Kako si želimo, da nas bodo videli v Frankfurtu?

V okviru letošnjih Slovenskih dnevov knjige je Javna agencija za knjigo začela niz posvetov o Sloveniji kot častni gostji frankfurtskega knjižnega sejma leta 2022.

Razprave o vključevanju drugih resorjev in umetniških področjih, marketinškem potencialu vloge častne gostje in drugem bodo pomagale oblikovati slovensko predstavitev. O tem smo govorili z Renato Zamida, direktorico JAK.

Gospa Zamida, knjižni sejem je sejem vsebin. Kakšna je v zdajšnji fazi vaša vizija slovenskih na frankfurtskem leta 2022?

Frankfurt je platforma, ki je veliko širša od le knjižnih vsebin. V obdobju, ko natančneje spremljamo, kaj tam počnejo druge države, vidimo, da gredo vse naproti temu, kar frankfurtski sejem ponuja, torej izjemno široko.

Seveda je v ospredju knjižni, literarni program, zraven pa gre splošen kulturni program – uprizoritvena in upodobitvena umetnost, torej razstave, gostovanja gledališč, širše debate, predstavitev Slovenije kot turistične destinacije, kot vse bolj uveljavljene kulinarične regije, v ta ris sodi tudi predstavitev slovenskih stališč iz risa javne diplomacije – ki ga bomo prenesli ne le v Frankfurt in ne le v Hessen v letu gostovanja, ampak v Nemčijo sploh.

Ne govorimo le o petih dneh knjižnega sejma, glede na to, kako različna in številna vrata sejem odpira državam gostjam, bo takrat priložnost za najširši kulturni sektor, za veliko število zgodb in avtorjev. Zdaj, štiri leta prej, le težko prejudiciram, kaj bo rdeča nit našega sejemskega nastopa, dejstvo je, da že zdaj vemo, kdo so avtorji, ki so uveljavljeni doma, a ne na tujem pa na tujem in tudi doma, pa kdo ima še potencial

Imate vizualizacijo vizije? Novozelandci so pustili vtis z zvezdami, ki so odsevale v vodi, Finci z ogromnim okroglim prostorom, ki je evociral zamrznjeno jezero, obdano s knjigami, Kitajci s spregledovanjem cenzure, nekateri nastopi so bili bolj kot literarnemu posvečeni turističnemu ali gospodarskemu predstavljanju potencialov. Kot vizualno prijetnejšega se spominjam slovenskega nastopa leta 2003 z naslovom Pesnik na trgu, torej z malim Tromostovjem na sejmu.

Na koncu bo, kar zadeva vizualno podobo, veliko odvisno od razpoložljivih sredstev, na vsak način pa si želimo s serijo javnih debat odpreti vsa vprašanja, ki zadevajo nastop, tudi o rdeči niti predstavitve, celotni grafični podobi, sloganu. Radi bi zainteresirane deležnike prevprašali o vseh mogočih smereh, v katere bi lahko šli, želimo si torej odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi bila in kakšna naša identiteta, kdo smo, kako si želimo, da nas bodo videli, kakšen vtis želimo vzbuditi. To je enostavno stvar širše debate, ki šele prihaja.

Direktor sejma Boos je zažugal, naj se ne prodajamo s svojo majhnostjo, ni naklonjen konceptu mala gostja velikega sejma. Vaš komentar?

Sejem je že imel države gostje, ki ne sodijo med velike, Islandijo, Finsko, pa tudi velike, Indijo, Brazilijo, Turčijo, ne gre za to, da igraš na karto velikega ali malega, ampak pokažeš tisto, kar se ti zdi v nekem trenutku pomembno, relevantno ... ponudiš pogled nase, v tem smislu je oziroma bi moral biti projekt frankfurtskega gostovanja ogledalo, v katerem se vidi odsev nas samih.

Dunajska Skica in berlinski Slovenski kulturni center sta dva od podpornih elementov za slovenski sejemski nastop. Bo prišlo na vrsto še kaj drugega? Napovedali ste odprtje informacijske pisarne v Frankfurtu leto dni pred gostovanjem. S kulturnimi atašeji na primer ta hip nismo oskrbljeni.

Kar zadeva mrežo javne diplomacije je bilo pred desetletji bolje, kot je danes. Na omenjena kulturna centra seveda resno računamo, da bomo v letu gostovanja prisotni v Frankfurtu, v sejemski pisarni, pa je pogoj, ki ga mora izpolniti prav vsaka gostja.

Kolikšna je oziroma bo podpora agencije povečanju števila prevodov v nemščino? V desetletju pred gostovanjem je izšlo v nemščini 250 finskih naslovov, po gostovanju 350 v enem letu.

To je ključna zadeva. Pri nas tradiconalno, zadnjih dvajset, trideset let založbe niso intenzivno prodirale na tuje trge, niso se zavzeto ukvarjale s plasiranjem slovenskih avtorjev in njihovih del v tujini in seveda je to ustvarilo nekakšno sivo liso, kjer pač ni ponudbe, ni tudi povpraševanja. Želimo si, da bi tudi s tem projektom gostovanja v Frankfurtu z različnimi oblikami podpore zagnali mehanizem, ki doslej ni deloval, a je vendar nekaj osnovnega.

Tudi s programom javne agencije bi radi spodbudili večje zanimanje za ta segment založniškega posla, želimo omogočiti stik med slovenskimi in tujimi založniki, čim več dogodkov, ki bi jih spodbudili, vse to je nenazadnje tudi del pripravljalnega procesa na sam sejem. Zdajšnji cilj se nam zdi realen – da bo začetka sejma izide sto novih slovenskih knjig v nemščini.

