Nagrada, ki je doslej manjkala

Presenetljivi anomaliji, da doslej ni bilo nagrade, poimenovane po Ivanu Cankarju, so lani odpomogle štiri institucije – slovenski Pen, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Napovedale so nagrado za izvirno književno delo v »Cankarjevih« literarnih zvrsteh, za pesniško zbirko, roman, dramo in/ali zbirko kratkih pripovedi ali esej.

Darovalka pettisočevrske nagrade je občina Vrhnika, prvo so nameravali podeliti na Cankarjev rojstni dan, 10. maja, zdaj so sporočili, da se bo zgodilo, ko bodo to dopuščale­ razmere.

Nagrada je mišljena kot poklon velikemu slovenskemu književniku in hkrati priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku. Od ustanovitve lanskega septembra do leta 2014 izvedbo nagrade vodi in upravlja štiričlanski upravni odbor, predsednik odbora je Marko Golja, predstavnik slovenskega Pena, podpredsednica Alojzija Zupan Sosič v imenu univerze, predstavnik ZRC SAZU v odboru je Marijan Dović, predstavnica SAZU pa najmlajša slovenska akademikinja Nina Šenk Kosem.

Člani strokovne žirije – Matej Bogataj, Ana Geršak, akademik Niko Grafenauer, Darja Pavlič in dopisni član SAZU Ivan Verč kot predsednik – so na dopisni seji prejšnji mesec sprejeli merila za izbor nominirancev: upoštevajo odnos literarnega dela do žanrskih konvencij, večpomenskost literarnega dela oziroma njegovo odprtost za interpretacije, estetsko privlačnost, izoblikovan slog in njegovo usklajenost z obravnavano tematiko, vpisanost v širši kontekst slovenske književnosti v času od osamosvojitve do danes, upoštevali bodo tudi zvrstno uravnoteženost izbranih del in presojali, ali posamezno delo pomeni trajno obogatitev slovenske kulturne ­zakladnice.
 

Širši izbor nominirancev

Izmed predlogov, ki so prispeli do 8. februarja, je predsednik strokovne žirije upravnemu odboru Cankarjeve nagrade sporočil širši izbor nominirancev z utemeljitvami: izbrani so štirje: Vinko Möderndorfer, Sebastijan Pregelj, Simona Semenič in Brane Senegačnik.

Knjiga Ljudomrznik na tržnici (Mladinska knjiga) Vinka Möderndorferja združuje raznoliko zbirko esejev, dnevnikov in krajših mnenjskih zapisov »o dolini šentflorjanski ter druge gledališke in pesniške reči«. Kot celota se zbirka neposredno navezuje na Cankarjevo tradicijo angažiranih, družbenokritičnih besedil, ki na slogovni ravni lahkotno prehajajo iz publicističnega v literarni žanr. Obenem se polemika in satira izmenjujeta s poetičnimi razmisleki o lastni umetniški praksi in ustvarjalnem procesu.

V generacijskem romanu Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi (Goga) prvoosebni pripovedovalec spremlja dogodke skozi svoje otroške in kasneje mladostniške oči, od predšolskega obdobja do študentskih let, pri čemer se s te perspektive dotika družbenega dogajanja od Titove bolezni do osamosvojitve Slovenije in vojne v Bosni.

Dramska pisava Simone Semenič se v igri to jabolko, zlato ukvarja z žensko željo, z njenim ozaveščanjem in potlačitvami. Tri ženske v različnih obdobjih, študentka, ki si očita, da je popustila profesorjevemu spolnemu nadlegovanju, uspešna in živahna srednjeletnica, ki jo mikajo zunajzakonske radosti kot linija bega iz rutine zakonskega življenja, in vdova, zaljubljena v moževega dvojčka, sanjajo iste sanje.

Brane Senegačnik se z zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica) vrača k temeljem poezije s samostojnim, inovativnim in obenem prepoznavnim odnosom do tradicije klasičnega in sodobnega slovenskega strukturiranega verza. V središču njegove poetike je pesniška beseda, ki je vedno nekaj manj ali več od resničnosti predmeta, ki ga poimenuje, opomenja in osmišlja.