moški, ki so pustili za sabo žalujoče matere, žene in sestre. Te še danes poskušajo ugotoviti, kaj se je zgodilo. Ženske so nosilke tragedije in iskalke resnice. To je univerzalni vzorec, ki se ponavlja tudi drugje, kjer so bile vojne.