Ponovno srečanje razvezanega para

Slovit in v tujini uveljavljen ­maestro Marko Letonja se ob začetku nove sezone koncertov po desetih letih vrača v Slovensko filharmonijo. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo dirigiral Orkestru Slovenske filharmonije, ki ga dobro pozna, saj je bil med letoma 1991 in 2003 njegov ­umetniški vodja.

Komaj so v nebo nad Kongresnim trgom pred Filharmonijo s filmskega platna, na katerem se je vrtela Kubrickova Odiseja 2001: Odiseja v vesolju, izzveneli znameniti takti teme Tako je govoril Zaratustra in Atmosfere, že bomo lahko v Ljubljani ponovno slišali mojstrovini Straussa in Ligetija. Poleg Berliozove Fantastične simfonije sta namreč del repertoarja uvodnega koncerta v novo sezono Slovenske filharmonije (SF). Ta dogodek si zasluži posebno pozornost tudi zato, ker bo svojemu nekdaj matičnemu orkestru poveljeval dirigent Marko Letonja, ki ga je zaradi nesoglasij z vodstvom SF zapustil pred petnajstimi leti. A v umetniškem smislu je bila to zanj verjetno ena izmed boljših potez.

Odtlej se niti za trenutek ni ustavil. Dirigiral je orkestrom v Španiji, Avstriji, Nemčiji, na Češkem, Hrvaškem in Madžarskem ter v Hongkongu, na Japonskem, v Izraelu in ZDA. Redno sodeluje z opernimi hišami v Neaplju, Ciudadu de Méxicu, Gradcu, Ženevi, Rimu, Milanu, Berlinu, Dresdnu in Lizboni. Za prodor v tuje operne hiše je nekoč pripisal zasluge srečanju z operno pevko Marjano Lipovšek, ki se je angažirala in mu odprla vrata v kulturne ustanove po svetu. Pred leti je kot prvi slovenski dirigent nastopil v Dunajski državni operi s Pikovo damo Petra Iljiča Čajkovskega in večkrat gostoval v milanski Scali. Med pomembnejšimi angažmaji sta vsaj še dirigiranje opere Nabucco v dresdenski operni hiši Semper­oper ter Wagnerjev Nibelungov prstan v Lizboni in Strasbourgu.

Stalni redni angažma je najprej dobil v Baslu, kjer je bil glasbeni direktor in glavni dirigent simfoničnega orkestra ter orkestra tamkajšnje operne hiše. Zapustil jih je leta 2007, ko ga je kot gostujočega dirigenta stalno angažiral Melbournski orkester. Dolgoletno sodelovanje z avstralskimi orkestri je nadgradil tako, da je postal umetniški vodja Tasmanskega simfoničnega orkestra. Od leta 2012 do letos je bil tudi šef dirigent Filharmoničnega orkestra v Strasbourgu. V letošnji sezoni ga čaka nov izziv – mesto šefa dirigenta Bremenske filharmonije. Orkester dobro pozna, saj je z njim v zadnjih desetih letih redno sodeloval.
 

Srečen zakon (vsaj šest let)

»Plodno obdobje dirigenta v nekem orkestru je približno šest let. Prva tri leta se navajamo drug na drugega, dobro obdobje se po navadi začne četrto sezono, potem pa umetniški navdih počasi upade,« je bil iskren v intervjuju za Delo, v katerem je povedal, da se za sodelovanje z orkestrom odloči na podlagi kemije. Med orkestrom in dirigentom mora biti dobra energija, nastati mora »srečen zakon«, je dejal. Le tako namreč lahko dirigent izvleče iz orkestra ves potencial, ustvari blagovno znamko in tisto značilno »barvo«, ki ga loči od drugih orkestrov.

Da iz različnih glasbenikov in osebnosti izvabi najboljše, mora biti dirigent tudi dober psiholog. Tisti, ki Marka Letonjo profesio­nalno poznajo, mu pripisujejo številne vrline. Med njimi je na prvem mestu gotovo sposobnost hitrega presojanja, kakšen je orkester, kaj zmore in kaj potrebuje, da bi dosegel svoj potencial. »Letonja je dirigent, ki se hitro prilagodi reakcijam orkestra in zna pridobiti glasbenike za natančno skupno igro,« ga je pohvalil skladatelj Vito Žuraj, ki je z njim že večkrat sodeloval. »Njegovo dirigiranje je jasno, natančno, orkester vedno ve, v katerem delu skladbe je in kaj bo sledilo. Ko oceni sposobnosti orkestra, tudi ve, kaj v partituri bi mu utegnilo povzročati težave in kateremu delu skladbe se je treba še posebej posvetiti.«
Druga vrlina Marka Letonje je univerzalnost; dobro poznavanje glasbene literature in odprtost za glasbene sloge, od romantike do klasicizma in sodobne klasične glasbe. »Zame se vse glasbene zvrsti dopolnjujejo, zato bi me ukvarjanje samo z eno pravzaprav omejevalo,« je dejal. A vendar se je žanrsko po petnajstih letih dirigiranja koncertov v zadnjem času bolj zavezal operam. Poglabljal se je v operna dela Musorgskega, Čajkovskega, Hindemitha, Mozarta, Rossinija, Verdija, Puccinija, Offenbacha, Bizeta in seveda Wag­nerja ter zaslovel kot svetovni interpret zahtevnega opernega ­repertoarja.

Zaradi te širine ga spoštujejo tudi mladi skladatelji. S karizmo, znanjem in avtoriteto, ki si jo je pridobil predvsem z delovanjem v tujini, kjer ga spoštujejo in cenijo, z orkestrom hitro vzpostavi pristen odnos ter ga zna motivirati. Letonja ne velja za avtoritativnega voditelja, prej za demokratičnega dirigenta, ki usklajuje svoje koncepte z idejami in predlogi glasbenikov, ki so strokovnjaki vsak na svojem inštrumentu. Vendarle je kariero tudi sam začel kot pianist.
 

Od kod prihajamo in kam gremo

Ena izmed dirigentovih nalog je angažirati člane orkestra za skupni cilj – slediti isti interpretativni predstavi in viziji. To je lažje uresničiti, če je koncept skladatelja in dela jasen najprej dirigentu. Da bi dognal vse elemente glasbenega dela, ne išče odgovorov le v partituri in glasbi, temveč se poglobi v značilnosti obdobja, v katerem je delo nastalo, »preštudira« druge umetnine tistega časa, obišče muzeje ali galerije, »da bi ga obsedel duh tistega časa«. Zanj je pomembna zgodba. »Ni vse v tem, kako natančna, zvesta originalu, predlogi je interpretacija, ampak gre za to, da povemo zgodbo. Ta zgodba je lahko prispodoba iz filma, knjige, slike, to lahko spremeni način igranja in ni povezano z notami,« je povedal v intervjuju za Delo. »Bistveno pri glasbi je vedeti, od kod prihaja in kam hoče iti,« je izjavil. A to spoznanje se mu včasih izmakne, tako kot pri Beethovnovi Deveti simfoniji, zato je še vedno ni na seznamu del, ki jih je izvedel.

Vsa leta v tujini ni prekinil stikov z Ljubljano. Še vedno je izredni profesor za dirigiranje na Akademiji za glasbo. Ko se je zamenjalo vodstvo Slovenske filharmonije, se je pustil prepričati, da se vrne tudi v to hišo, s čimer se je končal njegov »tihi protest«, s katerim se je upiral proti stanju v SF, proti odnosu slovenske javnosti do javnega dobrega, komercializaciji kulturne ponudbe ter neodgovornemu ravnanju na vodstvenih položajih.