Simbolni kapital knjige se je okrepil

Pisateljica in prevajalka Pia Prezelj je med pandemijo postala ena najopaznejših podpornic knjige. Zunanja raziskovalka na King's Collegeu London ter študentka oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo aktivno spodbuja bralno kulturo.
 

Knjigarne in knjižnice so odprle svoja vrata, videti je, da je najhujše za nami. Knjige so med pandemijo odigrale posebno vlogo, veliko se je o njih govorilo. Se jih je tudi veliko bralo?

Bralne navade v Sloveniji sicer že nekaj let usihajo – v povprečju beremo vse manj, tisti, ki branja še nismo opustili, pa vse več beremo v angleščini, pa čeprav se je slovenska knjižna produkcija v zadnjih letih razmahnila ter s spletno prodajo, sijajno knjižnično mrežo in porastom e-knjig postala dostopnejša. Vzrokov torej ne gre pripisovati morebitni nedostopnosti ali nezadostnosti ponudbe, kar se je med pandemijo le še dodatno potrdilo – tisti, ki so si okoliščinam navkljub želeli in uspeli vzeti čas za branje, so množično posegali po e-knjigah (zgolj na portalu Biblos je dnevna izposoja s tristo poskočila na 2700) in brskali po domačih knjižnicah, si knjige izposojali pri prijateljih, znancih. Poglavitna težava v času samoizolacije ni bilo prebiranje, temveč kupovanje knjig; če se je zavedanje o simbolnem kapitalu knjige okrepilo, je ekonomski kapital utrpel neznansko škodo. Ob zaprtju knjigarn in knjižnic, ki običajno odkupijo okoli 70 odstotkov izdanih knjig, je založnikom preostala le spletna prodaja, ki pa pri nas še vedno zaostaja za prodajo v zidanih knjigarnah in ki nikakor ne more nadomestiti 95-odstotnega upada prometa, ki ga je ob pandemiji utrpelo založništvo. Če je, kot je dejal Andrej Blatnik, branje knjig eden osnovnih mejnikov med civilizacijo in barbarstvom, potem je kupovanje knjig tisto, kar bo ta mejnik – in z njim vse avtorje, prevajalce, lektorje, ilustratorje, urednike, založnike, knjigotržce in knjigarje – ohranjalo tudi v prihodnje.

Priporočamo: Biti v množici


 

Kakšen je bil odziv na akcije, pri katerih ste sodelovali?

Štiritedenska kampanja Domače branje, ki se je zavzemala za promocijo branja in nakupovanja (e-)knjig, ter Sejem s kavča, spletni knjižni sejem v organizaciji JAK in Pisarne Ljubljane, Unescovega mesta literature, sta v imenu knjige združila založniško verigo ter premostila vse tisto, kar nas običajno razdružuje. Domače branje je tako podprla kopica ilustratorjev, avtorjev, prevajalcev, urednikov, lektorjev in založnikov, Sejem s kavča pa je združeval kar 62 slovenskih založb, ki so v štirih dneh pritegnile 9000 obiskovalcev. Mnogi bralci so se na pobudo kampanje prvič srečali z e-knjigo in prvič nakupovali v spletnih knjigarnah, na Sejmu s kavča pa so mnogi odkrili založbe, ki jih doslej niso poznali; morda zveni banalno, a tovrstne male zmage so poleg prodanih knjig nazadnje tisto, kar upraviči in poplača trud. Z akcijama kakopak nismo odpravili težav, ki pestijo slovensko založništvo in knjigotrštvo, nakazali pa smo, da kultura in umetnost kljub precej zagatnim časom – ali pa prav zaradi njih – vztrajata kot poglavitna in nenadomestljiva temelja naše človečnosti in družbe, pa čeprav ju oblast ne priznava kot takšnih (kar ni pravzaprav nič novega in nič presenetljivega).
 

Kako je pandemija vplivala na bralne navade ljudi?

