Pa tako lep večer je bil

Križanke leta 1984, Križanke­ štiri­ desetletja pozneje, stična­ zvočna­ točka – punkrockerji­ Niet. V tedanjosti po eni strani­ nadobudna,­ po drugi, vsebinsko, nadoubijajoča alter skupina, minuli petek slavljenka morda nepričakovano dolgega ustvarjalnega obdobja. Četudi včasih prekinjenega, padlega v klinično mrtvilo, je tokratnega lepega večera dokazala, da punk ni mrtev. Malone večni mladenič.

V križevniškem preddverju, koncert je bil že zdavnaj razprodan, je bilo že precej pred uradnim startom vse črno ljudi, metaforično in konkretno, zavezano oblačilni kodi. Seveda so bile tudi črne ovce, nekateri celo v belem. Starostna paleta se je razprostirala od življa, ki je z Nieti skupaj gor rasel in je zanj danes že abrahamovstvo vse bolj bled spomin, na drugi strani pa je bilo lepo videti tudi srečno mladino dandanašnjosti. In stot­nije starostnih vmesnikov.

Če je kdo mislil, da bo ob glasbi veseljačil s pirom v roki, je na prehodu v spektakelski del Plečnikovih ostenij na to opustil vsako upanje. Tribune so bile hipoma polne, začelo se je z minimalno zamudo, pa ne s predskupino, niti kako drugo živo muziko, vrteli so glasbo iz punk muzikala ­Rokovnjači.

Nato so se Križanke zadimile v rdeče, na oder so pristopili Tomaž Bergant, Igor Dernovšek, Janez Brezigar in Robert Likar, po instrumentalnem uvodu se je izstrelil v ospredje še frontman Borut Marolt. Začelo se je energično, sprintersko, brez oddiha, edina komunikacija z občinstvom je bila glasba, avditorij je norel in kmalu sprejel Maroltovo ponudbo ter dele pesmi večstoglasno odpel.

Marolt, kar je veljalo ves večer, občinstva ni pretirano nagovarjal, pohvalil je mnoštvo, ki je prišlo na 40-letnico benda, pa se seveda poklonil spominu na preminula nietovca Primoža Habiča in Aleša Češnovarja.

Himnična Depresija

Koncert je bil sestavljen iz sklopov, v prvem smo med drugim slišali Paranojo, Sam, Tvoje oči, Dekle izza zamreženega okna, Srečna mladina, Melanholija, krog je bil sklenjen s pesmijo, ki bi lahko veljala za rdečo nit občutij samote, temin duše in srca, antiperspektivnosti, paranoje, slutnje in bližine ter ne nazadnje prihoda smrti, povzeto, z Depresijo.

Bil je prelep večer, da bi ga zamudili. FOTO: Črt Piksi/Delo

So bili časi osemdesetih v čemerkoli podobni zdajšnjosti, naslovniki in seveda avtorji skladb v enakem svetu, v enakih občutjih, kot so bili pred štirimi desetletji? Obstajajo drugačni izhodi v lepše svetove, saj je danes ne nazadnje svetov vse več?

Je pa res, na eni strani so besedila, kakršnakoli že, na drugi čistost glasbe, ritma, nažiganja, ki človeka, pa naj gre za čredništvo ali osebnejšo izkušnjo, zagrabi z vso silo, naj gre za carpe diem ali melanholične ­pomisli, kako dolgo že živimo z ­Lepim dnem za smrt in sorodnicami. Prijetno je bilo poslušati o depresiji v očeh, v očeh pripadnic in pripadnikov Nieta pa zaznavati žar. Veselje.

Gotovo bi se marsikdo strinjal, da je včasih še kako prijetno igrati vlogo sardine, potoki potu pa so se vsaj delno vrnili v struge, ko je zažigalni (anti)depresivni sklop nasledil akustični. Trije nietovci so se umaknili, na odru sta ostala Marolt in Likar, zasedbo pa popolnila godalni kvartet in klaviaturist. Čas je bil za prvo gostjo, Severo Gjurin, ki je s frontmanom zapela Beli prah. Od njenega sicer fascinant­nega glasu je bilo slišati bolj malo. S pesmijo Vsak dan se nekaj lepega začne je prikorakala na oder četica Kombinatk, Marolt je dirigiral, peli so vsi drugi, članice ženskega pevskega zbora in članice ter člani obiskovalskega dela.

Ker je vsega nežnejšega enkrat konec, se je z Ruskim vohunom, besedilo bi lahko bilo napisano za dogajanje pred nekaj meseci v najlepšem mestu na svetu, nadaljeval nažigaški večer, katerega ekstatični izliv je bil dosežen s komadom Vijolice. Te cvetice se pojavljajo v nekaj slovenskih pesmih, a Nietove so nekaj posebnega.

Povabljeni v pomoč

Ker slavljenci niso hoteli biti za vse sami, so reženj nastopa odrezali izbranim povabljencem, ki so vskakovali v pomoč Maroltu s kratkimi, jedrnatimi, udarnimi deli, lahko zgolj refreni.

Sonastopajoči v pesmi Heroj je bil Primož Alič iz Zablujene generacije, v Ritmu človeštva je, kot vedno, svojo energijo ob glavnem nie­tovcu razmetavala koalavojsovka Manca Trampuš, pri Perspektivah je bil zraven Gregor Strasbergar, MRFY, pri morda najkultnejšem komadu benda Lep dan za smrt pa se je nietovcem pridružil vodja skupine Dan D Tokac. Globlje, a hkrati agresivneje, se redni del praznika ne bi mogel končati.

In se ni končal, jasno je bilo, da nietovci, ki so se na koncert pripravljali več mesecev, bolj ko se je bližal, bolj so se jim tresle roke in komu tudi vokal, slavilcem ne bodo ušli brez dodatka, ki je vseboval tri pesmi. In ko je res že kazalo, da je vsega konec, saj je bila ura že 23 in preč, smo še enkrat slišali ono o ruskem vohunu, ki zunaj stoji in se smeji.

Slednjič je čredica izpolnjenih mirno zapuščala stajo enkratnega doživetja, no, nietovci napovedujejo številne ponovitve, v preddverju in pred Križankami pa jih je veliko stalo in se smejalo. Ker je, kot pravijo, v naši domovini lepo biti mlad, pa tudi nekoliko starejši.