»Ključ je, da stvari poveš takšne, kakršne so«

Tridesetega maja 1967 je v Buenos Airesu izšel roman, ki velja za enega najboljših v 20. stoletju. Že štiri leta kasneje smo ga dobili v slovenščini, v prevodu igralke in prevajalke Alenke Bole Vrabec. Po številnih ponatisih so se v Mladinski knjigi odločili, da ga bodo v sveži izdaji natisnili še enkrat, in prevod zaupali njegovi prvi prevajalki.

Razpravljati o tem, zakaj je Sto let samote tako poseben roman, je Sizifovo početje. Roman je predmet številnih študij že od marca 1967, ko je izšel in postal kultno delo tako pri kritikih kot pri bralcih. Pisatelj in nobelovec Mario Vargas Llosa je o njem že leta 1974 napisal celo študijo, primerjali so ga z mistiko Tisoč in ene noči, s Cervantesovim Don Kihotom, z avtorji, sposobnimi metamorfoz, kot je Kafka.

Uradna pripoved je epska zgodba petih ali celo sedmih generacij družine Buendía, ki se raztezajo čez turbulentno obdobje latinskoameriške zgodovine, od leta 1820, ko polkovnik José Arcadio Buendía zgradi utopično mesto Macondo sredi močvirja, ki najprej privlači nomade, Rome in pustolovce, med njimi starega pisatelja Melquíadesa, morda alter ega avtorja; dokler orkanski vihar ne izbriše sledi mesta.

Neurja, težke vremenske razmere, ki spominjajo na biblične nadloge, kuge, stanja nespečnosti, od katerih se izgublja spomin, skrivnostni prihodi Romov z novimi »izumi«, kot je daljnogled ali kos ledu, skorumpirani vladni uradniki, brutalni vojaki, tako konservativci kot liberalci, trupla stavkajočih, nabasana v vagonih, uglaševalci klavirjev, francoske prostitutke, gringosi, ki hočejo v začarani pokrajini posaditi plantaže banan, Rebeca, ki v napadih tesnobe je blato in zemljo, Remedios, lepotica, ki odlebdi v nebo ...


 

Prelomnica magičnega realizma

O čem govori Sto let samote? Odgovorov je toliko kot bralcev, ki jih je način pripovedi posrkal vase. Najbrž je ena najlepših definicij romana ta, ki jo je zapisala prevajalka Alenka Bole Vrabec lani ob petdesetem »rojstnem dnevu« romana: da je Sto let samote prispodoba mikro- in makrokozmosa Latinske Amerike, ki je podoben orjaški freski številnih dogodkov in oseb, na kateri čas ne mineva, ampak kroži skozi včeraj, danes in jutri in se vedno potrjuje v zdaj.«

Roman je pomenil prelomnico magičnega realizma v domeni Latinske Amerike, kjer so resnični dogodki tako magični, da jih je treba prevesti v literaturo, in kjer so resnični dogodki tako brutalni, da jih je treba prevesti v magično.

Magični realizem, termin, ki si ga je sicer zamislil nemški likovni kritik Franz Roh, da bi označil magične elemente v delih ekspresionistov, je postal skupni imenovalec literarnega jezika latinskoameriških velikanov, kot so Borges, Carpentier, Asturias, Cortázar, Rulfo in seveda Gabriel García Márquez. Najbrž niso imeli izbire. Jezik magičnega realizma je potreba po ubesedenju stvari, ki se jih ne da ubesediti. Ker izhajajo iz prostora, kjer se, kot je lepo rekel pisatelj Carlos Fuentes, eden od Márquezovih prijateljev, »azteški bog v obliki pernate kače Quetzalcoatl enači s Kristusom, boginja zemlje Tonantzin z Marijo iz Guadalupe in kjer so bila vsa južnoameriška mesta, pa naj bo to Bogota, Buenos Aires ali Ciudad de México, ustvarjena dvakrat.
In zato, pravi Fuentes, nobene druge dežele tako obupno ne zahtevajo, da bi se jih ubesedilo.«

To sem odkrila prvič, ko sem stopila na kolumbijska tla in se srečala z magičnostjo in odprtim srcem kolumbijskih ljudi, pa tudi z nečloveško krutimi zgodbami, o paravojaških skupinah, ki po naročilu multinacionalk čistijo celotne vasi in ubijajo kmete, da bi dobili zemljo za nasade palminega olja; z zgodbami o narkokartelih in ostankov surrealnega živalskega vrta Pabla Escobarja, pa s karnevalskimi prizori ob odprtju največjega gledališkega festivala na svetu, s čaščenjem »velike matere«, takratne direktorice festivala, rdečelase dive Fanny Mickey, množice ljudi, ki so v gledališča romali kot v poganska svetišča ... Mala vas Macondo se zdi kot mojstrsko izpisana alegorija za vse to, latinskoameriške družbenopolitične razmere, politične korupcije, izginotja levičarskih voditeljev, prepletenosti vidnega in nevidnega sveta, duhov, starodavnih običajev, stikov s smrtjo in umrlimi, za kri, karneval in cirkus. Ali kot v spremni besedi k novi izdaji zapiše Matej Bogataj, je Marquez »v ta zdaj že znameniti Macondo strnil celotno zgodovino Južne Amerike«.

Živim, da pripovedujem

Ko sem prvič prebrala njegovo biografijo Živim, da pripovedujem, so se odgrnile mnoge tančice njegove literature; kot bi vstopila v prepovedani prostor med resničnostjo in fikcijo, kot bi stopila v zaodrje takoj po čudoviti predstavi in videla igralce, ki si brišejo šminko, slačijo kostume, utrujeni od gledališke magije, ki so nam jo omogočili zadnji dve uri. Zagledala sem dečka, malega Gabriela, v malem obalnem karibskem mestecu Aracataca, kako se mora posloviti od staršev, ki sta se zaradi očetova službe morala odseliti v drugo mesto, njega pa pustila pri starih starših. Stari oče, nekdanji polkovnik, mu je govoril zgodbe o tisočdnevni državljanski vojni, ki jo je doživel kot mladenič, o masakru banan, ga vodil v cirkus in kino, mu prvi pokazal čudo - kos ledu, in mu povedal, kako težko je telo mrtvega moža. Da je smrt človeka najtežje breme, ki ga lahko nosi človek, to je  Marquez uporabil v številnih svojih romanih, tudi na začetku Sto let samote. Njegova stara mati je bila prav tako nenavadna ženska, najbrž nekakšna predhodnica pramatere Ursule v romanu, mu je pripovedovala srhljive zgodbe, družinske legende in življenje otrok organizirala po navodilih, ki jih je dobila v svojih sanjah. Prav babica je bila, kot je rekel sam, vir fantastičnih nadnaravnih pojavov, zgodb in magičnega, ki se je zalezlo v njegovo dušo. Vedno ga je bilo strah teme, takrat so se v njegovi domišljiji zbudile številne zgodbe in prikazni.

Ne čudi, da je svojemu prijatelju, prav tako nobelovcu Mariu Vargasu Llosi nekoč dejal: »Vse, kar sem kdaj napisal, sem izvedel ali slišal, še preden sem dopolnil osem let. Od takrat se mi ni zgodilo nič zares zanimivega.«

Šel je študirat v mesto Zipaquirá in nato v glavno mesto države Bogoto, ki leži na 2600 metrih nadmorske višine, in tam postal tujec v lastni deželi, kot je dejal, kar prav tako opisuje v svoji biografiji. »To so bili drugi svetovi, iz katerih sem prišel sam, ljudje v Bogoti so bili zaprti in tihi; medtem ko so bili moji karibski ljudje odprti, strastni, prepletali so resnico in laž, zaznavali so prisotnost drugih oblik bivanja,« je rekel. Tu so jasni vplivi starih religij, indijanskih in afriških vplivov, ta svet je poln duhov, ki ga najdeš povsod na Karibih, v Puerto Ricu, na Kubi, v Braziliji, tako kot v Santo Domingu ali Vera Cruzu. Od svojega dvajsetega leta je pisal novinarske članke, zgodbe in romane, za katere je dobil mizerne honorarje in živel iz rok v usta. Tri leta je preživel v Evropi, nekaj časa tudi v Parizu in Rimu. Najpomembnejša stvar, ki mu jo je dal Pariz, je bila nova perspektiva na zgodovino in politiko Latinske Amerike, je dejal.



Vse njegove zgodbe so se začele s podobo, ki ga je preganjala, dokler se ni razrasla v roman. A s Sto let samote je bilo drugače. Nikoli se nisem zares zavedel nostalgije do mojega rojstnega kraja Aracataca dokler se nekega dne nisem vrnil tja in odkril, da je prostor med resničnostjo in nostalgijo surovi material za moje delo, je dejal. Vse te kosce, zgodbe, legende sem nosil s sabo sedemnajst let. Nato sem se usedel in pisal, v osemnajstih mesecih sem dokončal roman.«

»To, da sem predvsem intuitiven pisatelj, je v resnici mit, ki sem ga ustvaril sam. Pregaral sem si svojo pot v literaturo, bral, pisal, bral in pisal, to je edina pot, je rekel Márquez v enem od svojih redkih intervjujev po prejemu Nobelove nagrade leta 1982. »Veliko sem se naučil od Jamesa Joycea, Erskina Caldwella in Hemingwaya. Toda trika, ki ga moraš obvladati, da nekaj, kar se zdi preveč fantastično in nadrealno, pretvoriš v kredibilno, tega sem se naučil iz novinarstva. Ključ je to, da stvari poveš naravnost, takšne, kakršne so. To delajo dobri reporterji, to delajo vaški ljudje, ko si pripovedujejo zgodbe.«

Novinarstvo Latinske Amerike takrat je bilo zelo akademsko, resno, čisto nasprotje svežega novega novinarskega poročanja, ki je prihajalo iz ZDA. Tudi sicer je bil fasciniran nad ameriško literaturo, tudi kulturo, kar je za mnoge še vedno uganka; sploh glede na njegove politične nazore in njegovo prijateljevanje s Fidelom Castrom. V intervjuju po Nobelovi nagradi je dejal, da "sta govorila predvsem o literaturi.

Zakaj je Márquez investiral toliko energije v levi politični aktivizem, ki je v Evropi in predvsem v ZDA sprožal tako kontroverzne odzive, so ga vprašali leta 1982 v New York Timesu. »Če ne bi bil Latinoameričan, najbrž ne bi, je dejal. Toda nerazvitost in socialna nepravičnost se dotikata vseh področij našega življenja, in kot pisatelj sem moram zavedati vseh družbenih realnosti, ne samo manjšega dela. Zaradi tega so vsi avtorji, slikarji, pisatelji v Latinski Ameriki politično angažirani. Medtem, ko se v Evropi zdi, da je obdobje Sartra in Camusa očitno minilo.«