Preveč in premalo empatije

Ključno je preusmeriti pozornost, pravi stari trik iluzionistov in prevarantov. Če ljudem pred nosom mahaš z bleščečimi predmeti in bankovci ali pa leporečiš, hitro verjamejo, kar pač hočejo verjeti. Filme, dokumentarce in televizijske serije od nekdaj navdihujejo prevaranti, nedavne potegavščine Anne Delvey, Simona Levieva in Elizabeth Holmes pa so navdihnile nov val biografskih ekranizacij.

Da Yankees zmagujejo zato, ker nasprotno moštvo ne neha buljiti v njihove črtaste drese, je sinu razodel že stari Frank Abagnale in zanetil prevarantsko iskro v juniorju, ki se je še nepolnoleten pretvarjal, da je pilot, odvetnik in zdravnik, in si s ponarejenimi čeki nabral pravo bogastvo. Kako mu je to uspevalo, smo gledali v filmu Ujemi me, če me moreš.

Lažje je razumeti, kako je to uspevalo Franku v starodavnih sedemdesetih letih, težje, kako to uspeva komu v internetni dobi nadzora, informacijske revolucije, velike izsledljivosti, ko smo vsi kot odprta knjiga (obrazov) in nam usodo kroji drsanje desno ali levo … ob dejstvu, da nam navadnim smrtnikom zaradi zamujenega plačila položnice že naslednji mesec zagrozijo z rubežem stanovanja in tožbo.

Tudi 14-letni Anni Sorokin je oče položil na srce modrost, naj nikomur ne pusti, da bi jo sodil glede na njeno preteklost, ampak naj ljudem kaže svetlo prihodnost, ki jo gradi. Atove besede je Anna vzela smrtno resno in se po formuli bodi že danes to, kar hočeš postati jutri, na novo izumila. Hotela je biti Anna Delvey, bogata nemška dedinja, in v očeh drugih je to tudi postala. Njena vizija prihodnosti (ustanoviti in voditi prestižni klub a la Soho House v New Yorku) ne bi uspela, če, paradoksalno, ne bi globoko posegla v svojo preteklost in je prikrojila. To je bila njena izvirna laž, ki se je vsem, ki so bili deležni njene »radodarnosti«, zdela verjetna. Anna Sorokin je svoje vplivne prijatelje, newyorške hotele in restavracije opeharila za skupno 275.000 dolarjev. Ustavili so jo, tik preden bi ji banke odobrile posojilo v višini 40 milijonov evrov.

Izmišljena resničnost

Njeno medijsko odmevno zgodbo v devetih delih povzema Netflixova igrana mini serija Inventing Anna (Izmisliti (si) Anno oziroma Izumiti Anno), ki se naslanja na članek Jessice Pressler, objavljen leta 2018 v reviji New York Magazine. Pri tem pa ima avtorica serije Shonda Rhimes sporno motivacijo. Kot da samo Annino življenje ni dovolj zanimivo in intrigantno, se Rhimsova odloči, da bo zgodbo povedala z zornega kota (izmišljene novinarke, čeprav je jasno, da sloni na Presslerjevi) Vivian Kent (igra jo Anna Chlumsky) – pri čemer izbrani priimek najbrž poskuša poudariti njeno super(wo)mansko plat.

Vivian torej poskuša zlesti v kožo Anne Delvey približno tako zavzeto in obsedeno, kot hoče Anna postati del newyorške bogataške elite. Tako spremljamo dve vzporedni zgodbi, dveh »junakinj«, ki si vsaka po svoje poskušata izboriti mesto v moškem svetu in dokazati svojo sposobnost – Vivian pred urednikom, Anna pred potencialnimi investitorji, ki bi podprli njeno vizijo. Nobene od njiju na poti do cilja nič ne more ustaviti, obe sta poosebljenje gonje za ameriškimi sanjami. Vsaka ima nekaj, kar želi druga, tako skleneta pakt, Vivian bo napisala ekspoze, ki jo bo opral novinarskega spodrsljaja iz preteklosti in jo izstrelil med novinarske zvezde, Anna bo postala slavna in ljudje jo bodo končno uzrli kot talentirano podjetnico, ne pa zlagano povzpetnico.

Podobno pragmatično agendo ima, zdi se, tudi sama serija. Izmuzljiva Anna izumlja samo sebe, izumlja jo Vivian, izumlja jo serija, pri čemer je najbrž najbolj jasna igralki Julii Garner, ki Anno odlično interpretira z neizsledljivim naglasom in vzvišeno gestikulacijo ter poudarjenim sarkazmom. »Ljudi moraš omrežiti s svojo superiornostjo,« je še eden od napotkov njenega očeta. Tako Annini igri nasede tudi serija, ki je nad ambicioznostjo, predrznostjo in samozavestjo svoje junakinje preveč očarana. S pomisleki do etičnosti vzgibov in dejanj tako novinarke Vivian kot Anne v devetih urah serija opravi v nekaj kratkih replikah, od odgovornosti za prepletanje dejstev in fikcije pa se omeji kar v uvodni izjavi: »Ta zgodba je resnična, razen delov, ki so popolnoma izmišljeni.«

