Jani Virk: »Ljudje smo evolucijski polizdelek, minljiv, pokvarljiv, pohlepen, nagnjen k nasilju«

Jani Virk je za zbirko zgodb ­Preskok leta 1987 prejel nagrado­ zlata ptica, za zbirko Pogled na Tycho Brache leta 1999 nagrado Prešernovega sklada, pozna tudi notranjost kresnikovske mašinerije: z romanoma 1895, potres in Aritmija je bil leta 1996 in leta 2005 med finalisti Delove nagrade za roman leta.
 

Sfiženi zakoni in ločitve so sodobna stalnica in tematika, ki se je literatura ne brani, precej manj je najti del, ki se tako kot vaše posvečajo travmatičnemu polju posledic dejanj odraslih na potomstvo. Kaj vas je spodbudilo, da ste se v romanu Brez imena lotili prav te težke tematike?

Življenjske zgodbe resničnih ljudi, ki se dogajajo okrog nas in so del temnega toka družbe, v katerem se tudi v Sloveniji utaplja prihodnost na desetine najstnikov iz vsake generacije. Gre sicer za fikcijo, roman Brez imena je izmišljena zgodba o stvareh, ki se na žalost dogajajo zares.

Seveda v življenju nikjer ni idea­litete, roman o vzorčni skupnosti ali povsem harmonično urejeni družini lahko spada samo na področje kiča ali znanstvene fantastike. Fizično in psihološko nasilje ali vsaj pritisk sta v družinah prisotna tako kot kjerkoli drugje, od države do manjših družbenih skupin, službenih okolij, športnih ali verskih organizacij. Na življenjski poti nas od otroštva do starosti, če imamo srečo, da jo dosežemo, ob dobrih stvareh doletijo tudi različne slabe, temu se ni mogoče izogniti, brez tega tudi ne bi bilo literature, ne bi bilo Razkolnikova, Smerdjakova in tako rekoč nobenih drugih likov Dostojevskega, ne bi bilo Kafkovega Gradu, Procesa, Amerike, Shakespearovih dram z vso lestvico človeških hib in zablod, ničesar, kar skozi deset­letja in stoletja napaja literaturo in zarisuje koordinate človekovih duhovnih pokrajin.



Brez imena je tudi roman o disfunkcionalni, propadli družini in različnih usodah njenih članov po njenem razsutju, kronika razpada neke skupnosti in popis posledic za najbolj ranljivega člana te skupnosti. O tem, kaj se lahko zgodi, ko zadovoljevanje egoističnih seksualnih potreb odraslih prestopi osnovno etično mejo, ko se to dogaja na račun drugega, ga rani, poškoduje in mu potepta prihodnost.

Seveda v romanu ne gre za moralni obračun z ljudmi, ki egoistično ližejo vsak svoje rane po ločitvi in ob tem spregledajo, kaj se dogaja z njihovimi otroki, niti za obračun z ljudmi, ki s stališča moči ali avtoritete zavzemajo telesa drugih, ranljivejših – za njihova zavržna dejanja bi morala priti sankcija od drugod –, gre preprosto za literaturo, ki zasleduje, kakšne posledice lahko povzročijo dejanja posameznikov v neki egocentrični, narcisoidni družbi brez empatije, sočutja do drugih, četudi so nam ti recimo zaupani v varstvo in skrb.
 

V tukajšnji javnosti največkrat vzbudijo ogorčenje spolne zlorabe­ v Cerkvi ali družini, manjkrat so omenjene zlorabe v športnih krogih. Vaš roman daje misliti, da šport ni zmeraj odrešitev. Se zelo motim?

Problem ni v športu, problem je v človeški naravi, ljudje smo očitno nekakšen evolucijski polizdelek, minljiv, pokvarljiv, pohlepen, nagnjen k nasilju in prilaščanju vseh vrst, brezobzirnemu uveljavljanju nagonov in strasti. Verjetno smo danes, priključeni na izrastke tehnološke civilizacije in poškodovani od potrošništva in narcisoidne egomanije, v duhovnih in moralnih osnovah v povprečju bližje postapokaliptičnim mutantom iz romanov Margaret Atwood ali Cormacka McCarthyja kot renesančnim ali razsvetljenskim idealom človeka. Napredujemo nazaj, dvigujemo se navzdol.

