V nadaljevanju preberite:
Desetletja postopno vedno bolj praznega neba nad Ljubljano in Mariborom so kriva, da so mediji pred dnevi skoraj proslavili novico o tem, da bo latvijski prevoznik airBaltic v kratkem povezal Ljubljano in Rigo. Še toliko bolj, razumljivo, razveseljujejo novice o povezavah s Københavnom, Luksemburgom in sezonsko z Madridom. Mediji v postpandemijskem obdobju budno spremljajo vsakoletno rast potnikov brniškega letališča in jo razlagajo kot znak splošnega izboljševanja slovenske povezanosti s svetom. Novinarske imaginacije zmanjka ob vprašanju, kaj se bo z vsemi temi svežimi povezavami zgodilo jeseni, ko se bo v tej hemisferi sklenila turistična sezona. Mediji prav tako ignorirajo vprašanje, ali Slovenci res potrebujemo poceni let v še eno periferno evropsko mesto ali pa predvsem želimo, da bi cenovno dostopno in pogosteje lahko leteli na ključna evropska letališča, od koder lahko sedemo na čezoceanske lete na vse strani neba. Slovenski pogled na povezanost s svetom je provincialen v enačenju povezanosti s številom povezav (22 prevoznikov na 25 destinacij v poletni sezoni) namesto z merilom cenovne dostopnosti in frekventnosti najpomembnejših povezav. Po tej logiki namreč našo vpetost v svet določajo in iluzijo svobode vzdržujejo tuji nizkocenovni prevozniki, ki v povezavi med dvema evropskima destinacijama prepoznajo nišo, kratkoročni račun pa se jim izide predvsem zaradi subvencij slovenske države.