Največja težava serije Inventing Anna je, da vzpostavlja nekritičen zagovor meritokracije. Serija koketira z antagonistko in nas prepričuje, da je Anna Sorokin zahtevna, samosvoja, posebna, izredno nadarjena poslovna ženska, ki ruši norme seksističnega, elitističnega, neegalitarnega kapitalizma, ki brez bogastva in zvez ne omogoča vertikalne socialne mobilnosti. Pri tem so očitno dovoljena vsa sredstva. V zamahu gibanja #jaztudi jo serija postavlja skoraj na raven feministične ikone (»če bi ji bilo samo do denarja, bi se lahko bogato poročila«), pri tem pa jo predstavlja kot produkt okolja, ki je splošno fascinirano nad slavo, hitrim zaslužkom in navidezno resničnostjo, objavljeno na instagramu. V imenu entertainmenta (gledamo jo v dragih oblekah, dragih restavracijah, kako v drage hotele potuje z zasebnimi letali) njena dejanja legitimira. Še več, opeharjene žrtve prikazuje kot izkoriščevalske parazitke, ki so se kopale v njeni briljantnosti in radodarnosti, dokler niso enkrat zapitka morale plačati same. Njeno robinhoodovstvo pa serija poudari s tem, da do bogatih investitorjev in bankirjev, ki jih je opetnajstila, ne goji nikakršnih simpatij. Da so ji nasedli, si celo sami štejejo za lastno šibko presojo, zato je iz sramu dolgo nihče ne prijavi policiji.

Izraelskega prevaranta Simona Levieva, ki se je izdajal za dediča diamantnega mogula, ta zdaj toži. Foto Netflix

Pasti romantičnih idealov

Podobno kot nas fascinira prevarantski um, pa je enako zanimiva psihologija tistih, ki mu nasedejo. V dokumentarnem filmu Tinder Swindler na Netflixu spremljamo sleparije Izraelca Simona Levieva alias goljufa s tinderja, ki je prek aplikacije za zmenke očaral dekleta, nato pa jih okradel za skupno več milijonov dolarjev. Tu imajo vajeti v rokah žrtve, v tem primeru tri Skandinavke, ki so podlegle romantičnim idealom o princu na belem konju oziroma bogatem dediču na privatnem letalu. Medtem ko se Anna ni niti trudila biti prijazna, je bilo Simona eno samo sladkobno leporečenje, to je bilo njegovo orožje, s katerim je bombardiral osamljene in čustveno ranljive tarče. (O tovrstnih ljubezenskih spletnih prevarah govori tudi film Olma Omerzuja Atlas ptic).

Čeprav tako mini serija kot dokumentarec temeljita na novinarskih člankih in novinarjem pripisujeta veliko vlogo pri razkrivanju, kontekstualizaciji in posledično tudi obsodbi kriminalcev (policija nekako vedno reagira šele po objavi zgodbe v medijih), pa je bistvena razlika med Netflixovima zgodbama v zornem kotu. S tem ko narativo v svoje roke vzamejo žrtve Simona Levieva – ki doživljajo javno sramotenje v komentarjih na družabnih omrežjih, češ da so naivne, neumne, lahkoverne, požrešne – obsodijo zavržno dejanje prevaranta in se opolnomočijo.

Tako Tinder Swindler kot Inventing Anna sta fascinirana nad glavnim protagonistom, ampak ne dovolj, da bi zares razkrila glavni motiv njunih dejanj. Jasno je, da je obema skupno pomanjkanje empatije, kot je to značilno za psihopate. A kaj si pravzaprav kupujeta z nakradenim denarjem, ki ga razsipavata naokoli in zapravljata za druženje s prijatelji. Pozornost, spoštovanje, prijateljstvo?

Amanda Seyfried kot prevarantka Elizabeth Holmes v novi seriji The Dropout Foto Beth Dubber/Hulu

Iznajdljivi milenijci

Da bo mera zvrhana, je ta teden v digitalno stratosfero platforma Hulu za protiutež Netflixu lansirala še igrano serijo The Dropout (Falirana študentka), o prevarantki Elizabeth Holmes, najmlajši samorastniški milijarderki iz Silicijeve doline, ki je ustanovila biotehnološki startup Theranos in z lažmi prepričala investitorje, da so vanj vložili 900 milijonov dolarjev. Tu so ustvarjalci vsaj v prvih treh delih, ki so za zdaj na ogled, do svoje protagonistke previdno zadržani, predstavijo jo kot progresivno, pronicljivo, sposobno, nekoliko čudaško milenijko, ki po vzoru Jobsa, Gatesa, Muska in drugih obesi študij na klin in se loti izuma zapletene diagnostične naprave, ki naj bi reševala življenja. Njej nasvete deli kar Jobsova oblikovalka, ki ji pove, da je vse, kar šteje, predstava, ki jo zgradiš o sebi. To je tvoja identiteta, tvoj oklep, ščit.

Tudi Elizabeth (igra jo Amanda Seyfried) ima vizijo in sposobnost, da s svojimi široko razprtimi očmi ter mladostno zagnanostjo druge očara in v njih zaneti iskro. Tako je predstavljena kot kolateralna škoda generacije, zaznamovane in poškodovane s finančno krizo leta 2008, ki je gledala poštene in delavne starše, kako so izgubljali službe, in se zdaj pač znajde po svoje. Njena obsedenost kulminira v prizoru, ko na jahti milijarderja vzneseno skandira geslo GTFM (get the f...... money) v slogu kakšne volkulje z Wall Streeta.

V družbi, ki na omenjene like gleda kot na zanimive in drzne upornike proti sistemu s posebnim talentom, kar nenazadnje razkriva angleško poimenovanje con-artist, torej umetnik prevare, jih nihče, še najmanj pa filmske adaptacije, ne kliče na odgovornost. Navsezadnje to razkrivajo sodni epilogi, saj so bili kriminalci v opisanih primerih obsojeni na minorne zaporne kazni. Vsi zdaj na prostosti uživajo pozornost in slavo, ki so jim jo prinesle prav ekranizirane zgodbe, od katerih že vlečejo profit. Tokrat legalno.