Žonglirati s pisanjem, branjem in prevajanjem
»V Trstu, predvsem v zimskem času, nastopijo dnevi, ki jim domačini pravijo burjini dnevi. Od nekod se prikrade slavna burja, da bi prevetrila mesto. Ga 'spucala', kot bi temu rekli po domače,« v kratki zgodbi Tržaška pravljica zapiše prozaistka Mojca Petaros, rojena leta 1998 v Trstu, ki je odraščala na Opčinah, dokler je študijska pot ni popeljala v Ljubljano, na jug Španije in v Luksemburg. »Rekla bi, da so me te izkušnje zaznamovale, ker so potovanja, odhajanja in odnosi na daljavo kar pogoste teme v mojem pisanju,« pravi.
Magistrirala je iz prevajanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, poleti bo pri Mladinski knjigi izšlo njeno prvo romaneskno prevodno delo, prvenec argentinske pisateljice Camile Sosa Villada. »Literarno prevajanje mi je všeč, ker zahteva veliko kreativnosti, čeprav se proces precej razlikuje od pisanja izvirne literature. Kot prevajalka sem se naučila večkrat prebrati besedilo, preobračati stavke, iskati boljšo besedo – vse to mi zelo koristi tudi kot pisateljici,« je dodala avtorica, ki ob tem sodeluje z obema osrednjima časopisoma Slovencev v Italiji.
Na kratko
Zadnja prebrana knjiga?
Gli sposi di via Rossetti (Mladoporočenca z ulice Rossetti) Fulvia Tomizze.
Knjiga, za katero si želiš, da bi jo napisala?
Angleški pacient Michaela Ondaatjeja.
Najljubši prostor za pisanje?
Domači kavč ali klopca sredi gozda.
Najljubše umetniško delo?
Uprizoritev Sna kresne noči v londonskem Bridge Theatru poleti 2019.
Najljubša beseda?
Nimam najljubše besede.
Za tednik Novi glas je poleg lokalne kronike in občasnih kritik do pred kratkim pisala tudi kolumne oziroma dnevniške zapise o svojih izkušnjah v tujini, za Primorski dnevnik piše predvsem športne komentarje. V zadnjih letih Mojca Petaros vse več objavlja tudi kratkoprozna besedila, med drugim v revijah Mladika, Nebulae, November, Novi zvon, Nedelja in Sodobnost ter na spletnih portalih ArsLitera, ludliteratura.si in Koridor, kratka zgodba Tržaška pravljica pa je izšla v antologiji sodobne slovenske kratke pripovedi Polževi razmisleki, ki je lani izšla pri Layerjevi založbi na pobudo urednic Hane Bujanović Kokot in Selme Skenderović.
Poleg literarnih natečajev Mojci Petaros, ki se je predlanskim uvrstila med finaliste festivala mlade literature Urška, veliko pomenijo tudi delavnice kreativnega pisanja, ki jih je obiskovala že v srednji šoli v Slovenskem kulturnem klubu v Trstu. »Leta 2017 sem v Cambridgeu obiskovala tečaj pisanja kratke proze in dramskega pisanja pod okriljem foruma WriteOn, ki ga je takrat vodila slovenska dramska umetnica Kim Komljanec.
V študentskih letih sem odkrila ljubljanski Klub kreativnega pisanja v organizaciji uredništva revije Nebulae, kjer mi je večkrat zmanjkalo poguma, da bi brala svoja besedila, sem se pa iz poslušanja drugih ogromno naučila. Veliko dolgujem tudi JSKD-jevemu festivalu mlade literature Urška, ki je naš edini natečaj, na katerem ne potrebuješ nominacije, da dobiš povratno informacijo in priložnost, da svoja besedila deliš s pišočimi sovrstniki. Trenutno obiskujem delavnice kreativnega pisanja, ki jih v Trstu vodi pisateljica Anja Mugerli,« je povedala.
Dodala je, da ima rada različne žanre in tematike. »Všeč mi je, da lahko v vsaki zgodbi preizkusim kaj novega,« je poudarila in omenila, da jo včasih navdihnejo osebne izkušnje ali pripovedi drugih, včasih kak članek ali pesem, včasih mimoidoči na ulici ali sopotniki na avtobusu. »V zgodbah se rada poigravam s fantazijo ali magičnim realizmom. V vsaki zgodbi moram nujno najti nekaj, s čimer se lahko poistovetim, četudi pišem o likih ali stvareh, ki z mano nimajo nič skupnega. Hočem, da se moji bralci vživijo v zgodbo, in mislim, da to dosežem le, če se vanjo najprej vživim sama.«
Mojca Petaros še raje od kratke proze prebira romane, med svoje najljubše romanopisce uvršča Jane Austen, Agatho Christie, Amélie Nothomb, Fredrika Backmana, Gorana Vojnovića in Kazua Ishigura. »Odkar pišem kratko prozo, jo tudi več berem. Med mojimi vzorniki sta Italo Calvino in Dino Buzzati. Med slovenskimi so me v zadnjem času navdušile zbirke Ane Schnabl, Ane Svetel in Ajde Bračič,« je povedala avtorica, ki ima »branje še zmeraj raje od pisanja. Všeč so mi pisatelji, ki me spravijo v smeh, četudi obravnavajo zahtevne tematike.«
Ob prozi je Mojca Petaros vzljubila tudi dramatiko, za tržaško gledališko skupino Radijski oder, pri kateri tudi igra, je napisala »že nekaj priložnostnih radijskih iger«, za letošnjo sezono pripravlja radijsko igro po motivih ene od Buzzatijevih kratkih zgodb. »Rada imam tudi radio, z veseljem pa bi se preizkusila še v pisanju za 'živi oder'. V bodoče bi si želela za gledališče tudi prevajati,« je dodala avtorica, ki si v prihodnje želi izdati prozni prvenec in nekoč tudi roman. »Pred kratkim sem začela zbirati na kup in piliti svoje kratke zgodbe, ker se mi zdi, da se jih je nabralo dovolj za knjigo,« je povedala.