Pri tem sicer ne bi smeli zanemarjati drugih, predvsem drugih velikih jezikov, saj za veliko število jezikov nimamo neposrednih prevajalcev, zato je ključno imeti prevode v velike jezike, ki delujejo kot posredniki. Trgov, na katerih nimamo prevajalcev, je ogromno, ta hip na primer nimamo prevajalca v norveščino, prevajalko v švedščino imamo samo eno, nimamo prevajalcev v turščino, da bi nastopili na zanimivem in velikem trgu, še bi lahko naštevala. Vsi prevodi so pomembni, prevodi v velike jezike pa so zelo pomembni.

Nekateri založniki so že pred leti v Bologni in Frankfurtu zavili na svoje, stran od skupinske predstavitve. Agencija skupni nastop organizira od 2010, prej je bilo to urejeno drugače.

Točno, prej so bili razpisi za izvajalca, nekatere države tako funkcionirajo še zdaj in postavijo nacionalno stojnico, vendar izkušnje kažejo, da take predstavitve ne požanjejo veliko zanimanja, pa še nikoli niso videti kot nacionalni oder, ampak učinkujejo kot zbir parcialnih rešitev. Z JAK smo tu po mojem mnenju naredili korak naprej, nujna je osrednja institucija, ki z vizijo in z enotno zgodbo in podobo organizira in predstavlja slovenske naslove po svetu, na različnih sejmih in drugih prireditvah. Pomebno je tudi, da se pojavljajo s svežimi idejami in avtorji in ne ponavljamo istega pet, šest let. Iz tujine zadnja leta prihajajo sami pozitivni odzivi.

Leta 2015 je agencija med posebne pozornosti vredne slovenske avtorje uvrstila Borisa Pahorja, Slavoja Žižka in dobitnike Delove nagrade kresnik iz petih let pred sejmom. Kakšne strategije oziroma filtre bo uporabila agencija pri izboru avtorjev?

Seveda so del filtra lahko literarne nagrade, čeprav gre za veliko več, misliti moramo na to, da vsi avtorji, vse teme, vse knjige preprosto niso prevodno prodajljivi, upoštevati moramo, da vsi pisatelji ne učinkujejo enako uspešno v vseh okoljih, vedeti moramo, da vsi avtorji ne nastopajo enako dobro, tudi niso vsi avtorji primerni za vse formate, nekateri so boljši pri bralnih nastopih, drugi v javnih debatah, za vsakega je treba najti primeren format, prostora pa imamo več kot dovolj za precej avtoric in avtorjev.

Eden od direktorjev založbe Suhrkamp je pred leti navrgel, da bi se bilo Slovencem najbolj smiselno usmeriti v dva ali tri slovenske avtorje na nemškem knjižnem trgu. To je seveda eden od mogočih receptov, kaj mislite?

Prepričana sem, da imamo pokazati precej več zanimivih avtorjev kot le dva ali tri, če seveda upoštevamo žanrsko raznolikost. Ne moremo staviti vsega na karto stripov, kakor so lansko leto v Frankfurtu naredili Francozi ali kar vedno znova počnejo Belgijci. Nekaj časa je veljalo prepričanje, da morajo biti frankfurtske in druge predstavitvene zgodbe čim bolj univerzalne, vedno bolj se izkazuje, da tak pristop ni pravi, tuji založniki hlepijo po specifičnih zgodbah, zgodbah, ki so tukaj in zdaj, hočejo slovensko zgodbo, zgodbo, s slovenskimi protagonisti, zanima jih tisto, kar nas je zaznamovalo, zdajšnjost in polpreteklost, manj jih zanimajo zgodovinske teme, ki segajo daleč v preteklost.

Želimo, da si tuji založniki v okviru svojih specializacij sami najdejo zgodbe, ki jih zanimajo in jih bodo sami znali plasirati pri svojih bralcih. Na tak način pridemo do založnikov, ki se sami ozirajo po slovenskem založništvu in jih zanima, kaj je novega, ne pa, da jim serviramo le dve, tri imena.

Obstajajo podatki o doslejšnji uspešnosti predstavitev? Učinki vzorčnih prevodov, gostovanj avtorjev na sejmu?

Zadnji dve leti intenzivneje spremljamo, kakšne učinke imajo posamezne predstavitve. Zdaj že tri leta organiziramo študijska gostovanja za tuje založnike, urednike in novinarje – namenjena so bila predvsem nemško govorečim – in videli smo, da imajo posamezni obiski lepo posledico – podpis pogodbe o prevodu. Te knjige že izhajajo in to nas le veseli. Podobno je z dogovori na knjižnih sejmih, nekaterim avtorjem se uspe dogovoriti za različna sodelovanja.

Izkušnje kažejo, da bolj ko se intenzivno lotevamo tega segmenta, več pozitivnih, merljivih učinkov je. Konkretno: na študijskem potovanju pri nas je bil pred časom urednik založbe Wallstein, založbe, ki je na primer izdala Angela pozabe Maje Haderlap – naslednjo pomlad pri njih izide Kronosova žetev Mojce Kumerdej. Ali pa: letos smo se kot članica EU, ki je bila tam v fokusu, udeležili knjižnega sejma v New Delhiju – z največjo državno indijsko založbo smo se dogovorili za antologijo slovenske kratke proze v angleščini in desetih nacionalnih jezikih. Odpiramo polje zanimanja, to je cilj takih projektov.