Virtualna resničnost nas dohaja že nekaj časa in tokrat je prišla tudi na Animateko. Pred dnevi je festival napovedala razstava v MSUM na Metelkovi, na kateri­ tehnologija omogoča vstop v svet, poln barv in čudes. Nova edicija prinaša tudi retrospektivo madžarskega animiranega filma, vznemirljive ideje študentov priznanih evropskih šol za animacijo ter med stotinami kratkih tudi 13 celovečernih animiranih filmov.

Vas zanima psihologija? Natančneje psihologija množic? Kako se vedemo, ko se odgovornost razprši, lahko preizkusite v interaktivni igri Kids švicarsko-ameriškega tandema Michaela Freia in Maria von Rickenbacha. S prstom po tablici lahko vplivate na vedenje človeč­kov, ki tekajo po ekranu, in opazujete zanimive vzorce obnašanja. Lahko pa si nadenete virtualna očala in slušalke ter vstopite v risani svet malega Louisa, pravzaprav kar v družinsko dnevno sobo, ravno ko babica prinese na mizo dišeče dobrote, ki vas ponesejo v barvito abstraktno vesolje lebdečih oblik, da postanete neviden omniprezenten voajer, ki z vseh strani kuka v hišo ekscentrične družine v sinestetičnem eksperimentu Male stvari studia Bandits Collective. Lahko si tudi obujete težke lesene cokle, oblečete usnjen plašč in stopite na gomilo prsti, in že vas zaslepi difuzna svetloba snežne pokrajine, iz katere se kot prividi bližajo postave. So prijatelji? Sovražniki? Vrane se zbirajo nad vami in naenkrat se znajdete na dnu jame – ali pa je to grob? Nothing Happens je virtualnoresničnostna animacija Michelle in Urija Kranot, ki se po­igrava z vašo percepcijo opazovalca in opazovanega.



Skoraj 670 prijavljenih del je s sodelavci pregledal selektor in vodja Animateke Igor Prassel ter izbral 313 kratkih in 13 celovečernih animiranih filmov. »Pri izboru sem najbolj pozoren na vsebino, zgodbo, nato na likovno zasnovo ter seveda na izviren način animacije. Prav vsi filmi so originalni vsak zase, saj se animatorji trudijo razviti svoj specifični avtorski izraz, neko estetsko-stilistično samosvojost, ki bi jih razlikovala od drugih,« je povedal.
 

Madžarska na pohodu

Med njimi so si izborili prav posebno mesto madžarski avtorji. Tako kot na nedavno končanem knjižnem sejmu je tudi na Animateki v fokusu Madžarska, ki tudi zaradi dejavnega Balassijevega inštituta zadnje čase ekspanzivno širi kulturo čez južno mejo. Madžarska animacija ima dolgo tradicijo, ki je v svetu prepoznana in cenjena. Tudi na Animateki je bila vsa leta prisotna, tokrat pa se predstavlja v vsej bogatosti. »Madžari so znali prepoznati talent svojih animatorjev in so v ta sektor sistematično ter finančno veliko vlagali,« je povedala Sanja Čakarun iz Animateke. Gustav je bila le ena izmed risank, ki so sooblikovale naš smisel za humor, zdaj bomo dobili vpogled še v druge animirane zgodovinske prelomnice, od duhovitih propagandnih filmov do družbenokritičnih likovnih mojstrovin, domišljenih nominirancev za oskarja, celovečernih abstraktnih interpretacij starodavnih legend ter novodobne zgodbe iz budimpeškega geta, ki se iz shakespearovske romance razvije v nacionalno in globalno družbeno satiro. Z razstavo v Balassijevem inštitutu se bodo predstavili tudi študenti z oddelka za animacijo Univerze Moholy-Nagy za umetnost in oblikovanje v Budimpešti (Mome), med njimi bomo videli retrospektivo del Réke Bucsi, mlade animatorke s prepoznavnim pečatom in estetiko, v katero zavija svojo nekonvencionalno vsebino.



Madžarska Mome je ena od sedmih najboljših evropskih šol, ki jih Animateka letos posebej izpostavlja. Tu so še francoska La Poudrière, poljska Nacionalna filmska šola v Lodžu, estonska Akademija za likovno umetnost v Talinu, belgijska La Cambre iz Bruslja in britanska Kraljevi kolidž za umetnosti ter Nacionalna filmska in televizijska šola.