Porast nakupa in izposoje e-knjig je nedvomno spodbudil nadaljnje razmisleke o prihodnosti slovenskega e-založništva ter vključevanja e-knjig v izobraževalne programe. Med samoosamitvijo so zaradi zaprtih knjižnic in knjigarn zastala domača branja in bralne značke (dostop do portala Biblos imajo uporabniki splošnih, ne pa tudi šolskih knjižnic), dostop do študijskega gradiva pa je bil dolgo onemogočen. Rešitev se ponuja v e-knjigah, ki bi v izrednih razmerah in pomanjkljivostim navkljub lahko dopolnjevale in nadomeščale branje tiskanih knjig, s tem pa ohranjale bralne navade otrok in odraslih, katerih domovi ne premorejo obsežne domače knjižnice. Čeprav povprečna velikost domače knjižnice v Sloveniji ni zavidljiva, je poleg usihanja bralnih navad vzrok za to tudi dejstvo, da je v trenutni stanovanjski krizi varen in prostoren dom, v katerem si bralec leto za letom ustvarja nabor ljubih knjig, za mnoge le pobožna želja. S pandemijo smo se tako ponovno zavedeli pomena javnih knjižnic ter dobro založenih knjigarn in antikvariatov, ki v mestih ne stojijo le kot gospodarski subjekti, temveč kot svojevrstni braniki razuma in znanja, svobode mišljenja in svobode izražanja.
 

Trenutno promovirate zanimiv projekt, pri katerem sodeluje tudi Delo.

V sodelovanju z Javno agencijo za knjigo se trenutno lotevam nacionalne kampanje Vrnitev napisanih, ki spodbuja k obisku zdaj odprtih knjigarn in poziva k nakupu knjig, v juniju pa se ji bo pridružila tudi tematska številka revije Bukla, ki bo priložena Delu, Primorskim novicam in Večeru.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Katere knjige ste vi listali med samoizolacijo?

Sprva sem ponovno posegla po sijajnem avtobiografskem romanu Leta (Didakta, 2010, prev. Maida Alilović), ki v poljubnem zaporedju razkraja in spaja desetletja spominov francoske avtorice Annie Ernaux, zatem pa sem se lotila Mojstrovine Ane Schnabl (Beletrina, 2020), psihološkega romana, ki nas v okvirih afere med urednico in pisateljem ter v zadnjih izdihljajih razkrajajoče se Jugoslavije sooča z vprašanjem usode – tako intimne kot kolektivne.

Na moji nočni omarici vselej počivajo stripovske vinjete Neustrašne: Portreti neuklonljivih žensk (Pénélope Bagieu, VigeVageKnjige, 2019, prev. Katja Šaponjić), ki me bodrijo v težkih dneh, pravkar pa se lotevam knjige Konec (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019), v kateri Alenka Zupančič v kontekstu poznega kapitalizma preizprašuje ideologijo, politiko in umetnost konca – izvrstno branje.
 

Ste bili tudi v stiku z drugimi avtorji, kako so oni doživljali nastalo situacijo?

O avtorjih lahko v splošnem trdim le, da dane okoliščine nedvomno niso spodbudne za pisanje in preostalo delo; kot vse tudi nas preveva čudna negotovost in kot vsi smo tudi mi ohromljeni s skrbmi, ki jih prinaša pandemija, pa čeprav večino dela lahko opravljamo od doma. Uspeh naših knjig – s tem pa tudi naše nadaljnje pisateljevanje in preživetje – je ne nazadnje odvisen od odprtih knjižnic in knjigarn, literarnih dogodkov, sejmov, študijskih obiskov, gostovanj in pogovorov, vsega, kar je v dani situaciji močno okrnjeno in zamejeno, okrnjeni pa so tudi preostali poklici, po katerih v želji po dostojnem preživetju posegamo pisatelji. V času samoosamitve smo z avtorji pogosto govorili o naši individualni in kolektivni družbeni vlogi, predvsem pa o tem, ali bi se s svojimi telesi in deli v dogajanje morali vpeti politično, se književnosti lotevati programsko, morda celo aktivistično.

Če vprašate mene, je vsaka umetnost inherentno politična in vsaka zrcalo dotičnega časa, kot avtorica pa namesto k programskosti stremim k univerzalnosti izkušnje, ki polno pomenskost dobi šele z bralcem, se izpopolni v dialogu z drugim, v razkrajanju in spajanju, mnoštvu pogledov in izkušenj. O knjigah se je ne nazadnje treba pogovarjati, jih premlevati in preobračati, podčrtovati in sopostavljati, o njih govoriti goreče in glasno, predvsem pa mnogokrat in z mnogimi; pred pandemijo in po njej.