Pokažimo pogumno odgovornost za našo Evropo
Evropska himna v ušesih, pršenje zlatih iskric na nebu. Ljudje, ki so bili popolni neznanci, so se objemali. Tudi sama sem se 1. maja 2004 pridružila več sto ljudem na mostu čez Odro med mestoma Frankfurt na vzhodu Nemčije in Słubice na zahodu Poljske, da bi proslavili ta posebni evropski trenutek: vzhod in zahod sta se končno združila v Evropski uniji. Približno 75 milijonov ljudi v Estoniji, Latviji, Litvi, na Malti, Poljskem, v Sloveniji, na Slovaškem, Češkem, Madžarskem in Cipru je tisto noč postalo del družine EU. Pozneje so se nam pridružili tudi naši sosedje v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem.
Pogumna odgovornost in daljnovidnost ljudi v državah pristopnicah – od Baltika do Sredozemlja – sta takrat omogočili to veliko praznovanje. Pogumno so se lotili dolgega in težkega procesa reform in usklajevanja.
Zame kot nemško zunanjo ministrico 1. maj jasno kaže, da ima vsaka generacija svojo nalogo. Generacije naših staršev in starih staršev so po drugi svetovni vojni spoznale, da je sprava temelj za evropsko skupnost miru. Nemci ne smemo pozabiti, da smo prav mi, ki smo toliko ljudem prinesli vojno in uničenje, tako smeli najti pot do miru in prijateljstva. Generacije pred nami so ustvarile unijo svobode – za življenje, delo in poslovanje – od Atlantika do meje z Rusijo.
Generacija velikega kroga širitve je morala takrat imeti pogum, da se ni pustila zmesti nasprotnemu vetru in populističnim sloganom. Kot v Nemčiji, kjer se je v času visoke stopnje brezposelnosti širil strah pred »poljskim vodoinštalaterjem«. Naloga politike pa je, kot je nekoč dejal nekdanji nemški predsednik Walter Scheel, »narediti pravo stvar in jo narediti priljubljeno«. Namesto da se prepustimo razpoloženjem in se jim dovolimo voditi. Če bi že takrat obstajali družbeni mediji, se človek vpraša, ali bi se razprava morda razpletla drugače. Toda iz sovraštva, populizma in skepticizma ne more zrasti nič obetavnega.
Naša generacija se zdaj ukvarja z nalogo, da brani in krepi projekt svobode in miru v Evropi, četudi bo za to potrebne neverjetno veliko energije. Kajti Putinova vojaška agresija proti Ukrajini nas na najbrutalnejši način opominja, da naš mir, svoboda in blaginja v Evropi niso samoumevni. To, kar je vodilo generacije pred nami pri gradnji naše združene Evrope, potrebujemo tudi mi danes za zaščito naše Evrope: pogumno odgovornost in daljnovidnost.
Kot Evropska unija skupaj s prijatelji in zavezniki branimo naše vrednote in našo varnost. Trdno na strani Ukrajine. Tako dolgo, kot bo treba. Na strani države, ki se že več kot dve leti najbolj žrtvuje za prihodnost v svobodi in demokraciji in ki zdaj sama dela velike korake na poti k vstopu v EU.
Najpozneje od ruske vojne agresije proti Ukrajini vemo, da je širitev naše EU zdaj tudi geopolitična nujnost. Politična in geografska »siva območja« na Balkanu ali na vzhodu so zelo nevarna. Takšnih sivih območij si ne moremo privoščiti, saj za Putina pomenijo vabilo k vmešavanju in destabilizaciji.
Evropska unija se zavzema za svobodo, demokracijo in pravno državo. Tako kot pred 20 leti tudi zdaj več milijonov Evropejk in Evropejcev vidi priložnost in obljubo v tem, da postanejo državljani EU. In ne moremo si še enkrat privoščiti, da bi celotna generacija preživela v čakalnici EU, kot se je to zgodilo v državah Zahodnega Balkana. Priložnosti, da EU naredimo večjo in močnejšo – in s tem varnejšo –, ne smemo zapraviti. Naša unija miru in svobode je odprta za nove članice.
Vendar moramo za uspešno sprejetje novih držav zagotoviti, da bo ta še naprej sposobna ukrepati tako znotraj same Unije kot zunaj nje. Za ta namen jo bomo še naprej dosledno razvijali. Čeprav se, kot je to običajno v veliki družini, vedno znova prepiramo o tem, kako. Bogate izkušnje držav članic, ki so se EU pridružile po letu 2004 in so bile uspešne v dolgem procesu preoblikovanja, so še posebej dragocene.
Da bi naša unija svobode lahko izpolnila to generacijsko nalogo, jo moramo reformirati. Zame to vključuje manj možnosti veta v svetu. Tudi v Uniji, ki bo v prihodnosti imela več kot 35 članic, moramo ostati sposobni ukrepati. To pomeni, da je treba odločitve pogosteje sprejemati z veliko večino namesto soglasno. Čeprav to pomeni, da je Nemčija – tako kot vsaka druga država članica – lahko tudi preglasovana. Širitve in reform se moramo lotiti odločno skupaj.
Danes pokazati pogumno odgovornost pomeni, da našo Evropsko unijo zdaj pripravimo, da še v tem desetletju sprejme nove države članice. Da se bodo ljudje spet lahko objemali, z evropsko himno v ušesih, združeni v naši rastoči evropski družini.
***
Annalena Baerbock, nemška ministrica za zunanje zadeve.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
