Za padec zaupanja in ugleda ni kriva le politika
Mednarodna organizacija Novinarji brez meja je objavila indeks svobode medijev. Slovenija se je z lanskega 50. mesta letos povzpela na 42., a premik ne vzbuja velikega optimizma.
»Na prvi pogled se zdi kot uspeh, ampak kot vselej je pomemben kontekst. Novinarji brez meja ob tokratni izdaji Indeksa svobode medijev ugotavljajo, da vse več vlad in političnih oblasti ne izpolnjuje svoje vloge zagotavljanja najboljšega možnega okolja za novinarstvo in za pravico javnosti do zanesljive, neodvisne informacije in njihovo raznolikost. Razmere so se torej poslabšale praktično povsod po svetu,« opozarjajo v Društvu novinarjev Slovenije (DNS). Slovenija se na lestvici ne more odlepiti od repa držav, v katerih je stanje zgolj – zadovoljivo.
V raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo opravlja Valicon, so se mediji med zaupanja vrednimi institucijami aprila uvrstili na 25. mesto od 29. Novinarji med zaupanja vrednimi poklici pa na 22. mesto od 27. Za njimi so politiki, sindikalisti in duhovniki. Vzroki za padanje zaupanja ter ugleda novinarskega poklica in medijev so že nekaj let enaki in obratno sorazmerni s porastom medijskega senzacionalizma, vpliva družbenih omrežij in političnih pritiskov.
Tretjega maja zaznamujemo mednarodni dan svobode medijev. Da bi se trend nezaupanja hitro obrnil, ni mogoče pričakovati, se strinja direktor Valicona Andraž Zorko, saj so dejavniki, ki vplivajo na nezaupanje gledalcev, bralcev in poslušalcev, še zmeraj prisotni.
Politično vodeno sistematično rušenje zaupanja v slovenske medije in novinarstvo je učinkovalo, a napačno bi bilo za padec zaupanja – raziskava sicer beleži medije na splošno, vprašanje torej je, kaj si ljudje pod izrazom mediji sploh predstavljajo – kriviti le politiko, teorije zarot ali neutemeljene kritike na družbenih omrežjih.
Marko Milosavljević, profesor na katedri za novinarstvo, je ob letošnjem svetovnem dnevu svobode medijev za Delo izpostavil očitne spremembe v domači medijski krajini v zadnjem več kot desetletju – od zmanjševanja redakcij, lokalnih in mednarodnih dopisništev do zmanjševanja števila specializiranih novinarjev ter povečevanja clickbait vsebin (clickbait ali vaba za klike se nanaša na spletno vsebino, ki poskuša privabiti največ klikov).
Z vidika zmanjševanja ugleda oziroma zaupanja v medije je po Milosavljevićevih besedah sicer presenetljivo, da se ljudje ob pojavu krivic in napak v sistemu – od šolstva, zdravstva do sociale in vladajočih struktur – še vedno zelo pogosto obrnejo na novinarje, od katerih pričakujejo, da bodo razkrili nepravilnosti in pripomogli k njihovi odpravi. Ljudje jim torej kljub vsemu zaupajo, ko jih sami potrebujejo.
Vendar se tu pojavi zanimiva diskrepanca. »Kako lahko potem tisti, ki na družbenih omrežjih samo kritizirajo medije – pogosto sicer zelo legitimno – ob pojavu krivice, ki se jim godi, pričakujejo, da jim bo novinar takoj pomagal? In da bo pisanje tega novinarja in medija imelo neki učinek, če pa bodo morda sodržavljani prepričani, da medij zgolj manipulira in laže tudi takrat, ko bo poročal o njegovem primeru.« Rušenje ugleda medijev ima pogosto učinek bumeranga in se vrne kot klofuta v obraz tistemu, ki je pripomogel k temu rušenju.
Popolna nevtralnost – popolna zabloda
Nekdanji novinar in direktor Dela Jure Apih vzrokov za padanje naklad in branosti časopisov ne vidi le v pojavu novih tehnologij: »Bojim se, da je v papirnatih snopičih, ki nam jih prodajajo, preprosto premalo vznemirljivosti, enkratnosti in nepogrešljivosti. Premalo je imen, piscev, ki jih nočemo in ne moremo prezreti, in premalo duha, s katerim bi se radi poistovetili. Časopis je dogodek, ki se ga veselimo in pričakujemo, paket, ki nam ga pošiljajo prijatelji. Zanesljiv recept za uspeh je, kadar je v njem več od pričakovanega. Odličnost torej.«
Apih je dejal tudi, da je – ker je »neuravnoteženost« pogost očitek slovenskim medijem oziroma novinarjem – popolna nevtralnost popolna zabloda: »Novinar brez jasnega jaza, brez svojega pogleda in razumevanja sveta nima neproblematične podlage za trdna in pogumna stališča, ki so najmočnejši gradnik ugleda in zaupanja. Težka je. Zdi se, da je edini odgovor strogi profesionalizem, ki pa se tudi v najuglednejših uredništvih le težko obrani. Zasebni lastnik medija ima pač prav, ko razlaga, da ni zavezan javnemu, temveč le svojemu interesu. Ne more se pa pritoževati, ko mu naklada in ugled padata ter ko mu prilepijo nalepko tovarniškega in ne javnega glasila.«
Kje so torej rešitve za povečanje ugleda in zaupanja? Najprej v politiki, ki bi bila naklonjena neodvisnemu in kakovostnemu novinarstvu. Niti osnutek novega zakona o medijih za zdaj namreč ne vsebuje drastičnih in konkretnih sprememb, predvsem glede shem financiranja.
V Društvu novinarjev Slovenije so na nov osnutek zakona o medijih dali veliko vsebinskih predlogov za izboljšavo. Pri tem poudarjajo, da je treba »medijsko svobodo namesto nekega gesla, s katerim se maha po zraku pred volitvami, prevesti v konkretne ukrepe za zagotavljanje dobrih razmer za delo novinarjev. Ne potrebujemo novih nacionalnih svetov, ampak neodvisnega, kompetentnega in opolnomočenega regulatorja in jasno sliko o tem, kaj je v javnem interesu.«
Če želijo novinarji izpolniti svojo zavezo javnosti, mora politika za to ustvariti pogoje, še poudarjajo v DNS. Odločevalce so pozvali, da strnejo vrste za svobodo medijev in za novinarstvo ter da delajo z roko v roki in odgovornosti ne prelagajo drug na drugega.
Da bodo novinarji lahko izpolnili svojo nalogo delati dobro, mora politika za to ustvariti razmere, ne le javno izrekati obljub, ki so, ko kamere ugasnejo, zgolj to – obljube.
