Javnofinančni presežek drugič zapored naj ne uspava Slovenije

Letošnji izbor ekonomskih kazalcev Slovenije omogoča jasno in prijazno ilustracijo glavnih poudarkov člankov v letošnjem Pogledu 2020, ki se nanašajo na dolgoročna gospodarska gibanja.

Grafi najpomembnejših makroekonomskih kazalcev omogočajo spremljanje glavnih trendov gospodarskih gibanj.  Pri vseh vidimo, da so bili leta 2018 izredno ugodni:



- rast BDP je bila sicer nekoliko nižja kot leta 2017, še vedno pa več kot  dvakratnik rasti evrskega območja,
- spet je bil dosežen dvig slovenskega BDP na prebivalca, popravljenega za različno raven cen, glede na povprečje EU, tokrat na 87 odstotkov, kot je bil nazadnje leta 2008,
- nadalje vidimo veliko zmanjšanje brezposelnosti, še posebno mladih,
- veliko je bilo znižanje vseh vrst zadolženosti (države, gospodarstva, prebivalstva, do tujine),
- posledično so obrestne mere za državni dolg Slovenije spet padle bolj kot za povprečje evrskega območja (obrestni razmik),
- ohranjali smo ogromen presežek pri poslovanju s tujino, prikazan v tekočem delu plačilne bilance.



Še posebej naj omenim rezultat, ki bo šel v anale slovenske ekonomske politike, to je bil ne samo drugič zapored dosežen javnofinančni presežek, temveč njegovo veliko povečanje (z 0,1 odstotka na 0,8 odstotka BDP), in to v volilnem letu 2018. Brez dvoma je k temu, poleg striktnega upoštevanja zakonskih omejitev fiskalnega pravila ministrstva za finance, bistveno prispeval predsednik vlade Miro Cerar, ki je raje odstopil, kot da bi se vdal izjemnim predvolilnim pritiskom po povečevanju vseh vrst pravic in s tem javnofinančnih izdatkov. Sicer so stroški dela znova narastli hitreje kot v evrskem območju, vendar manj, kot je bila razlika v rasti BDP.





Vendar se je treba zavedati, da je to kratkoročni rezultat, bolj ali manj na vrhu gospodarske aktivnosti. Slovenijo pa čakajo zelo resni dolgoročni ekonomski in s tem splošni družbeni izzivi. S sedanjega zornega kota so najpomembnejši izzivi hitro starajočega se prebivalstva, tako imenovani demografski problemi. To sem upošteval tudi pri izboru novih grafov, katerih vsebinsko logiko in informacijo, ki jo s svojimi vrednostmi posredujejo, orišem v nadaljevanju.





V Pogledu 2020 sva s kolegom Jožetom Sambtom pokazala, da je rešitve treba najprej iskati v povečanju delovno aktivnega prebivalstva in produktivnosti dela. Le tako bomo lahko dosegali večjo rast in s tem višji razpoložljivi dohodek na prebivalca, ki je glede družbene stabilnosti primernejši kazalec kot BDP na prebivalca. Sicer je razpoložljivi dohodek na prebivalca, popravljen za kupno moč, lani vrednostno spet zrastel, a premalo, da bi zrastel v primerjavi s povprečjem EU – ostal je pri 81 odstotkih, bistveno pod 87 odstotki povprečja EU, ki ga dosegamo pri BDP na prebivalca.







Tako nizek rezultat se dobro sklada z nizko ravnjo produktivnosti dela (82,7 odstotka EU), pa tudi rast produktivnosti dela (1,5 odstotka leta 2018) je bila daleč od potrebne in celo povprečne od leta 2000 naprej (1,7 odstotka).





Ta kazalca jasno kažeta potrebno smer ukrepanja, pri čemer so za rast produktivnosti izredno pomembne zasebne investicije, za njih pa razpoložljivi lastniški kapital (domači in tuji). Makrokazalec donosnosti lastniškega kapitala, naloženega v slovenska nefinančna podjetja, v primerjavi z drugimi državami evroobmočja ne bi mogel biti jasnejši. Podjetniške naložbe lastniškega kapitala v Sloveniji so neprivlačne, saj je njihov donos skozi leta daleč pod polovico tistega v evroobmočju. Tudi zato nizka produktivnost in njena nizka rast.





Pri tem splošni preobremenitvi gospodarstva z dajatvami za javni sektor, ki naj bi zniževala produktivnost, ni mogoče kar enostavno pritrditi, saj od vrhunca krize odstotek javnih izdatkov v BDP vztrajno pada in je bil lani že 3,3 odstotne točke pod povprečjem evroobmočja. Drugo vprašanje sta seveda struktura in učinkovitost izdatkov.







Na prvi pogled se zdi, da sta zaposlenost prebivalstva, ki je bila leta 2018 nad povprečjem evroobmočja, in njena visoka rast (triodstotna) izkoriščen vir razpoložljivega dohodka na prebivalca. Vendar bi se morali tu zgledovati po državah, ki so bile pri delovnem aktiviranju prebivalstva najuspešnejše (na primer Švedska). Za te ugotavljamo, da resno zaostajamo pri najmlajši in najstarejši kohorti za delo zmožnega prebivalstva in v deležu tistih, ki zaslužijo z delom dovolj brez socialnih transferjev. Tu so precejšnje rezerve.