Ustrezno vzpostavljene žvižgaške linije zmanjšujejo tveganja

Za preprečevanje in odkrivanje korupcije in drugih nepravilnosti je potreben celovit pristop k pravočasnemu zaznavanju, obvladovanju tveganj in ukrepanju. Po oceni svetovne organizacije znašajo skupni stroški korupcije v svetu do 4 % svetovnega BDP, v raziskavi Special Eurobarometer o korupciji pa je 81 % vprašanih odgovorilo, da niso prijavili korupcije, ki so jo doživeli ali ji bili priča. Skrb zbujajoče je, da tako velik odstotek vprašanih ni prijavilo zaznane korupcije. Razlog lahko najdemo med drugim v neustrezni zaščiti prijaviteljev oz. žvižgačev in povračilnih ukrepih, ki so jih deležni, kot se je to zgodilo tudi v svetovno odmevnem primeru Edwarda Snowdna in Juliana Assangea.


Pri odkrivanju in preprečevanju korupcije ter drugih nepoštenih in neetičnih ravnanj je treba pozornost nameniti žvižgačem, saj so velikokrat prav oni tisti, ki opozorijo na korupcijska ravnanja. Žvižgači so po navadi zaposleni, poslovni partnerji in drugi, ki takšna ravnanja prvi zaznajo ali so jim priča, zato se morajo organizacije zavedati njihove pomembnosti in predvsem njihove zaščite. Velikokrat se namreč dogaja, da so žvižgači deležni preganjanja, groženj in različnih povračilnih ukrepov, kot so izguba službe, mobing, znižanje plače ali premestitev na drugo delovno mesto, sankcij pa so lahko deležni tudi njihovi bližnji. 



Poraja se vprašanje, zakaj bi žvižgači sploh podali prijavo o zaznani nepravilnosti, če bodo lahko deležni povračilnih ukrepov, obsojanj in medijske izpostavljenosti. Obstaja sicer možnost, da bi podali prijavo anonimno, vendar pa je v tem primeru komunikacija med prijaviteljem in prejemnikom prijave otežena, zaradi česar se lahko pojavijo težave pri preiskavi ali pa je ta celo onemogočena. Prav zato je treba žvižgačem dati možnost, da spregovorijo, pri čemer je ključnega pomena njihova zaščita in zagotavljanje prikritosti njihove identitete, razen če bi žvižgač dovolil svoje razkritje.



V primeru zaznave korupcije in drugih nepoštenih ravnanj imajo žvižgači možnost, da se obrnejo na organizacijo, druge pristojne institucije ali medije. Da bi žvižgači podali prijavo, morajo imeti organizacije ustrezno urejene kanale za prijavljanje nepravilnosti (t. i. žvižgaške linije), vzpostavljena interna pravila in postopke, ustrezno urejeno zaščito žvižgačev in usposobljene osebe za neodvisno izvedbo preiskave. Smotrno je, da ima organizacija za podajo prijave vzpostavljene različne kanale in ne samo enega, od organizacij pa je odvisno, katere kanale bo izbrala. Poleg prijav, poslanih po pošti, in ustnih prijav imajo organizacije na voljo še fizične predale za podajo prijav, ki so znotraj organizacije, telefonske linije in spletne platforme, ki omogočajo tako anonimnost kakor tudi nadaljnjo komunikacijo med žvižgačem in prejemnikom prijave. 


 
Države članice Evropske unije se zavedajo pomembnosti žvižgačev, zato so sprejele dogovor, da bodo v dveh letih implementirale zakon o zaščiti žvižgačev, ki bo ščitil žvižgače pred povračilnimi ukrepi. Zasebne in javne organizacije z vsaj 50 zaposlenimi ter javni organi bodo tako morali imeti vzpostavljene varne kanale za prijave. Slovenija še nima implementiranega zakona o zaščiti žvižgačev, zaščita prijaviteljev je delno opredeljena v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. 


 
Številne organizacije v Sloveniji tako še vedno nimajo ustrezno urejenih kanalov za podajo prijave in mehanizmov za preiskovanje nepravilnosti. Dogaja se namreč, da žvižgaške linije sploh niso vzpostavljene ali so neustrezne, večinoma ne zagotavljajo anonimnosti, preiskave se opravljajo znotraj različnih oddelkov in ne znotraj posebnega oddelka za preiskovanje prijav, osebe, ki opravljajo preiskave, pa za to niso usposobljene, nimajo ustreznega znanja, poraja pa se tudi vprašanje neodvisnosti. Organizacije na žvižgače gledajo večinoma kot na sovražnike, kot na ovaduhe, ki razkrivajo njihove slabosti in nepravilnosti, in ne kot na osebe, ki jim pomagajo razkriti in ustaviti korupcijo in druga nepoštena ravnanja ter tako zmanjšati tveganja in izgube. 

Ravno zaradi neurejenih internih postopkov, neobstoja žvižgaških linij, nezaupanja v organizacije in bojazni pred povračilnimi ukrepi pa se žvižgači redko oglasijo in večinoma ne podajo prijave, ko pa se situacija zaostri, se obrnejo na medije. Takrat je za organizacije velikokrat prepozno, da bi ukrepale, saj so negativne posledice že tu in se morajo osredotočiti na njihovo blaženje in odpravo. 

Tiste organizacije, ki pa se zavedajo pomembnosti informacij, ki jim jih lahko zagotovijo žvižgači, žvižgaštvo spodbujajo z obljubljanjem finančnih in drugih nagrad, omogočajo pa jim tudi pravno in psihološko podporo. Vzpostavljeno imajo žvižgaško linijo, zaščita žvižgačev je ustrezno urejena, poseben neodvisen oddelek za preiskovanje prijav je ustrezno usposobljen ali pa obravnavanje in preiskovanje prijav prepustijo zunanjim izvajalcem. 

Organizacije se še vedno ne zavedajo, da jim dobroverni žvižgači zgolj koristijo in ne škodijo, saj razkrivajo neetična in nezakonita ravnanja, ki organizacijam omogočajo obvladovanje tveganj in ustrezno ukrepanje, še preden se pojavijo negativne posledice. Organizacije bi morale žvižgaštvo spodbujati in žvižgačem zagotoviti, da njihova identiteta ne bo razkrita in da ne bodo deležni povračilnih ukrepov, prijava pa bo ustrezno obravnavana. Tako bodo pridobile večje zaupanje žvižgačev in bodo bolj učinkovite pri preprečevanju in odkrivanju korupcije ter drugih nepoštenih in neetičnih ravnanj.