Magnifico: Rodil sem se dvakrat, sicer bi ugasnil, umrl
Robert Pešut Magnifico, za prijatelje Robi, za domače pa Bobi, je unikum. Mnogi mu rečejo »glasbeni zabavljač«, sam sebi »muzikant«, a je mnogo več kot to. Je človek z veliko začetnico, ki ne »fejka«, je pristen, predan, zvest in pogled nanj, na odru ali z družino, seže do srca. Ja, lahko rečemo, da je Robert Pešut Magnifico ljubezen.
Prav gotovo je njegova supermoč strast do glasbe. Niza uspeh za uspehom, hit za hitom, je glasbena ikona in tega se zaveda. Tako brez obotavljanja pove, da je vreden svojega denarja in da je kljub konkurenci vse življenje vedel, da je nekaj posebnega.
Zadnji dan v avgustu bo postavil glasbeni spomenik, a ne le svoji glasbeni karieri, temveč tudi parku Tivoli, ki je njegov drugi dom, oaza miru in najzaupnejši prijatelj, in vsem nam, njegovim zvestim poslušalcem.
Kdo je Magnifico
Rodil se je na svetovni dan boja proti aidsu in – kar je zanj pomembneje – na dan nastanka SHS, 1. decembra. Verjame v moč misli in verjame v življenjske vektorje, kot sam poimenuje pozornost, s katero ljudje usmerjamo življenje: »Verjamem, da življenje človeka gradi točno tako, kot je človek prepričan, da se bo njegovo življenje gradilo. Pravo olajšanje je, ko usmeriš svoje vektorje, se pravi, svoj fokus v tisto, s čimer se boš ukvarjal v življenju, in potem se zgodi čarovnija, saj vse poteka točno tako, kot si si zamislil.«
Ali verjame v moč misli? »Ne,« je dejal v podkastu Supermoč: »Vem, da moč misli obstaja in da dela premike in preboje.« Je srečen ali vsaj pomirjen s svetom, kot to v svoji baladi zapoje njegov dobri prijatelj Gibonni? »Ja, lahko bi rekel, da sem pomirjen s svetom. Ampak to ne pomeni, da se mi zdi, da mora ostati tako, kot je, saj verjamem, da če hočeš biti dober človek, moraš vsak dan napredovati. V tem smislu sem pomirjen, ker vem, da bomo delali, da bomo jutri še boljši in potem naslednji dan še boljši in boljši. To je dobra popotnica za prihodnost.«
Magnifico je razkril, da zanj koncertni nastop ni le običajen dogodek, kot za uslužbence odhod v pisarno, ampak nekaj, kar ga tudi po več desetletjih odrskega nastopanja vznemirja. »Pred koncertom občutim nemir, a si močno prizadevam, da bi bil ta zame čisto navadna služba. Vendar mi še ni uspelo, kot, recimo, uspeva župnikom, ki se pripravljajo in imajo mašo. Nimam pojma, ali se tudi oni sprašujejo, ali bo na mašo prišlo dvajset ljudi ali eden, saj se zdi, da jo opravijo precej rutinsko.«
Priznal je, da se je v zadnjih letih začel bolj zavedati pomembnosti ljubezni do publike. Prej je bil do nje bolj zaprt in celo pišmeuhovski, vendar se je odločil spremeniti svoj odnos in razviti ljubezen do nje. »Ko pogledaš na publiko z ljubeznijo, se razvije nežen odnos. Tega nisem imel vseskozi; zdaj pa to občutim. Nekoč sem znal biti izrazito zoprn in nemalokrat tudi nesramen.«
Kosilo je na mizi točno ob 13. uri
Robert Pešut kuha. Nikoli prej si ni predstavljal, da bo za štedilnikom, zdaj pa mu je to v užitek. Vsi prijatelji vedo, da ob 13. uri Magnifico izgine, saj obeduje v krogu družine. »Hrana, ki jo skuhamo z mislijo na ljubljene ljudi, nosi v sebi supernaboj in je bolj polnovredna. Hrana prenese vse, saj je energija. Ljudje smo energijska bitja. Mi smo samo frekvence, ki vibriramo ali lepo ali pa grdo,« je v podkastu Supermoč dejal Magnifico, ki vibrira lepše, odkar se je »drugič rodil«, kot pravi.
»Mark Twain je rekel, da se človek dvakrat rodi: enkrat, ko se rodiš, in drugič, ko ugotoviš, zakaj živiš. Ko sem ugotovil, da bom ugasnil, če bom ostal v pisarni tedanje Jugobanke, sem zbežal v muziko in doživel drugo rojstvo in to je zame največji uspeh.«
»Poznam ljudi, ki se mi zdijo, da imajo supermoči, ampak to ne velja zame,« je v podkastu dejal Magnifico in nadaljeval: »Jaz imam v sebi po eni strani nekakšno ambicioznost in po drugi strani nekakšno lenobo, a že več kot 30 let se iz te čudne kombinacije rojeva nekaj, kar imajo ljudje zelo radi.«
