Festival z največjimi zvezdami, za katerega ni slišal nihče

Poletje leta 1969 je najbrž najbolj znano in opevano poletje prejšnjega stoletja, s slikovitimi vizualijami in zvočno podobo, ki se je zapisala v kolektivni spomin številnih generacij. Toda natančnemu dokumentiranju navkljub enega dogodka ni v analih. V istem času kot famozen Woodstock je dobrih 150 kilometrov stran potekal še en festival, ki je privabil skoraj prav toliko ljudi, gostil največje zvezde časa, a zanj nikoli nihče ni slišal.

Med 29. junijem in 24. avgustom leta 1969 se je šest nedelj zapored v parku Mount Morris v središču Harlema zbralo na desettisoče ljudi, da bi prisluhnili impozantnemu seznamu nastopajočih. Stevie Wonder, Nina Simone, Sly and the Family Stone, B. B. King, Abbey Lincoln in Max Roach, Herbie Mann, Roy Ayers, The 5th Dimension, Hugh Masekela, Gladys Knight, Mahalia Jackson, Mavis Staples … Velikani soula, jazza, bluesa, r'n'b-ja in gospela so se vrstili na odru na tretji ediciji Harlemskega kulturnega festivala, pozneje oklicanega za Črni Woodstock, ki ga je pod pokroviteljstvom »modrookega brata« liberalnega republikanskega župana mesta New York, Johna Lindsaya, organiziral prodoren promotor in glasbenik Tony Lawrence.

Koncerti so bili za obiskovalce brezplačni. Ker newyorški policisti niso pokazali prevelike vneme, so na festivalu delo varnostnikov opravljali kar Črni panterji. Festival je obiskalo 300.000 ljudi, kar je najeta filmska ekipa dosledno dokumentirala, a nobena televizijska hiša ni pokazala zanimanja, da bi poročala o festivalu, ki je v revolucionarnih časih, sredi razgretega boja za državljanske pravice, potekal »sredi s heroinom prepojene četrti« na Manhattnu in mobiliziral na stotisoče Afro- in Latinoameričanov. (Čeprav na wikipediji piše, da sta mreži ABC in CBS tisto leto harlemskemu festivalu vendarle namenili uro programa.) Zato je parafraza poeme Gila Scotta Herona Poletje soula ali ko revolucija ni mogla biti predvajana po televiziji v podnaslovu filma povsem na mestu.

Solo Maxa Roacha

Ko je za skrivnostni festival slišal Ahmir »Questlove« Thompson, didžej, producent in bobnar ter vodja svetovno znane zasedbe The Roots, ki je trinajst let tudi hišna zasedba pogovorne oddaje The Tonight Show z Jimmyjem Fallonom, je bil kot obsedeni arhivist in poznavalec glasbene zgodovine zaprepaden. Zakopal se je v več kot 40 ur posnetega gradiva, ki je 50 let ležalo v bunkerju, in čeprav je to njegov režijski debi, ustvaril dramaturško mojstrski kolaž še ne videnih nastopov največjih glasbenikov časa ter jih z nezmotljivim občutkom za ritem (v filmu je nekaj resnih montažnih biserov) vpel v družbeno-politično-kulturološki kontekst revolucionarnega obdobja, ki so ga podžigale globoke družbene neenakosti, nesmiselne vojne, atentati na pomembne politične osebnosti in ga je zaznamoval podvig pri osvajanju vesolja.

Questlove (Amir Khalib Thompson) si je pet mesecev 24 ur na dan predvajal posnetke festivala, da bi mu material, predvsem slušno, zlezel pod kožo. Ko je iz treh ključnih prizorov sestavil osnovno strukturo filma, je bilo vse ostalo lahko, je dejal. FOTO: Anthony Barboza

Z nikoli videnimi posnetki – denimo ekstatične solaže na bobnih devetnajstletnega Stevieja Wonderja, hipnotičen nastop vedno aktivistično nastrojene Nine Simone ali zamaknjen duet Mahalie Jackson in Mavis Staples z evangelijsko himno My Precious Lord, posvečeno Martinu Luthru Kingu mlajšemu, umorjenemu leto pred tem – film ni primaknil le manjkajočega koščka v glasbeni zgodovini ter osvetlil glavnih trenutkov v karieri legend v nastajanju, temveč je Poletje soula (Summer of Soul) brez poudarjanja evidentne korelacije z današnjim časom zgovorni komentar preteklega pol stoletja, v katerem se ekonomsko-socialne razmere temnopoltih v ZDA niso bistveno spremenile.

Nastop skupine Sly and the Family Stone na Harlemskem kulturnem festivalu. FOTO: arhiv Hulu

Namera festivala je bila v težkih časih ljudem vliti upanje in voljo do vztrajanja ter jih morebiti odvrniti od nasilnih uličnih protestov. Glasba ni bila le opij za ljudstvo, temveč je bila s povezovalnim sporočilom spiritualno vodilo, terapija in praznovanje črnske kulture, zavesti, ponosa ter opolnomočenja. Za temnopolto ameriško skupnost je bil v tem pogledu pristanek na Luni enako relevanten kot edinstveni solo Maxa Roacha. Cinizem, ki ni izraz ozkogledosti, temveč neposredne soočenosti s trpko resničnostjo, v kateri je metanje denarja v vesolje, ob revščini na Zemlji, sprevržen absurd. Oziroma kot slišimo v filmu: dežela, ki se bori v nesmiselni (vietnamski) vojni in pošlje človeka na Luno, ima zagotovo veliko denarja. Manjka ji duša. In za »soul« je poskrbel harlemski festival.

Ocenjujemo: Ma Rainey's Black Bottom

Če bi besedo dobili utišani ...