Podoknica (odlomek iz kratke zgodbe)
Romeo Bassani je živahno stopal po z mavričnimi konfeti nastlanih beneških ulicah. Maškaram v preteklih dneh ni povsem uspelo pregnati zime, šibko februarsko sonce pa se je vendarle otreslo oblakov. Mimo je priletel golob in ne da bi to opazil, se je Romeo za las izognil kakcu, ki se je sploščil v belo packo na pločniku tik za njegovim hrbtom. Če bi pohodil golobji drek, bi se njegov dan morda odvil drugače. Tako pa je bilo to, da mu golob ni umazal črtaste uniforme, njegovo zadnje srečno naključje tistega dne.
Komajda je verjel, da mu načrt uspeva. Njegov prijatelj Antonio se je izkazal za veliko bolj razumevajočega, kot je Romeo pričakoval. Prav se je odločil, ko je zaigral na njegove romantične strune; vedel je, da se za prijateljevo strogostjo skriva mehko srce. Saj nenazadnje opravlja najbolj romantičen poklic na svetu.
Popravil si je slamnik s širokim modrim trakom, ki je komajda lovil ravnotežje na vrhu njegovih temnih kodrov. Pritisnil ga je navzdol, kolikor je mogel, toda imel je večjo glavo od Antonia.
Za trenutek se je zbal, da je šel predaleč, ko je Antonia prosil še za uniformo. Na začetku si je nameraval izposoditi samo prijateljevo identiteto. In barko, seveda. Če ga v naslednji uri kdorkoli kaj vpraša, mu je ime Antonio Costantini, je gondoljer z licenco in lastno gondolo, ki jo je podedoval od pravkar upokojenega očeta. Ta oče bi s svojimi močnimi rokami najprej zdrobil kosti lastnemu sinu, nato pa še njegovemu ničvrednemu prijatelju, ker sta si drznila tako umazati gondoljersko čast. To je Romeo vedel iz izkušenj. Pred leti ju je namreč zasačil, ko sta se skrivaj vkrcala v njegovo gondolo, in takrat je res malo manjkalo, da bi jima primazal par krepkih. Kar pa ju ni odvrnilo od prepovedanih plovb, med katerimi se je Romeo naučil krmariti.
Stoječe veslanje na gondoli ni mačji kašelj, ampak pri slabih dvajsetih je bil na višku telesne pripravljenosti in poleg tega zelo motiviran. Sploh pa je imel v načrtu eno samo kratko vožnjo. To je obljubil Antoniu in v nikogaršnjem interesu ni bilo, da bi obljubo prelomil.
[...]
Romeo je s svojega sedeža opazoval prijatelja na krmi in ni mogel skriti občudovanja. Antonia ni videl veslati že od njunih višješolskih izletov. Za poklic gondoljerja moraš seveda biti polnoleten, toda Antonio je prve goste sprejemal že pri rosnih štirinajstih. Prednost – ali slabost, odvisno od zornega kota – tega, da si sin enega najbolj cenjenih iz stroke. Že res, da je bilo ob tisti uri precej manj prometa, toda Romeo je čutil, da bi njegov prijatelj točno vedel, kaj storiti, če bi se pred njim znašel velik motorni čoln. In ob tem ne bi izgubil ravnotežja.
Na poti proti sedežu prestižne beneške univerze, zraven katere je stal študentski dom, sta Romeo in Antonio srečala še nekaj gondol. Šlo je za zaljubljene parčke, najverjetneje take na medenih tednih, ki so bili ob tej življenjski priložnosti pripravljeni plačati dvojno tarifo že tako drage storitve za vožnjo po sončnem zahodu. Antonio, ki bi v običajnih pogojih vljudno pozdravil kolege gondoljerje in si, na veselje turistov, izmenjal nekaj besed v pristnem beneškem narečju, si je obraz tokrat skril za slamnikom in se potuhnil.
Oba fanta sta odraščala v Benetkah. Romeu so šli nekoč blazno na živce vsi ti mostovi. Da bi prišel kamorkoli, se je moral vsaj petkrat povzpeti in spustiti po kamnitih stopničkah. Poleg tega se je moral na vsakem koraku izogibati turistom, ki so z bebavimi izrazi buljili povsod razen tja, kamor stopajo oziroma kjer se zaletavajo v mimoidoče. Redno je zamujal v šolo zaradi vseh tistih zijal, ki jim še na misel ni prišlo, da bi poskusili ustvariti prehod za sicer redke domačine, ki se jim mudi mimo. Da sploh ne govorimo o beneških slepih ulicah, ki se kar na lepem končajo v vodi. Če napačno zaviješ, moraš obkrožiti celo stavbo v lovu za najbližjim mostom.
Edina pozitivna plat mostov in labirintskih ulic je bila, da je celo mesto odlično igrišče za skrivalnice. Na to je imel iz otroštva kopico lepih spominov.
[...]
