Bi morali starši otroke siliti k branju?Da in treba je vztrajati

Sonja Pečjak je redna profesorica za pedagoško psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti in avtorica številnih priročnikov in knjig s področja branja, saj se raziskovalno veliko ukvarja s psihologijo branja. Branje je ena ključnih zmožnosti, ki jo potrebuje človek za učinkovito funkcioniranje v vsakodnevnem življenju, poudarja, zato je pomembno, da ga otroci usvojijo.

Strokovnjaki že dalj časa opažajo, da bralec 21. stoletja ni več zaznamovan samo z maternim jezikom, ampak postaja dvoživka in se seli tudi na polje branja v tujih jezikih, hkrati pa se seli s papirja na zaslon. Je to dobro ali slabo?

Res je, tehnološki in družbeni razvoj prinašata v življenje ljudi spremembe in ljudje se moramo tem spremembam prilagoditi. Prilagoditev sama po sebi ni slaba. Slabo je, če nekritično sledimo vsemu, kar tehnološki razvoj prinaša, brez premisleka, kaj res potrebujemo, kaj nam pomaga v osebnem in poklicnem življenju. Zavedati se je treba, da mora tehnologija služiti človeku, ne pa da je človek suženj tehnologije.

Tehnologija danes ponuja preobilje vsega, vse je zlahka dostopno. Včasih pa smo imeli knjižnice in tam kakovostno sito, izbor strokovnjakov.

Otrokom in mladostnikom je ob toliko ponujenih vsebinah – dobrih in slabih – treba pomagati. To pomeni, da je treba vzgajati kultiviranega bralca, kar pa je proces, ki teče od predšolskega obdobja naprej. Pomembno vlogo pri razvoju bralne kulture na splošno imajo že starši in vzgojitelji v predšolskem obdobju, pa tudi šola. Pomoč poteka vse od izbora dobrih knjig, tu lahko pomagajo knjižničarji, vzgojiteljice, učitelji, prek pogovora o prebranem z otroki, mladostniki, do kritičnega pogleda na prebrano.

Po eni strani ves čas beremo, po drugi pa ne zmoremo daljše zbranosti za daljše in zahtevnejše vsebine. Ali danes beremo manj ali več?

Nesporno je, da ljudje danes beremo na splošno več, pri čemer pa ne beremo le tiskanih virov, časopisov, knjig, pač pa tudi ali predvsem vsebine na spletu, računalniku in pametnem telefonu. Morda je manj klasičnega branja tiskane literature, vseh drugih vrst branja pa je pri mladih in odraslih več. Vendar je to branje hitro in površinsko, velikokrat le prelet posameznih vsebin. In res je, predvsem mlajše generacije bralcev, tako imenovani generaciji Y in Z, imajo težave z ohranjanjem pozornosti, še zlasti pri zahtevnejših vsebinah. Vendar je treba razumeti, da so pripadniki teh dveh generacij zrasli v okolju, kjer so bili tako rekoč ves čas izpostavljeni dražljajem s televizije, računalnika in telefona. To bombardiranje z dražljaji vodi v vedenju do tega, da otrok skače od enega vira in vsebine k drugemu. Gre za tako imenovano dražljajsko odvisnost, kar pa postane problem, če prej ne, v šolskem obdobju, ko odrasli pričakujemo od otrok in mladostnikov, da se bodo znali umiriti in se osredotočiti na šolske vsebine.
 

Bi morali starši otroke siliti k branju?

Branje je ena ključnih zmožnosti, ki jo potrebuje človek za učinkovito funkcioniranje v vsakodnevnem življenju – poklicnem in osebnem. In zato je pomembno, da otroci usvojijo to zmožnost. Starši bi se morali zavedati predvsem tega, da je bralna kultura v družini nekaj, kar otrok posrka avtomatično. Če torej starši sami berejo, če berejo otroku in se z njim o prebranem pogovarjajo, bo otroku jasno, da se je smiselno naučiti brati. Večina otrok se nauči brati v začetnih razredih osnovne šole. Ker pa je branje zahtevna in v začetku tudi naporna miselna aktivnost, je pomembno, da se otroci v branju ne urijo le v šoli, temveč tudi doma. Zato morajo starši spodbujati otroka in vztrajati pri tem, da kljub morebitnemu odporu bere vsak dan od pet do deset minut. Zavedati se morajo, da lahko svojemu otroku najbolj pomagajo, če ga spodbujajo in vztrajajo, da se nauči tekoče brati, pisati in da obvlada enostavne računske operacije, vključno s poštevanko. To so orodja, ki jih otrok potrebuje, da bo lahko uspešen v nadaljnjem šolanju.

Torej siliti ali ne?

Da, starši bi morali vztrajati pri tem, da otrok izuri bralno spretnost v prvih treh letih šolanja. Ne pa, da mu prepustijo, da se bo 'sam odločil in se lotil branja takrat, ko se bo njemu zazdelo smiselno', kot je pred kratkim argumentiral neki oče, zakaj ne vztraja.

Se strinjate, da je branje česarkoli boljše od branja ničesar?

Z vidika urjenja same tehnike branja bi lahko trdili, da je vseeno, kaj otrok bere, samo da se nauči pretvarjati črke v glasove in te povezovati čim bolj tekoče. Ker pa je smisel vsakega branja, da razumemo to, kar preberemo, je pomembna tudi vsebina tega, kar beremo. Zato je čas, ko bi lahko držala ta trditev, pri branju otroka zelo kratek in omejen.

Kaj so pokazale raziskave, kako branje vpliva na razvoj otrokovih sposobnosti?

Ko enkrat otrok bere tekoče, branje ne zahteva toliko napora, zato tudi pogosteje bere, s čimer pa postaja vedno bolj izurjen. Z branjem razvija besedišče, izboljšuje govorne zmožnosti, razvija domišljijo in ustvarjalnost, bolje razume druge in sebe ...

Kje so tukaj mediji, denimo časopisi?

Glede na to, da so mediji eden pomembnih socializacijskih mehanizmov, ki vzgaja otroke in mladostnike, imajo ti poleg družine in šole precejšnjo odgovornost. Mediji so tisti, ki pomagajo sooblikovati identiteto mladega človeka, vključno s tem, kaj je pomembno in za kaj si velja prizadevati. Zato bi se morali novinarji in izdajatelji spraševati o standardih svojega dela, o tem, kakšne vsebine posredujejo bralcem, so te verodostojne, objektivne, ki se dotikajo resničnih problemov, ali pa je vodilna filozofija naklada in velikokrat z njo povezan senzacionalizem.

Se da branje nadoknaditi? V smislu, če ne bereš kot otrok, to še ne pomeni, da ne boš bral kot odrasli? Ali pa je to vendarle tek na dolge proge?

Praviloma je tek na dolge proge. Če nekdo kot otrok ne razvije dobro zmožnosti branja in tudi bralne kulture, potem zelo verjetno tudi kot odrasli ne bo bral več, kot nujno zahtevajo njegov poklic ali življenjske okoliščine. Tisti, ki se kot otroci ne naučijo preživljati prostega časa ob branju, se tudi kot odrasli redkeje zatečejo k branju.