V ZDA je komaj kaj, kar ne bi bilo rezultat priseljenskega dela

Amerika je država priseljencev. O priseljevanju pred letom 1820 ni podatkov. To leto je vstopilo približno 8000 priseljencev, leta 1830 že 23.000, leta 1840 jih je prišlo približno 84.000. Večinoma so se priseljevali Anglosasi in protestanti nemškega in nizozemskega rodu. Potem se je začela industrijska revolucija, naraščala je sla po naglem razvoju dežele in bogatenju, državljanska vojna je izčrpala človeške sile in začelo se je novo priseljevanje. V sto letih je prišlo 38 milijonov priseljencev in večina ni bila anglosaška in protestantska in puritanska, med njimi tudi Louis Adamič.

Louis Adamič je kot Lojze iz Praproč pri Grosupljem pripotoval v ZDA 28. decembra 1912, ko je bil star 14 let. Bil je četrti od trinajstih otrok. Potem ko mu je v tretjem letniku takratne gimnazije v Ljubljani zaškripalo pri ocenah in ko so ga zaradi sodelovanja v študentskih demonstracijah v prid Srbiji v času balkanskih vojn, kar je v habsburški monarhiji veljalo za protirežimsko, izključili iz šole, so ga starši nameravali vpisati v samostansko šolo v Ljubljani, on pa se je uprl. Želel si je v Ameriko, zato se je povezal s sorodnikom, ki je tam živel, in starše prepričal, da so mu kupili vozovnico za čezoceansko ladjo. V selitev ga v nasprotju z večino drugih izseljencev niso silili ekonomski razlogi, saj je bila družina dovolj premožna, ampak vedoželjnost.

Sprejet s častmi

V ZDA je opravljal fizična dela, se sam izobraževal in postal novinar ter pisatelj. Je najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj, napisal je 20 knjig, množico člankov, veliko je predaval, bil politično in družbeno aktiven in si pridobil tolikšen ugled, da so ga gostili ameriška predsednika Roosevelt in Truman, jugoslovanski predsednik Tito, javno so ga podpirali ugledni literati, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Ko je leta 1932 po dveh desetletjih življenja v ZDA prvič obiskal rodno domovino, je bil že tako slaven, da je ban Dravske banovine Drago Marušič poslal svojega odposlanca, da ga je sprejel v Trstu, kjer se je izkrcal z ladje Saturnia.

Adamičeva dela so prodrla v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno, ko je aktivno podpiral NOB.

S knjigama Dinamit o ameriškem kapitalizmu in delavskem gibanju in avtobiografijo Smeh v džungli si je pridobil toliko ugleda, da so mu podelili štipendijo Guggenheimovega sklada, s katero sta z ženo Stello v letih 1932 in 1933 deset mesecev potovala po Jugoslaviji. Ker je njegovo ime zbujalo spoštovanje tudi v domovini, se je v Sloveniji srečal s številnimi intelektualci in tudi z mladimi komunisti Borisom in Francetom Kidričem, Edvardom Kardeljem in »drugimi naprednimi in levo usmerjenimi ljudmi«, kakor je zapisal njegov brat France Adamič, Ivanom Hribarjem, Bratkom Kreftom, Dušanom Kermavnerjem, Miletom Klopčičem, Jušem Kozakom, Otonom Župančičem ... Podobno je bilo drugod po Jugoslaviji, kjer se je srečeval z ljudmi iz najrazličnejših družbenih slojev pa z Ivanom Meštrovićem, Miroslavom Krležo ..., sprejel pa ga je tudi kralj Aleksander Karađorđević.

Ko sta z ženo bivala v hotelu v Ljubljani, so ga oblegali novinarji iz Zagreba, Beograda in Sarajeva. Po vrnitvi v ZDA je napisal knjigo Vrnitev v rodni kraj, ki je postala uspešnica. Knjiga Iz mnogih dežel, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili šele pred kratkim, pa je dobila nagrado anisfield-wolf book award, namenjeno delom, ki nasprotujejo rasizmu.

Leta 1949 je Adamič drugič obiskal domovino in po vrnitvi pisal knjigo Orel in korenine o Jugoslaviji po sporu z informbirojem v letih 1948 in 1949 in Josipu Brozu Titu, ki mu je bil naklonjen in ga je med vojno podpiral, bil pa je do njega tudi kritičen. Po Adamičevi smrti v nikoli pojasnjenih okoliščinah leta 1951 je knjigo izdala njegova žena.

Študijski pristop

Knjiga Iz mnogih dežel, ki jo je v prevodu Mojce Dobnikar in s spremno besedo Blaža Gselmana izdala založba Sophia, govori o priseljencih različnih narodnosti v ZDA. Portretiranih je 20 priseljencev in priseljenskih skupnosti. Adamič se je tematike priseljencev lotil s številnimi študijskimi potovanji, obiski arhivov in knjižnic, terenskimi raziskavami, množičnimi anketami in intervjuji, z njihovimi rezultati pa je seznanjal javnost z neštetimi članki, predavateljskimi turnejami, radijskimi oddajami in knjigami. Ukvarjal se je s priseljenci, prispelimi v zadnjih sto letih, z njihovimi otroki in vnuki, sicer rojenimi Američani, ki pa se, kakor je ugotavljal, razlikujejo od Američanov jenkijevskega rodu, ter z njihovimi problemi v odnosu do Amerike kot celote, problemi Amerike v odnosu do njih, s problemom amerikanizacije in asimilacije in s prihodnostjo ZDA z vidika dejstva, da se sestava njihovega prebivalstva hitro spreminja.



Avtor opisuje njihove življenjske zgodbe, ki jih je sestavil na podlagi obsežnega vprašalnika, objavljenega konec tridesetih in v začetku štiridesetih let v mnogih časopisih in revijah, razposlal ga je številnim ameriškim gospodinjstvom in delil na svojih predavanjih. Ljudje so odgovarjali na vprašanja o lastnih izkušnjah življenja v Ameriki, preteklem življenju in trenutni identiteti.

Razvijanje kapitalizma s priseljenci

Adamič pokaže, kar je pravzaprav že vedel, preden je končal študijo o priseljencih, saj je v uvodu k vprašalniku napisal: »V izgradnji dežele v zadnjem stoletju je več priseljencev iz raznih evropskih držav izgubilo življenje v nesrečah pri delu, kakor je bilo žrtev med ameriškimi naseljenci, ki so osvajali divjino in si izborili neodvisnost, in nujno je, da celotna Amerika spozna in se zave tega dejstva, ki je najpomembnejši del ameriškosti.« Pri tem pa prikaže, da se je ameriški kapitalizem razvijal tudi po zaslugi priseljencev.

O tem zapiše: »Večina teh novih ljudi je šla v mesta delat v tovarne in obrate, male delavnice in skladišča, na nove mostove, ceste in nebotičnike ali pa v mala rudarska mesta in taborišča. Toda številni so šli tudi obdelovat zemljo, kot pionirji. Ali pa so šli ribarit ob razne obale Amerike in Velikih jezer ali v gozdove kot gozdarski delavci ... In vsi so delali in gradili in kopali in izkopavali in nosili tovore, in kakršna je Amerika danes, je tu komaj kakšna stavba, komaj kakšen most ali milja železnice ali ceste, komaj kakšno vozilo, komaj sploh kaj, kar ne bi bilo vsaj delno rezultat priseljenskega dela.«

Delavci in kmetje

Priseljenci so kot mezdni delavci opravljali predvsem nekvalificirano delo, bili so izkoriščani in brezpravni, njihova kulturna drugačnost ni bila sprejeta, vsaj ne s spoštovanjem. Res je, v vsaki od novih priseljenskih skupin je bilo tudi veliko uspešnih, uglednih in slavnih ljudi – znanstvenikov, umetnikov, izobraževalcev itd. Toda velika večina so bili skromni ljudje, delavci in kmetje, ki so hodili po tankem ledu muhaste ekonomije. Ni pa bilo dvoma, je ugotavljal Adamič, da je šlo večini bolje, kot bi jim šlo v starih deželah. Zato so bili ZDA vdani, vendar se večina ni počutila povsem domače, ne duhovno ne kulturno, bolj ali manj so se razlikovali od starih Američanov, ki so nanje skupaj z zgodnejšimi skupinami priseljencev gledali kot na drugačne in s predsodki.

