Gregor Goričar: Ogrevanje se draži, drvom grozi izgon

Na Elesu so postali pozorni na sektor ogrevanja malo pred izbruhom pandemije, ker so v krogu evropskih elektrooperaterjev ob razpravah o razvoju elektroenergetskega sistema zaznali, da prihaja ogrevanje v ospredje, zlasti zaradi širitve malih toplotnih črpalk. To za Eles, ki skrbi za nemoteno obratovanje elektroenergetskega sistema, ni zanemarljivo. V letu ali dveh bodo imeli na voljo nekaj demonstracijskih projektov, napoveduje Gregor Goričar.

Od teh začetkov so, tudi v pogovorih z operaterji daljinskih sistemov ogrevanja in občinami ter ob preučevanju mogočih virov ogrevanja, prišli do zanimivih ugotovitev, ne pa še vseh odgovorov. V letu ali dveh bi Eles lahko predstavil osnutke strategije. Goričar meni, da bi bilo to strategijo dobro vključiti v nacionalno strategijo ogrevanja in hlajenja.

Eles je kombiniran operater prenosnega in distribucijskega elektroenergetskega omrežja. To je prineslo prednost, saj lahko zdaj Eles vidi celoten sistem, do porabnikov. Ker so v stoodstotni državni lasti, so nevtralni in so lahko povezovalec med ministrstvom za okolje, podnebje in energijo ter občinami. Odzivi v štirih letih so zelo dobri, pravi Goričar. Na srečo se župani in javna podjetja zavedajo, da bodo sami težko kos vsem izzivom pri snovanju ogrevanja. Ta sistem mora biti kar se da optimalno postavljen, da bo cena energije nižja.

Tveganje za oskrbo

Po ocenah, izračunih in simulacijah Elesa bi množična uporaba malih toplotnih črpalk drastično povečala porabo elektrike. To poveča tveganje, zlasti v zimskih mesecih, za preobremenitve elektroenergetskega sistema in za lokalne prekinitve dobave elektrike.

Sončne elektrarne, ki jih najpogosteje povezujejo s toplotnimi črpalkami, gotovo potrebujemo, o tem ni dvoma, pravi Goričar. A v povprečju delujejo tisoč ur na leto, ob tem da ima leto več kot 8000 ur. Največ teh ur je v spomladanskem in poletnem obdobju, pozimi pa precej manj. Gospodinjstva s toplotnimi črpalkami bodo elektriko pozimi tako morala vzeti iz omrežja.

Staviti na zgolj eno tehnologijo je najbolj tvegano

Izziv sončnih elektrarn je shranjevanje energije. Lepo se dopolnjujejo z baterijami, a pri tem je problem, da govorimo o urah, ko lahko baterija napaja vse naprave v gospodinjstvu. V najboljšem primeru, z inovacijami in novimi materiali, bi baterije lahko zadostovale za nekaj dni. To ne rešuje problema sezonskega hranjenja električne energije. Po raziskavah je sezonsko hranjenje energije še velika neznanka, pravi Goričar. Dodaja, da to morajo biti cenovno dostopne in praktične rešitve.

Veliko se dela na zelenem vodiku, tudi baterijah, zapostavljena pa je geotermalna energija. Slovenija ima relativno velik geotermalni potencial.

Posebnosti lokalnega okolja

Pri načrtovanju sistema ogrevanja je treba preučiti posebnosti lokalnega okolja in opredeliti lokalno mešanico virov ogrevanja, ki je najbolj primerna in stroškovno učinkovita. Mestna občina Ljubljana gre po Goričarjevemu mnenju v pravo smer, saj se je odločila za decentralizacijo sistema ogrevanja. Zagnali bodo plinsko elektrarno, v načrtu je sežigalnica odpadkov, uporabljajo odpadno lesno biomaso, razmišljajo tudi o solarnih kolektorjih in sezonskemu zalogovniku za toploto. Vse te vire bodo priklopili na sistem daljinskega ogrevanja. Zraven bo tudi kakšna velika toplotna črpalka, denimo zraven toplarne na lesno biomaso. Cenovno je to sprejemljivo.

Gregor Goričar FOTO: Marko Feist/Slovenske novice

Seveda bodo družinske hiše še naprej uporabljale toplotne črpalke in tudi za te obstajajo rešitve, denimo daljinsko upravljanje in prilagajanje na diagram odjema in porabe elektrike. Na Elesu ne nasprotujejo malim toplotnim črpalkam, pravi Goričar, a dodaja, da je povsod, kjer je to mogoče, bistveno bolj smotrno razmišljati o daljinskih sistemih ogrevanja. Vse to je treba sistematično pogledati, poudarja.

