Tik pred koncem navdušil Parazit

Vrtijo se zadnji filmi pred sklepom festivala. Zapišemo lahko, da je prva polovica­ programa ponudila veliko več vznemirljivih filmov od druge, ki so jo zaznamovale povprečne drame. A mednje se je prikradlo prijetno presenečenje – južnokorejski film Parazit, ki je resen ­favorit za zlato palmo.



Režiser, direktor fotografije in scenarist Džun Ho Bong se nerad ponavlja. Tema, ki mu je (kot diplomiranemu sociologu) pri srcu – vedenje človeka v skrajnih okoliščinah –, mu ponuja veliko možnosti, zato je vsak njegov film presenečenje. V prvencu Pes, ki laja, ne grize (2000) se je ukvarjal s profesorjem, ki ga spravi ob živce lajanje v bloku, v Spominih na umor (2003) je priklical resnično zgodbo o serijskem morilcu, ki se je izmaknil roki pravice, film Gostitelj (2006) o pošasti, ki možu ugrabi hčer, so v Cannesu predvajali v sekciji 14 dni režiserjev, tri leta pozneje je bil s filmom Mama o vdovi, ki se zavzame za sina, ko zaide v težave, že v sekciji Poseben pogled. V Cannes se je vrnil še enkrat brez filma, kot predsednik žirije za nagrado zlata kamera, posnel še postapokaliptični znanstvenofantastični triler Ledeni vlak, nato pa se pred tremi leti vrnil na Azurno obalo s fantazijsko pustolovščino Okja ter poskrbel za afero Netflix, saj se je film (produciral in distribuiral ga je omenjeni spletni ponudnik filmskih vsebin) kljub canskemu pravilu, da mora imeti francosko kinematografsko distribucijo, uvrstil v tekmovalni program. Film je cansko občinstvo tedaj izžvižgalo, povsem drugače pa je korejskega režiserja sprejelo letos. Navdušenje nad družinsko dramo in horror komedijo Parazit (Parasite) je vsesplošno.

Od prvega do zadnjega kadra je film Džun Ho Bonga očarljivo duhovit in grozljivo srhljiv hkrati. Najprej spoznamo in vzljubimo simpatično revno in brezposelno štiričlansko družino, ki prebiva v kletnem stanovanju v razdejanem getu. Prisrčnega in vedno optimističnega očeta (igra ga južnokorejski zvezdnik Kanho Sung), skrbno mamo, bistrega sina in nadarjeno hčer. Prikupijo se nam s hudomušnostjo, iznajdljivostjo, voljo do življenja, povezanostjo, predvsem pa nas nasmejijo. Tudi njim se, kot kaže, nasmehne sreča, ko sin po naključju postane tutor hčere nesramno bogatega in vedno odsotnega svetovno znanega arhitekta ter ganljivo naivne in za gospodinjska opravila nenadarjene gospe, ki ne zna ukrotiti svojega sedemletnika.

Z malimi mahinacijami se postopno in vztrajno vsi člani revne družine infiltrirajo med bogataše – ob tem se drug do drugega obnašajo kot popolni tujci – in prevzamejo vlogo služinčadi. Da nekaj smrdi, kmalu ugotovi mali sedemletnik, in načrt revne družine splava po vodi, dokaj dobesedno, kot kataklizmična povodenj, kot povračilo za njihovo spletkarjenje, ki še zdaleč ni edino presenečenje te elegantno režirane satire, prepredene s trenutki groze, polne nepredvidljivih preobratov in končnega učinka, ki prinaša lucidno razčlembo razredne neenakosti in segregiranosti.


 

Zombiji in istospolna ljubezen

V Cannes je prispel tudi Kanadčan Xavier Dolan, ki je našel občinstvo med pripadniki milenijske generacije, čeprav pri kritikih z zadnjimi filmi ne žanje takšnih hvalospevov, kot jih je s prvimi deli. A to mu očitno ni mar, saj z novim filmom Matthias in Maxime zopet streže predvsem mladim privržencem. Seveda gre za gejevsko ljubezensko zgodbo med naslovnima junakoma, umeščeno v družbo uživaških, kvaziumetniških in »pametnih, da jim škodi« hipsterijev s še bolj uživaškimi in/ali zavoženimi starši.

Istospolna ljubezen je letošnji hit uradnega programa. Poleg Dolana, Almodóvarja in Eltona Johna (ki sicer ne tekmuje za glavno nagrado) razkriva temo tudi Céline Sciamma v Portretu ognjene ženske. Režiserka Vodnih lilij, Pobalinke in Bande punc svojo novo počasi tekočo in sanjavo romantično ljubezensko dramo med slikarko in portretiranko (ki je tik pred dogovorjeno poroko) postavi v 18. stoletje. Pred možem, ki mu je obljubljena, v objem drugega (v tem primeru moškega) beži tudi Ada v logično precej nedosledni temačni drami Atlantique mlade francosko-senegalske igralke in režiserke Mati Diop. Tudi ta film obuja mrtve, le da tu zombiji predstavljajo duhove afriških prebežnikov, ki jih je med iskanjem boljše prihodnosti požrl vabeče grozeč Atlantik.



Ko smo že pri režiserkah (v tekmovalnem programu so štiri), zombijih in zmedenih pretencioznih zgodbah, omenimo še Avstrijko Jessico Hausner, ki je v svojem znanem sterilno stiliziranem slogu posnela zgodbo o znanstvenici – materi samohranilki, ki se z genetskim inženiringom trudi vzgojiti rožo, ki bo z vonjem osrečevala ljudi, nakar ugotovi, da ima vonj ravno nasproten učinek in spreminja ljudi v zombije. A morda, kot ji namigne psihoterapevtka, je vse v njeni glavi in se le boji, da bo ostala sama, ko se bo njen odraščajoči sin odselil.

V izteku festivala nas čakata še Abdellatif Kechiche s štiriurnim nadaljevanjem ode hedonizmu in mladim, lepim ljudem Mektoub, ljubezen moja: Intermezzo ter Marco Bellocchio z gangstersko dramo Izdajalec.