Adamič je opažal podobno, kot zdaj opažamo v Evropi. Veliko starih Američanov je govorilo, da se počutijo neprijetno, ker so njihova mesta polna »teh tujcev«. Vanje se je tihotapil občutek, da dežela propada tudi zaradi tega, da to ni več njihova dežela, ni več Amerika, anglosaška Amerika. Zato so se umikali vase, enako so se umikali vase, v etnocentrične skupine, priseljenci in tudi njihovi otroci, rojeni v Ameriki, in se niso identificirali z deželo. Adamič je videl edino pravo pot k enakopravnemu obravnavanju vseh kultur v koreniti družbeni preobrazbi. Potreben je nov koncept Amerike, je menil Adamič, ker se je dežela s priselitvijo desetin milijonov Neanglosasov hitro oddaljevala od pretežno anglosaške. V tako velikem številu priseljencev je videl priložnost brez primere, da bi ustvarili izredno bogato kulturo in civilizacijo. Večina priseljencev pa bi se morala naturalizirati, je menil.



Angleščina je bila seveda prevladujoč jezik, vendar je izhajalo več kot tisoč časopisov in revij v približno 40 tujih jezikih, obstajalo je kakih tisoč radijskih programov v tujih jezikih ter stotine župnijskih in »narodnih« šol, v katerih se je veliko v Ameriki rojenih otrok učilo vsaj 20 tujih jezikov.

Adamič se je študije in pisanja o priseljencih s pomočjo štipendije korporacije Carnegie lotil, ker se mu je takratno množično priseljevanje zdelo eno najpomembnejših izmed bolj zanemarjenih dejstev v ameriški zgodovini. »Pomembno z vidika naše prihodnosti Združenih držav,« je dejal.

Brez priseljencev bi bile ZDA zelo drugačne

Amerika je bila vedno mešanica porekel in ver, kar je bilo in je še danes v marsičem osnova njene enkratnosti v svetu in v veliki meri vir njene moči. Adamič je menil, da morda ni naključje, da so številna najbolj dinamična mesta in regije v ZDA bili in so tisti, ki imajo najpestrejša nacionalna in kulturna ozadja. Ustanovni očetje ZDA so bili v glavnem Anglosasi, deklaracija o neodvisnosti je anglosaški dokument, ki ga je Jefferson napisal v angleškem jeziku, toda 18 podpisnikov je bilo neangleškega izvora ali rodu. Enega prvih osnutkov deklaracije, če ne prvega, je napisal Italijan Filippo Mazzei, ki je bil Jeffersonov tesni prijatelj.

Nobeno poreklo nima monopola nad idejami svobode, enakosti, bratstva, demokracije ..., pravi Adamič. Če vabimo različnost, pride na dan temeljna istost ljudi, tako kot so posledica nasprotnega le številnejše in ostrejše razlike.



Kaj naj naredimo z nacionalnimi predsodki, ki smo jim bili priče v Jugoslaviji in smo jim na zelo podoben način zdaj v Evropski uniji? Washington Irving, ameriški pisec, zgodovinar in diplomat iz zgodnjega 19. stoletja, v Sketch Book pravi: »Nacionalni predsodki so trdovratne bolezni starih dežel, pridobljene v surovih in nevednih časih, ko so narodi le malo vedeli drug o drugem in so nezaupljivo in sovražno gledali čez svoje meje.« Danes bi morali biti premagani, a še vedno niso kljub razsvetljenstvu in drugim spoznanjem.

Knjiga Iz mnogih dežel je v Ameriki doživela 17 izdaj oziroma ponatisov in velja za eno najpomembnejših Adamičevih del. Danes Adamiča citirajo najuglednejši ameriški avtorji s področja migracijskih in etničnih študij, multikulturalizma, enakopravne integracije priseljencev in razvijanja medkulturne zavesti.

Po Adamičevi smrti so po njem med drugim poimenovali osnovno šolo in ulico v Milfordu v New Jerseyju, kjer je živel, pa tudi hrib (Adamic Hill) in cesto (Adamic Hill Road).