Slovenija je zelo zaklenjena na plin, opozarja Goričar. Ko se je začela vojna v Ukrajini in so cene zanihale, se je to odrazilo tudi na cenah ogrevanja. Pomemben pa je tudi okoljski odtis. Največji izziv je, kako biti čim bolj zelen, hkrati pa ostati v območju dostopnih cen. Verjetno bo treba začeti javnost opozarjati, da zeleni prehod ne bo poceni.

Pomembno je, koliko stane

Seveda nekateri govorijo, da imamo toplote dovolj, tudi sončne energije je dovolj, a treba se je vprašati, kako stroškovno učinkovito je to mogoče uporabiti, opozarja Goričar in dodaja, da je pri tem pomembno, kako to energijo pripeljati do uporabnikov in po kakšni ceni. Gotovo je odvečna toplota zelo pomemben vir, jo upoštevamo. Kjer je industrijski kompleks z odvečno toploto, daljinski sistem ogrevanja pa je dovolj blizu, je to smiselno uporabiti. Imamo tudi že več primerov.

Toplota na daljavo je prihodnost ogrevanja

Energetsko sanacijo vključujemo v svoje analize, pri tem uporabljamo tudi umetno inteligenco in strojno učenje. Za vsako stavbo vemo, kakšen izolacijski ovoj bi morala imeti. Za zdaj gre to sicer zelo stihijsko, na področju energetske sanacije imamo še ogromno priložnosti. »Ko se enkrat dela energetska sanacija, je zelo na mestu, da se naredi tudi potresna sanacija,« dodaja Goričar. Slednja podraži sanacijo za dvakrat.

Za Ljubljano so sicer izračunali, da če bi šla v stoodstotno energetsko sanacijo stavbnega fonda, bi to stalo tri milijarde evrov. A po izračunih se niti ne izplača energetsko sanirati vsega stavbnega fonda. Dovolj je že 60-odstotna saniranost, vsaj za sistem daljinskega ogrevanja.

Subvencije urediti na novo

Shemo subvencij bi bilo treba uskladiti z novimi trendi. Nihče več se ne spomni prvega vala vgradnje sončnih elektrarn, pravi Goričar. Takrat so vsem ponudili, da bodo megavatno uro elektrike iz teh elektrarn odkupili za, denimo, 150 evrov. Danes, ko pogledamo račun za elektriko, je ena tretjina stroška elektrika, ena tretjina je omrežnina, ena tretjina pa obnovljivi viri energije. Večina te tretjine je prvi val sončnih elektrarn. Po pogodbah za te elektrarne bo država po nekaterih ocenah plačala več, kot je stal Teš 6. O tem nihče ne govori, opozarja Goričar.

Seveda tisti, ki so pisali te subvencije, niso mogli vedeti, kaj se bo zgodilo. Preveč so gledali, kaj je takrat delala Nemčija, meni Goričar. Nemci so do danes za zeleni prehod skozi okno vrgli 600 milijard evrov. Ob tem v mešanici energetskih virov 25 odstotkov zasedajo premogovne elektrarne, veliko je tudi plinskih elektrarn. Več ko je podatkov, bolj ko se stroka usklajuje, več ko je posluha na ministrstvih, manjše je tveganje, da bo na koncu davek, ki ga plačamo vsi, previsok. Neizogibno pa bo vse dražje, kot je danes. Po drugi strani je na tem področju ogromno priložnosti za lokalno gospodarstvo.

Drva nezaželena

»Precej nas skrbi Clean Air Package (sveženj zakonodaje za čist zrak). Vsi poznamo kupone za industrijo in fosilno energetiko, to je mehanizem, ki ga je evropska komisija uvedla za zapiranje premogovnih elektrarn, po domače povedano,« pravi Goričar in dodaja, da kuponi bistveno vplivajo na ekonomiko Teša 6. A huje je, da se podobna zgodba napoveduje za mala kurišča na drva. Če se boš ogreval z gašperčkom in vanj metal suha drva, boš za to moral dodatno plačati. Precej več kot nekdo, ki bo imel sodobno peč na pelete.

Za Slovenijo je strateška tudi lesna biomasa

Ta direktiva naj bi bila uveljavljena 2027. »Po naših informacijah zagotovo pride,« še sklene Goričar in napoveduje demonstracijske projekte v prihodnjih letih. Slovenija bo zelena, a treba je misliti na obremenitev ljudi, med katerimi so že danes tudi energetsko revni.