»Če sem prej govoril o originalnosti posameznih avtorjev, bi morda med avtorji, ki pripadajo posamezni šoli, lahko našli nekatere podobnosti, vsaj po metodologiji dela ali pa je v njihovih delih zaznati pečat kakšnega njihovega profesorja,« je povedal Prassel. »Tako opazimo izrazit filmski občutek in dovršeno fotografijo v angleški stop-motion animaciji, Poljaki pa so že tradicionalno zavezani risbi. Med njihovimi deli je v vsebini opazna tudi feministična nastrojenost tematik, s katerimi predvsem avtorice komentirajo trenutno družbeno in politično ozračje v svoji deželi.«



Animateka s tem, ko prikazuje dela mladih avtorjev iz vzhodne Evrope, hkrati odkriva nove talente, ki se lahko čez nekaj let znajdejo na vrhu profesionalne avtorske animacije.
 

Animirani dokumentarci

Ta bistroumni nesmisel letos buri duhove na Animateki. A če rečemo Valček z Baširjem, Persepolis ali morda z oskarjem nagrajeni film Ryan lanskega gosta Animateke Chrisa Landretha, se komu zasvita, kaj naj bi obsegali animirani dokumentarci. Žanr ni novost. »Omenjeni filmi so ga res popularizirali, a prvega je naredil Winsor McCay leta 1918, ko je v 12-minutnem The Sinking of the Lusitania prikazal napad nemške podmornice na britanski parnik med prvo svetovno vojno,« je povedal Igor Prassel, ki je pred leti pripeljal na Animateko že serijo Animated Minds, v kateri so animatorji na podlagi resničnih izpovedi ljudi, ki trpijo za psihičnimi motnjami, poskusili z različnimi slogi in tehnikami portretirati njihova emocionalna stanja in doživljanje. »Prednost animiranih dokumentarcev je, da nudijo nadgradnjo realnosti, izrišejo ali vsaj nakažejo to, česar kamera ne more ujeti,« je dodala Sanja Čakarun.



Žanr bo letos zastopalo dvanajst kratkih filmov z različnimi tematikami, od osebnega pogleda na znanstveno fantastiko, medgeneracijskih težav v komunikaciji – posebej med korejsko babico in nemško vnukinjo, do animiranih trenutkov pogrezanja v spanec, slave in propada nekdanje češkoslovaške hokejske reprezentance ter do redkih nevroloških motenj, ki se pokažejo za dar. Odvrtela se bosta tudi dva celovečerna animirana dokumentarca, s cansko nagrado zlato oko ovenčani Samouni Road režiserja Stefana Savona o spominih treh otrok, zaznamovanih z vojno v Gazi, in Švicar Chris Anje Kofmel, ki je raziskala skrivnostno smrt svojega bratranca, vojnega poročevalca v času ­razpada Jugoslavije.


 

Slovenci na Animateki

Če je bilo še pred leti vprašanje, ali bo na Animateki kaj Slovencev, na mestu, je danes odveč. Slovenske barve so v vseh sekcijah programa vsako leto bolje zastopane, je poudarila Sanja Čakarun. Letos bo na Animateki mogoče videti rekordnih 24 filmov slovenskih avtorjev. Številčno prevladujejo nekajminutni animirani izdelki študentov z ALUO, ustvarjeni s preprostimi in dosegljivimi ­tehnikami.

Množični interes za animacijo je razveseljiv, vendar še ne pomeni »novega vala« animatorjev, kot bi lahko prehitro sklepali. Korak k profesionalni animaciji, zlasti v celovečerni formi, je velik in zahteven. Kako resna je stvar, vedo Špela Čadež, Dušan Kastelic ali Kolja Saksida, ki so animaciji posvetili življenje. Naša najbolj mednarodno priznana avtorica Špela Čadež, ki je letos z Zarjo Menart ustvarila festivalski plakat, na razstavi v Kinodvoru pa ponuja vpogled v svoj kreativni svet, je na nedavni seji oddelka za kulturo v državnem zboru orisala položaj slovenske animacije. Zgovorno je dejstvo, da od leta 2001 Slovenci nismo ustvarili niti enega celovečernega animiranega filma. To je v poplavi ameriških studijskih franšiz, ki zasipajo naše otroke, ne skrbi le kot ustvarjalko, ampak tudi kot mamo. Celovečerni animirani film je za skromno filmsko malho pri nas prevelik zalogaj. Morda bodo z obljubljenim povišanjem filmskega proračuna naši otroci lahko dlje kot le nekaj minut gledali tudi domače animirane junake.