Mitologija neke družine

Tujka – naslov namenoma prikliče v spomin Camusovo delo – je nefikcijski roman, nekakšna bio­grafija, premišljena in sistematična. Torej ima vse tisto, česar avtoričino življenje ni vsebovalo. Skozi jezik in pisanje je poskušala vnesti red in smisel v kaotično odraščanje ob gluhih, boemskih in neprilagojenih starših.

Osebna zgodba italijansko-ameriške pisateljice Claudie Durastanti se tu in tam v esejistični formi giblje med resnico in izmišljijo, tako kot se med tema dvema poloma gibljejo zgodbe, ki so ji jih pripovedovali starši. »Vsako dejstvo pri njej postane nasprotujoča si zgodba,« zapiše o svoji nepredvidljivi mami. Oče in mama sta usodno trčila na Sikstovem mostu čez Tibero in sta odtlej trmasto vztrajala vsak pri svojem, kdo je rešil koga. Ona njega z mostu, s katerega je hotel skočiti, on njo s ceste, kjer ji je bilo, smrklji, usojeno, da se bo pogubljala z mimiki, slikarji in vsemi Oliverji Twisti. Kakorkoli, on je delal samomor, ona ga je od dejanja odvrnila, potem pa je namesto sebe počasi ubijal njo. Oba sta sluh izgubila v otroštvu, in da bi nadomestila prikrajšanost, sta svet okoli sebe zapolnjevala in osmišljala z domišljijo, tarotom, simboli, alegorijami in metaforami. Tako je biografija Claudie Durastanti prej mitologija, mitična genealogija njenega izvora in postajanja. »Zgodba neke družine je bolj podobna topografski karti kot romanu, in biografija je vsota vseh geoloških obdobij, ki jih je prepotovala,« zapiše avtorica, ki je po zgledu horoskopskih oziroma vedeževalskih področij, ki ponavadi zanimajo ljudi, roman razdelila na pet poglavij: Družina, Potovanja, Zdravje, Delo & denar in Ljubezen.


 

Življenje kot v filmu

Claudia Durastanti na svoje odraščanje v družini s posebnimi potrebami gleda skozi oči otroka, vrženega v nemilost odnosov med odraslimi in njihovimi nespametnimi, egocentričnimi odločitvami. Ljubeče in nemočno jih opazuje, kot bi gledala skozi objektiv filmske kamere, kot to lahko počne le otrok, ki ni v središču življenja staršev. Tako kot njen oče se avtorica išče v filmskih junakih, ki jo popolnoma prevzamejo in vržejo v drugo realnost. Ali pa se zatopi v glasbo popularnih skupin, kot je denimo R.E.M., ki ji dopolni filmske podobe, da se zlijejo z enako neverjetno resničnostjo. Podobno, da bi osmislila kompleksne odnose med ljudmi, vleče vzporednice iz znanstvenih odkritij – spoznanja, da se umrli kiti razkrajajo na dnu morja in tako nahranijo na milijone drugih živih bitij, ali pa teorije o povezanosti dreves –, pa tudi iz sodobne umetnosti, kjer ji prijemi in umetniški eksperimenti Johna Cagea, Douga Wheelerja ali Alvina Lucierja pomagajo razumeti tišino, v kateri sta živela njena mama in oče, medtem ko sta se jo na vse načine trudila zapolniti z drugimi dražljaji.

V romanu je med eskapadami njenega očeta opisana tudi slovenska prigoda: »Pri štiridesetih letih je s ponarejeno osebno izkaznico stopil v neko slovensko igralnico: zaradi neprimernega vedenja so mu prepovedali vstop v verigo evropskih igralnic, in tako se je znašel po svoje. Zadržali so ga v zaporu – gluhec v slovenskem zaporu na začetku devetdesetih let, malo zatem, ko je država postala neodvisna demokracija, medtem ko je vse drugo propadalo –, vse dokler ni posredoval konzulat; ob prebiranju dokumentov o izpustitvi in postopku se zdi, da gre za življenje, ki ni njegovo.«


 

Migracije in identiteta

»Prizadeti – vsaka beseda, s katero jih želimo označiti, je nezadostna, neprimerna – so skrita večina,« zapiše avtorica, ki invalidnost svojih staršev pozna, jo hkrati vedno znova odkriva ter poskuša razumeti, kaj ima opraviti z njunimi neodgovornimi vzgibi, ki eruptivno določajo tudi njeno življenje. »S prizadetostjo se nista spopadala s pogumom ali dostojanstvom, ampak z neodgovornostjo,« zapiše o roditeljih, ki povzročita, da se vsaka stvar, ki se je dotakneta, prilagodi njunemu propadanju (še hišni ljubljenčki ponorijo). Tako se avtorica, skupaj z bratom, ki kasneje v adolescenci tudi skrene s poti, proti čudaštvu svojih staršev, ki se nočeta sporazumevati z znakovnim jezikom, ampak raje uporno molčita ali bereta z ustnic, neizobražena in oborožena z ubornim besednim zakladom, začinjenim z vulgarnostmi, bori z izbornim jezikom. V Rimu študira antropologijo in postane svetovno znana pisateljica ter prevajalka.

Migracije so pomembna tema romana in ključno dejstvo za oblikovanje identitete Claudie Durastanti. Vse migracije povzročijo ženske, je prepričana. Tako je tudi selitev iz Rima v Brooklyn, kjer se je pisateljica rodila, povzročila njena mama. Da je postala accidental American, je bilo krivo naključje. Avtorica opisuje svoja leta odraščanja v južnem Brooklynu, najstniška leta v obubožani južnoitalijanski deželi Bazilikata in intelektualni razvoj med študijem v Rimu in Londonu. Ob družinskih zgodbah, polnih filmskih likov in posebnežev, in lucidnem opazovanju vedenjskih vzorcev italijanske skupnosti v ZDA pa v svoji pogumni, iskreni in umetelno napisani življenjski zgodbi hkrati izrisuje širše družbene premike in socioekonomsko topografijo denimo predela New Yorka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot ga ne poznamo več.