Spolne zlorabe so brez dvoma nekaj najbolj zavržnega v človeški naravi, zanje je tudi ničelna toleranca preblaga in ni sankcije,­ ki bi lahko žrtvam povrnila povzročeno škodo. Molk o tej temi ali prevelika družbena toleranca povzročata nove zlorabe, nove poškodbe, nova uničena življenja; če vem in molčim, sem sokriv, tako preprosto je to, in tu odpovejo vsi sofizmi in vsa retorika izmikanja. Posebno grozljivo in sprevrženo je, ko se zlorabe dogajajo tam, kjer ljudje iščejo zavetje, igro, višji smisel, ali bi jih tam vsaj morali­ dobiti, pod okriljem verskih skupnosti, v družini ali recimo v športnih klubih.
 

V eni od ocen romana sem ­prebral, da je Brez imena 'izrazito virkovski. Pri vsem pa se je težko otresti občutka, da je pisatelj v njem skušal nekaj razčistiti.' Se strinjate z drugim? In kaj bi bilo po vašem mnenju prvo, ­virkovstvo?

Ne vem, kaj bi bilo virkovstvo, nisem prepričan, da ima oznaka mesto med gesli v literarnem leksikonu ali slovarju tujk. Najbrž izrazito virkovski pomeni, da ga je napisal eden od Virkov v svojem dovolj prepoznavnem slogu.

Z razčiščevanji, nameni, sporočili je v literaturi problem. Če so preveč v prvem planu, zmanjka prostora za literaturo. Romani so tako kot recimo drame ali filmi, vsaj tisti solidni ali dobri, kompleksne strukture in najbrž ne pošiljajo v svet enoznačnih sporočil ali jasne sledi razčiščevanja neke teme.

Ameriški producent in scenarist David. O. Selznick je izjavil, da naj gre tisti, ki hoče pošiljati sporočila, na pošto in ne k filmu. In ne k literaturi, bi lahko seveda takoj dodal. A to ne izključuje tega, da se avtorji lotevajo knjig, filmov ali dram z namenom. Nekaj hočejo povedati, deliti z drugimi, jim predstaviti zgodbo, v kateri bodo začutili, da se dotika tudi njihovega čustvenega in duhovnega sveta; kdor nima česa povedati (in tega niti ne zna prav povedati), je bolje, da je tiho.



Ne vem ravno, ali sem hotel z romanom Brez imena kaj razčistiti, me je pa vsekakor tema preganjala že nekaj časa; razkrivanje strahotnih dimenzij zlorab po krščanskem zahodnem svetu je v marsičem zamajalo že tako precej šibke moralne temelje zahodne civilizacije, intenzivnost in obseg zlorab je nekakšna černobilska jedrska katastrofa v duhovni pokrajini naše civilizacije. Po drugi strani vemo, da so se zlorabe dogajale – in se verjetno še danes – tudi v različnih športih v Sloveniji. Koliko mladih, odraščajočih ljudi je zaradi tega pristalo na drogi, si vzelo življenje ali kako drugače izgubilo kolikor toliko normalno prihodnost? Če eden na generacijo, je to preveč.

Literatura seveda ne zmore lajšati njihove bolečine, ne zmore reševati sveta, lahko pa poveča senzibilnost za nesprejemljiva dejanja, o katerih prevečkrat molčimo in s tem omogočamo, da se dogajajo naprej.


 

Zakaj odločitev za brezimenskost, podkrepljena s citatom britanskega avtorja? Za doseganje učinka univerzalnosti?

Za brezimenskost v romanu je bilo več vzrokov. Nisem hotel, da bi se ime glavnega protagonista ujemalo z imenom kakšnega od najstnikov, ki se mu je v Sloveniji zgodilo kaj podobnega. Zanimalo me je, kako je mogoče povedati zgodbo, v kateri se osebe ne pojavijo z imeni.

Brezimenskost se je zgodila glavni osebi romana, ko so njegovo ime izbrisali s ­seznamov v klubu. In tako naprej. Brezimenskost cilja na določeno univerzalnost, takšna je na žalost tudi tema. Ko sem pisal roman, so angleški časopisi precej pisali o zlorabah v nogometu, žrtve so po desetletjih spregovorile o tem, ganljivo je bilo spremljati izpovedi odraslih moških, iz katerih so po letih molka vreli srd, razočaranje in bolečina.
 

Zgodbo dajete bralcu brez pretiranih konkretnosti, moraliziranja in iskanja krivde, občutek je, da mu pravite, naj si vse plasti zla in ranjenosti, ki jo povzroči, vse kroge pekla pričara sam. Drastičnosti ste se torej odpovedali.

Tema je že tako dovolj težka, čisto mimo se mi je zdelo, da bi se spuščal v drastične opise in sam zlorabljal težo teme za učinek srha, bolečine ali zgražanja. Pa tudi, še v zadnjem krogu pekla je treba pustiti nekaj prostora, vsaj za en žarek upanja.