Tudi pesem moraš znati prizemljiti in razbremeniti

Vselej sem imela občutek, da mi tega nihče ne more vzeti, o pisanju poezije pravi pesnica Katja Gornik, ki se tokrat predstavlja v rubriki Mlado pero.
Fotografija: Katja Gornik (1997) je magistrica filozofije, ki končuje magistrski študij francoščine in primerjalne književnosti. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Katja Gornik (1997) je magistrica filozofije, ki končuje magistrski študij francoščine in primerjalne književnosti. FOTO: Voranc Vogel

Če se bo v kotlini/kdaj zjasnilo/me mogoče ne bo več/tako otročje strah/in če me iz primeža/kdaj/samo kdaj pa kdaj/izpusti to nevzdržno/zajebano spraševanje/bo … kaj? v pesmi Kaj zapiše Katja Gornik (1997), katere pisanje, pravi, je močno povezano z glasbo.

Katja Gornik, sicer magistrica filozofije, ki končuje magistrski študij francoščine in primerjalne književnosti, je svojo poezijo doslej objavljala v reviji Sodobnost, ob pisanju se posveča tudi sodobni politični filozofiji in občasno prevaja iz francoščine. »Vsebina mojih pesmi je večinoma vezana na pripetljaje in spomine, ki so me zaznamovali. Svoje pesmi pogosto zavijem v predpisane oblike, forme.

Lahko se zdi, da se skrivam za njimi, toda sama zaenkrat čutim, da mi ravno rime in metrum omogočajo, da z njimi preprosto – s pogovornimi in nadvse vsakdanjimi, na videz nepomembnimi besedami – izrazim pomembna vprašanja, stiske, negodovanje, pa tudi občasne prebliske veselja, s katerimi se soočam,« je povedala pesnica. Pri tem gre v veliki meri za teme odraščanja, iskanja in preizpraševanja identitete, »soočanja z omejitvami v nekdaj idealističnih pogledih, odnosih. Pri pisanju preizkušam jezik, njegove in lastne omejitve. Nenehno iščem svoj pesniški jezik.«

Povedala je, da je imela o poeziji vselej »občutek, da je to nekaj 'mojega', da sem to zares jaz. In da mi tega nihče ne more vzeti. Gre za nekaj intimnega, s čimer se dolgo ukvarjam, preden postane javno. Poezija je zame način, na katerega lahko najbolj urejeno, iskreno, izčiščeno, brez zadržkov in cenzure na glas povem, kaj čutim. To mi zares veliko pomeni.«

image_alt
Žonglirati s pisanjem, branjem in prevajanjem

V iskanju sogovornika

Pisateljski proces se pri njej navadno začne s stavkom, ki se ji v mislih ponavlja »nekaj časa. Shranim si ga v telefon in ga prihranim 'za pozneje'. Ta stavek skoraj nikoli ne postane verz, je pa indic, da bi očitno rada nekaj napisala. Potem zvečer sedem za računalnik in tuhtam, prelagam besede, divje pišem, potem vse pobrišem, spet začnem od začetka. Če imam srečo, iz te zmede nastane pesem. Navadno jo dokončam še isti večer ali v nekaj dneh. Če se lotim urejanja stare pesmi, rezultati navadno niso obetavni. Skoraj vsaka pesem me začasno obsede in zelo trpim, ko je kdaj nikakor ne ­morem dokončati.«

Kot je dejala, si s svojim delom prizadeva, da bi jo kdo razumel, da bi skozi pesem našla sogovornika, pri čemer noče uporabljati »visokoletečih besed in abstrakt­nih pojmov«. Ko piše, se trudi, da ne bi izpadla preveč vzvišeno in resnobno, je dodala.

»V pesmi so lahko obravnavane še tako vzvišene teme, a jo mora pesnik znati prizemljiti in s tem razbremeniti. Prav skozi vsakdanje pripetljaje, za katere se trudim, da bi bili jezikovno čim bolj naravni in ne­obremenjeni, si želim pomembnim vprašanjem, ki me zaposlujejo, odvzeti nekaj teže. Nočem, da bi bila moja poezija po nepotrebnem preveč obtežena. Zdi se mi, da je veliko enostavneje zapisati abstrakten pojem in ga zaviti v slovnično zapletene povedi, kot pa skozi vsakdanje besedišče, skozi nepomembne 'bedarije' razumljivo, pa kljub temu močno in prodorno, ponuditi bralcu pesem, ki bo obenem nabita s pomenom, zvenom in možnostjo ­identifikacije.«

Njen odnos do literature je oblikoval skupek vplivov, od klasikov do popularne kulture, je povedala Katja Gornik, ki si v prihodnjih letih želi objaviti pesniško zbirko. »Moje pisanje je močno povezano z glasbo. Ko pišem, ponavadi poslušam glasbo – to je lahko Schubert, Pixies, kak pocukrani francoski šanson ali seznam predvajanja industrial techna. Ko sem bila še otrok, sem si vedno natisnila besedila pesmi, ki so mi bile všeč. Ta besedila še danes vplivajo na moje pisanje.

Izjemno spoštujem dobre romanopisce, ki so sposobni napisati tako obsežna umetniška dela in s svojim slogom ter intrigami povzročiti, da bralec kljub zahtevnemu besedilu dobesedno požira napisane strani. Tudi v poeziji so me vedno navduševali avtorji daljših pesnitev. Moja velika pesniška ljubezen je od gimnazije Byron, pozneje se mu je pridružil še Milton. Od slovenskih pesnikov me vedno znova nagovorijo Boris A. Novak, Gregor Strniša in Dane Zajc

Preberite še:

Komentarji: