Tiskane izdaje
Verjetno se je marsikomu v spomin zapisal prizor s televizijskih ekranov, ko je šel Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kmalu po izvolitvi in preoblikovanju vladnih resorjev mimo razjarjenih kulturnikov, ki so protestirali zaradi izgube samostojnega ministrstva. Na videz neprizadet, celo malce vzvišen. A vendar, kako drugačna podoba od tiste izpred petih let.
Takrat je bil dokaj uspešen in priljubljen razvojni minister. Da je tokrat prevzel bistveno drugačno področje in vlogo, mu je bilo gotovo jasno že od začetka, v vseh razsežnostih pa je to lahko doumel sredi tega tedna. Ampak pogovor z ministrom Turkom je nastal že pred stavko javnih uslužbencev.
Pred dobrimi petimi leti, ko ste postali minister brez listnice, ste v pogovoru za Sobotno prilogo uporabili izraza nadministrstvo oziroma veliko ministrstvo. Dejali ste, da bi se vam zdelo modro združiti visoko šolstvo, znanost, gospodarstvo in razvoj, in za primerjavo dali podobno zasnovano francosko ministrstvo, le da gre tam za druga delovna področja. Zdi se, kot da ste slutili svojo naslednjo vlogo superministra, le da se je takrat omenjeni nabor resorjev zdel veliko bolj skladen od sedanjega...
Najprej naj opozorim, da se izraz nadministrstvo nanaša na koordinacijo ministrstev, in mislim, da je bilo tako tudi v takratni francoski vladi. Nekdo je bil pač pristojen za koordinacijo gospodarsko-razvojnih resorjev, ni pa bilo to eno samo ministrstvo, kot je zdaj naše. Takrat sem govoril o koordinaciji gospodarsko-razvojno-inovacijskih področij, do združevanja resorjev je zdaj prišlo tudi na drugih področjih. Je pa večina razvojnih vsebin zdaj koncentriranih na ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo pri ministru Žerjavu. Tako da je to korak v pravo smer.
Se vam pred petimi leti omenjana kombinacija še vedno zdi idealna? Če je tako, zakaj niste predlagali takšnega združevanja resorjev?
Kako zložiti ministrstva skupaj in v kakšni obliki, je seveda zelo odvisno od tega, kakšna je vlada in koliko strank je v njej. Prav tako je odvisno od tega, kakšni so časi oziroma razmere. Ni samo enega recepta, kako organizirati delo v vladi. Dobra stran manjše vlade je, da so vladne razprave zaradi manjšega števila udeležencev boljše. Vsi sodelujemo skoraj pri vsaki točki, priznam pa, da je tako veliko ministrstvo, kot je naše, zelo naporno.
Verjetno je vsakemu jasno, da si niste vi sami tako – naj uporabim vaš izraz – skupaj zložili ministrstva, ampak ste ga takšno dobili v paketu. Ste pa vendar v svoji predstavitvi v državnem zboru dejali, da ste to sprejeli in da se vam ministrstvo ne zdi problematično. Zdaj pravite, da je naporno. Ali to pomeni, da ste spremenili prvotno mnenje?
Ministrstvo ni naporno zaradi velikosti, ampak predvsem zato, ker moramo zdaj v relativno kratkem času narediti veliko stvari hkrati. Morali smo se na novo ekipirati in reorganizirati, združiti ministrstva in službe, narediti rebalans proračuna, ob tem pa še nacionalni razvojni program. Omenjene naloge se v normalnih razmerah delajo ena za drugo, ne pa vse naenkrat.
Torej se počutite kot general, ki se boju je hkrati na več bojiščih? Kaj vam omogoča pregled nad celotnim dogajanjem?
Mislim, da imam predvsem zelo dobro ekipo. Imam majhen, ampak kvaliteten kabinet. Uspelo nam je že pridobiti nove direktorje direktoratov in ne nazadnje oba državna sekretarja. Kolega Zorn pokriva zelo zahtevno področje kulture, gospa Škrinjarjeva pa zelo obsežno področje šolstva. Žal je vlada sprejela sklep, da sta lahko v ministrstvu največ dva državna sekretarja; osebno menim, da bi bilo zelo logično, da bi bila pri nas narejena izjema in bi lahko imeli še državnega sekretarja za visoko šolstvo in znanost.
Kaj pa šport?
Mislim, da je mogoče šport pokrivati skupaj s katerim od naštetih področij, odvisno tudi od osebne nagnjenosti državnih sekretarjev.
Menite, da bo vlada spremenila sklep in vam omogočila tretjega državnega sekretarja?
Tega ne vem, ampak sam to omenjam vedno, kadar je priložnost. Vidim, da imajo nekatera ministrstva zdaj dva državna sekretarja, pa niso dobila kakšnih posebnih dodatnih nalog. Mi pa smo združili tri ministrstva in bi bilo to povečanje logično. Ampak inženirji smo navajeni shajati s tem, kar imamo.
Kulturniki bi tu verjetno takoj dodali, da bi bilo še bolj modro ohraniti samostojno kulturno ministrstvo. Vas očitno še niso prepričali o tem? Ali pa so vas, le da tega ne morete ali nočete pokazati?
Še vedno mislim tako, kot sem povedal med »zaslišanjem« v parlamentu. Obstaja veliko stičnih točk med tremi oziroma štirimi področji našega ministrstva. Veliko izkušenj se lahko prenese z enega na drugo področje, tudi veliko rešitev. Čeprav se kultura prikazuje kot nekaj zelo posebnega, to dejansko ni.
Vendar vsi odzivi kažejo, da kulturniki to tako dojemajo oziroma da gre pri tem tudi za načelno vprašanje. Dejstvo je, da je bila kultura vedno samostojno področje, in dej stvo je tudi, da se zdi velikemu številu kulturnikov to nujno in potrebno.
Če govorimo o samostojnosti kulture, bi to kdo hitro povezal z nevmešanjem politike v to področje. Temu bi jaz dodal, da je državni podporni aparat na področju kulture ostal zelo podoben, hkrati pa se je politika iz kulture dvotretjinsko umaknila. Prej je imela kultura enega celega ministra, ki se je ukvarjal s kulturo in v njej vedril in oblačil, zdaj pa ima le tretjino ministra. Lahko bi rekli, da je bil dosežen umik politike iz kulture, kar bi bilo v kakšnem drugem kontekstu verjetno celo pozdravljeno.
In če nadaljujemo s tem, kaj kateri resor po združitvi pogreša, potem znanost v tem ministrstvu gotovo pogreša tehnologijo, saj je bila prek nje bolj povezana z gospodarstvom.
Res je, da tehnologijo vlade v zadnjem desetletju prenašamo kot mačka mlade, enkrat je v tem, drugič spet v drugem resorju. Mislim, da vlade pogledajo, kako je aktualna naveza funkcionirala, in če ugotovijo, da ni, naredijo spremembo. Ta vlada se zaveda potrebe, da se raziskovanje in inovacije skušajo čim bolj približati gospodarstvu, vendar je presodila, da lahko to učinkoviteje doseže, če je tehnologija na ministrstvu za gospodarstvo. To naj bi bilo jamstvo, da bodo tempo, prioritete in iniciativo v tehnološkem razvoju imele gospodarske in ne znanstvene ustanove.
Ste v vašem ministrstvu predvideli kakšne konkretne ukrepe, da se vzpostavi ta pretok med raziskovalno in gospodarsko sfero?
Sodelovanje med gospodarstvom in znanostjo je postalo nekakšna mantra. To naj bi bilo zdravilo za vse težave, na to vsi prisegajo, težje pa se je s te deklarativne ravni spustiti h konkretnim politikam. Sem na strani tistih, ki pravijo, da je za to sodelovanje ključno, da so zagotovljeni okvirni pogoji. To pomeni gospodarstvo in znanost, ki si organsko želita tega sodelovanja in sama razumeta koristi, ki jih imata drug od drugega.
Toda sprašujem vas o vaših spodbujevalnih ukrepih?
Jaz pa vam govorim o ukrepih, ki gospodarstva in znanosti ne potiskajo v sodelovanje umetno, temveč spodbudijo povpraševanje po tem sodelovanju. Doslej se je veliko delalo na »pushu«, zelo malo pa na tem, kako doseči »pull«. Tudi zato, ker je slednje povezano s splošnim gospodarskim okoljem. Namreč, ali se, na primer, kakemu podjetju splača povezati z gradbenimi informatiki in za tri do pet odstotkov poceniti gradbeni tehnološki proces ali pa se mu bolj splača, da z nekimi dogovori ali zemljiškimi mahinacijami ali ugodnimi krediti ali še s čim drugim dobi nazaj veliko več, tudi 20 ali 30 odstotkov. Do sodelovanja bo prišlo, če se bo gospodarstvu splačalo in če tudi znanosti ne bo zadostoval samo trg, na katerem prodaja znanstvene objave.
Ste z ministrom Žerjavom že kaj raz pravljali, kako bi se skupno lotili teh ukrepov?
S kolegom Žerjavom sva imela nekaj diskusij na vladi in se zelo strinjava.
Prej ste omenili delo, ki vas čaka v zvezi z nacionalnimi strategijami. Na katere strategije ste mislili?
Na področju kulture je obstoječa strategija pravzaprav izvedbeni akt, v katerem je dolg spisek v bistvu nerealnih želja. Namesto tega moramo dobiti pravo strategijo, ki ne bo upoštevala le tako imenovane državne kulture, ampak tudi nevladno. Začrtati mora smer, ne pa cementirati ukrepov. Nove ali prenovljene strategije pa potrebujemo tudi na drugih področjih.
Kaj pa lani sprejeti nacionalni strategiji – visokošolska in raziskovalno-inovacijska? Na »zaslišanju« ste rekli, da ti še vedno veljata, da so potrebne le nekatere spremembe. Kdaj se jih nameravate lotiti?
Omenjena dokumenta sta sprejeta in veljavna. V obeh je kakšnih 90 odstotkov stvari, s katerimi se lahko strinjamo. To je tudi v skladu s tem, kar nam svetujejo mednarodne organizacije, kot so OECD in druge. Bi pa veljalo spremeniti nekaj stvari, ki so bile izpostavljene že v lanski javni razpravi, a nato morda ne dovolj upoštevane. Tako bi prišli do sprejemljivih novel teh dveh dokumentov.
Toda mnogi opozarjajo, da sta s krčenjem predvidenega proračuna obe strategiji dejansko postali neuresničljivi.
Za moj okus imata obe preveč vhodnih in premalo izhodnih ciljev. Cilj nacionalne razvojne strategije ne more biti – enako napako je sicer delala tudi Evropska unija –, da se vlaga v raziskave in razvoj toliko in toliko odstotkov BDP. To ni cilj, to je lahko samo sredstvo. Cilj mora biti toliko in toliko patentov, toliko in toliko visokotehnološkega izvoza, toliko in toliko novih inženirjev, podjetij, doktorjev znanosti, zaposlenih v gospodarstvu, toliko in toliko raziskovalcev in profesorjev iz tujine, ki delajo na naših inštitutih in univerzah, pa naših študentov, ki se izobražujejo v tujini, in tako naprej. Zdaj želimo strategijo postaviti na te izhodne cilje in pogledati, kako jih doseči. Prav gotovo pa manj denarja ne pomaga pri doseganju ciljev.
Razmerja med resorji v vašem ministr stvu so, vsaj s stališča uporabnikov, predvsem finančna. Vsakemu resorju se verjetno zdi, da bi moralo biti razmerje drugačno, kot je. Občutite tovrstna trenja? Ali si prizadevate razmerja ustrezno uravnotežiti?
Seveda imam s sodelavci pregled nad vsemi resorji. Kakšnih notranjih bojev doslej nisem opazil. Poskušal sem se izogniti temu, da bi tisti, ki nam postavljajo finančne okvirje – predvsem je to finančno ministrstvo –, opredelili, koliko lahko naše ministrstvo skupno porabi, nato pa na nas prenesli pritisk nadaljnje delitve. Tu so vendar postavljena neka splošna izhodišča, na podlagi katerih je postavljeno zmanjševanje stroškov v celotnem javnem sektorju. Tako smo to vključili v vsa štiri področja našega ministrstva. Moram pa odkrito povedati, da smo potem, ko smo pogledali, kaj ti varčevalni ukrepi pomenijo v znanosti, v visokem šolstvu, v vrtcih in v kulturi, videli določene anomalije. Še največje na področju znanosti. Sam sem se nato zelo zavzel na vladi in na finančnem ministrstvu, da smo stvari nekaj popravili, a ne na račun drugih delov ministrstva.
Koliko ste pri tem upoštevali večjo ali manjšo podporo javnosti posameznim področjem v vašem ministrstvu? So pri presojanju, kje se bolj in kje se manj varčuje, delovali tudi politični računi?
Ne. Nikakršnih političnih računov ni bilo. Kar nekaj moje posebne pozornosti sta imela visoko šolstvo in znanost, ki gotovo nista v vrhu javne pozornosti.
Mislite na reševanje pred večjimi varčevalnimi rezi?
Tako je. Mislim, da nam jih je le uspelo spraviti v okvirje, ki vsem našim resornim področjem omogočajo preživetje.
Povejte konkretno, ali bodo zaradi manjšega krčenja denarja za visoko šolstvo in znanost druga področja izobraževanja, kultura in šport dobila manj od prvotno predvidenega?
Ne, varčevalni ukrepi naše vlade so takšni, da v nobenem od naših področij nismo iskali notranjih rezerv, ker jih ni. Dogovarjali smo se le o povečanju ovojnice, ki nam jo je določilo finančno ministrstvo.
Pri znanosti je najbolj viden varčevalni ukrep raztegovanje projektov na daljše obdobje. Znanstveniki svarijo, da bo to povzročilo beg najbolj talentiranih mladih možganov v tujino, saj mladi raziskovalci po izteku statusa mladih raziskovalcev večinoma nimajo druge zaposlitvene možnosti od dela pri projektih.
Ali se bo zgodil beg možganov ali pa bodo ti možgani, namesto da bi čakali na proračunska sredstva na inštitutih ali na univerzah, razmišljali o tem, da bodo šli v podjetja ali na svoje, to se bo še pokazalo. Mi imamo enega najvišjih deležev doktorjev znanosti, ki delajo v javnem sektorju. Zelo majhen delež pa jih je v gospodarstvu. To vsekakor ni cilj doktorskega študija. Varčevalnim ukrepom se nikakor ni mogoče izogniti na nobenem področju. Se pa nameravam o možnih boljših zakonskih in drugih rešitvah posvetovati s ključnimi vodilnimi ljudmi vseh področij, ki sodijo v resor, da bodo lahko tako učinkovito izkoristili notranje rezerve.
Med takšne notranje rezerve menda v ministrstvu štejete tudi združevanje isto vrstnih zavodov. Postavlja pa se vprašanje, kako se je na združevalnem spisku znašel tudi javni raziskovalni zavod, Pedagoški inštitut (PI), ki bi bil s tem odrezan od svojih raziskovalnih korenin. Je to začetek posegov, ki lahko doletijo še kateri drugi javni raziskovalni zavod?
To ni le varčevalni poseg, to združevanje je nekaj, kar predvideva tudi resolucija o raziskovalno-inovacijski strategiji.
Toda v strategiji gre zgolj za združevanje raziskovalnih institucij...
Ne, tam je predvideno, da se manjši raziskovalni inštituti bodisi združijo med seboj bodisi se pridružijo ministrstvom, univerzi in tako naprej. Mi poskušamo zmanjšati število različnih zavodov, ki jih država financira na področju razvoja izobraževanja. PI in še trije zavodi imajo nekaj zelo podobnih ciljev v svojih poslanstvih – kakovost v šolstvu, razvoj šolstva, vseživljenjsko učenje, raziskave na področju izobraževanja, mednarodno sodelovanje...
A le eden med omenjenimi je raziskovalni zavod...
Vsi delajo razvojno. Kakšna bo krovna oblika združene institucije, je še odprto. Vsebinsko naj bi bil to javni zavod, ki se bo ukvarjal z razvojem izobraževanja po celotni vertikali. Pedagoški inštitut vidim kot znanstveno jedro prihodnjega večjega in vplivnejšega zavoda. Naše ministrstvo in tudi šole potrebujejo takega sogovornika. Mislim, da bo to bolje, kot da dobijo različne odgovore iz različnih institucij, katerih dejavnosti se prekrivajo. To bo povečalo tudi moč družboslovja na tem področju. Je pa res, da bo direktor samo eden in ne več pet...
Gotovo veste, da vas včasih označujejo kot tehnokrata, ki veliko bolj varuje kori sti naravoslovja in tehnike kot humanistike in družboslovja?
Kdor tako misli, se zelo moti. Tisto, kar je mene začelo fascinirati, ko sem videl, da ima tehnika svoje meje, je ravno humanistični oziroma družboslovni aspekt. Že v nekem svojem znanstvenem delu sem se strinjal s tezo, da so nekateri deli informatike pravzaprav aplikativna filozofija. Kot minister sem v nedavni razpravi evropskega sveta o Horizontu, prihodnjem inovacijsko-raziskovalnem okvirnem programu EU, v zvezi s položajem družboslovja in humanistike v njem zelo jasno in tudi iskreno rekel, da nas v Sloveniji veseli, da so cilji postavljeni funkcijsko in ne predpisujejo poti do rešitve. Lahko je tehnološka, lahko je tudi družboslovna ali humanistična.
Boste podobno zasnovali tudi prioritete v okviru vašega ministrstva? Ali bo pri šlo tudi do nadaljevanja dela sveta za konkurenčnost, ki ste ga ustanovili v vašem prvem ministrovanju?
Koalicijska pogodba nas zavezuje, da nadaljujemo poslanstvo sveta za konkurenčnost. Bil je pozitivno sprejet tako pri nas kot tudi pri OECD. Tega se bova lotila s kolegom Žerjavom skupaj. Kar pa se tiče humanistike in družboslovja, sta imela pomemben delež že v delu prejšnjega sveta za konkurenčnost. To se vidi že iz njegove sestave. Poudaril pa bi, da je imela v njem svoj delež tudi kultura v sklopu skupine za razvoj kreativnih industrij.
Noveliranje zakonov bo verjetno naslednja faza delovanja na vseh področjih vašega ministrstva.
Marsikje moramo poenostaviti zakonodajo. Stvari v zdajšnji so prenormirane. Zakonodajo moramo tudi posodobiti. V visokem šolstvu nas najprej čaka zakon o financiranju, ki bo zamenjal sedanjo uredbo, saj to terja ustavna odločba.
Kako pa bo z drugimi zakoni, na primer v športu? Lahko napoveste vrstni red in kdaj se jih boste lotili?
Ne, tega ne morem. Bomo pa upoštevali tisto, kar je področjem skupno. Na primer, da ima kak raziskovalec status javnega uslužbenca, je enako sporno kot to, da ima tak status kak igralec. Izhodišče mora biti enako. Na področju športa imamo res razmeroma staro zakonodajo, naš zakon o športu je pravzaprav zakon o državnem športu, želimo pa narediti zakon, ki bo na šport gledal kot na nevladno, prostočasno dejavnost. Moji kolegi razmišljajo o tem. Kar pa se rokov tiče, lahko rečem samo to, da lahko pričakujemo, da bomo vse glavne rešitve videli še letos, če bomo nadaljevali v dosedanjem tempu.
Boste v pripravah zakonov in vsem drugem vključevali stroko s posameznih področij?
Že večkrat sem rekel, da je večina pameti v državi zunaj vladnih in državnih uradov. Na to se moramo nasloniti. Na področju kulture, na primer, je v prejšnji vladi delovala ekspertna skupina za prenovo organiziranosti javnih zavodov v kulturi in pripravila zaključke, ki jih lahko uporabimo. Sicer pa se zelo natančno zavedam, da vse delamo predvsem zaradi uporabnikov oziroma vseh državljanov, ne zaradi zaposlenih na področjih. Zato želimo čim bolj zgodaj vključevati strokovno javnost, da zajamemo glavne ideje že v gradivih, ki bodo šla v javno razpravo.
Ali menite, da boste do takrat premagali zamere strokovne javnosti zaradi predvidenih varčevalnih ukrepov? Sindikati vam tudi sicer očitajo, da socialni partnerji niso bili dovolj vključeni oziroma da so šli predvideni ukrepi v osnovnem in srednjem šolstvu, kot je večanje oddelkov, povsem mimo tega dialoga.
Te stvari so bile na mizi od prvega dne, ko je vlada imenovala pogajalsko skupino. Naše ministrstvo je v tej skupini imelo polnokvalificirane in pooblaščene ljudi, s tem mislim na oba državna sekretarja in mojega svetovalca dr. Dušana Lesjaka. Žal na teh usklajevanjih skoraj ni bilo govora o tovrstni vsebini, ni bilo alternativnih predlogov, ni bilo rešitev. Zato je bilo izgubljenega kar nekaj časa, smo pa še vedno odprti za predloge. Meni je popolnoma jasno, da iz te krize ne bomo prišli samo z varčevanjem. Ampak brez varčevanja sploh ne bomo prišli iz krize. Upam, da bodo to vsi razumeli. Kot sem napisal tudi na blogu, upam, da bo vlada v prihodnjih letih sredstva, takoj ko bo to možno, začela vračati področjem, pomembnim za prihodnost. Prepričan sem, da bodo ta sredstva po letih suhih krav – upajmo, da jih bo čim manj – imela lahko še bistveno boljši učinek, kot bi jih imela, če tega varčevanja ne bi bilo in če modernizacije sistema, ki bo posledica varčevanja, ne bi bilo. Imeli bomo možnost, da se dejansko opredelimo do nekaterih razvojnih prioritet. Zato ne gledam pesimistično na to, kakšen bo zaradi varčevanja naš izobraževalni sistem.
Vaš optimizem verjetno ne bo potolažil šolnikov, ki se jim zdi, da so žrtvovani zaradi ugotovitev OECD, da imamo menda nadstandardno osnovno in srednje šolstvo. Je imelo to res takšen vpliv na varčevalne ukrepe?
Povsod se reže le do tiste meje, za katero upamo, da ne bodo posledice v kvaliteti. Upoštevamo domače in tuje študije. Povsod se upoštevajo notranje rezerve. Letos bo nominalno najbolj prizadeta znanost, vendar bo tam že prihodnje leto bolje.
Druge dele šolstva pa bodo varčevalni ukrepi trajno prizadeli?
V primerih, ko gre za sistemske ukrepe na področju normativov in organizacije mreže, bodo vplivi trajni.
Potem jim ne bi smeli reči varčevalni?
Ukrepi zmanjšujejo stroške. Tudi visokemu šolstvu se zmanjšujejo sredstva, ker pa je bolj fleksibilno in avtonomno, bo samo spreminjalo svoje programe, organizacijo in jih prilagajalo sredstvom in povpraševanju. Odkrito povedano, ne vem, kdo je v tej državi bolj kvalificiran od visokega šolstva in znanosti, da najde rezerve, nove priložnosti, mednarodne projekte, strokovno delo za gospodarstvo … Tu vendar delajo najbolj ustvarjalni ljudje.
Kako pa boste ob omenjenih varčevalnih ukrepih upravičili v koalicijski pogodbi napovedane nove izobraževalne zavode, de nimo novo tehnološko univerzo?
Kdor bo pozorno bral omenjeno pogodbo in jo primerjal s paketom varčevalnih ukrepov, bo ugotovil, da je vlada, žal, marsikatero obljubo iz koalicijske pogodbe morala odložiti zaradi varčevalnih ukrepov. Tudi tehnološko univerzo. Toda to ne pomeni, da se ne bodo sredstva za to našla čez dve ali tri leta. Tudi v koalicijski pogodbi so bile ideje, da bi še širili pravice na področju vrtcev, šolskih malic in drugje. Žal smo morali iti v nasprotno smer. Premalo se zavedamo, da nimamo izbire varčevati ali ne, lahko le malo izbiramo, kje bomo varčevali. Privarčevati pa moramo, ker nam denarja tako rekoč nočejo več posojati oziroma zanj zahtevajo strahovito visoke obresti. Še največ bi nam prinesel sporazum s sindikati, da gremo sporazumno v varčevanje. To bi bil tako močan signal mednarodni skupnosti, da je to vredno milijone evrov.
Imate kak recept, kako prepričati sindikate? (Naj ponovimo, da je bil pogovor posnet pred stavko.)
Nimam. Nimam čarobne palice. Pripravljeni smo se pogovarjati in razložiti stvari. Sem popolnoma odprt za vse predloge, kako bi eno varčevanje zamenjali z drugim. Tako so, na primer, naredili študenti, ki so s svojimi predlogi verjetno rešili bone za prehrano poleti. Takih konstruktivnih partnerjev sem res vesel in bi jih želel več.
Splošno znano je, da ste tisti minister, ki piše bloge. To je bilo kdaj prej le znak, da ste sodoben minister, zdaj pa vam prinaša očitke, da sindikatom odgovarjate na blogu in ne neposredno...
To moram popraviti. Kot ministrstvo smo na naši spletni strani odgovorili na pismo gospoda Štruklja, sam pa sem na blogu objavil košček tega predhodno objavljenega daljšega odgovora.
Torej ni šlo za podcenjevanje sindikata?
Ne, le zakaj bi si s tem želel jeziti nasprotnike.
Precej težav na vseh vaših resornih področjih naj bi prinesla ukinitev avtorskih oziroma podjemnih pogodb. Na primer v kulturi in v visokem šolstvu ter tudi v nekaterih medijih. To je sicer skupni varčevalni ukrep v javnem sektorju, ki pa ponekod udari bolj kot drugod.
Tako je. Na tem ministrstvu je veliko avtorskega dela in naše ministrstvo je zato predlagalo ukrepe, da bi olajšali to situacijo. Vlada jih je sprejela, so del interventnega zakona in upam, da bo kmalu to naredil tudi državni zbor.
V ministrstvu ste že opravili nekaj kadrovskih menjav. Kako bo z njimi v priho dnje? Ali dosedanje menjave pomenijo, da so bili na ključnih mestih sami nesposobni ljudje, ali pa gre za politične menjave?
Državni sekretarji se seveda menjajo skupaj z vlado...
Kaj pa direktorji direktoratov?
Nekateri so želeli ostati, nekateri ne, nekaterim pa so zaradi reorganizacije ugasnili direktorati. Od teh, ki so jim direktorati ostali, smo le v dveh primerih zamenjali direktorje, ne da bi prejšnjim ponudili, naj ostanejo. Pod prejšnjo vlado so bile zamenjave na vseh direktoratih.
Kje bodo še kadrovski posegi?
Tudi mi se ne bomo izognili zmanjšanju števila zaposlenih. Imamo to srečo, da je zaradi združevanja mogoče vzpostaviti skupne strokovne službe.
Že veste, koliko in kdaj jih boste zame njali?
Ta trenutek do tega še ni prišlo na nobenem ministrstvu in tudi ne pri nas. To se bo zgodilo do poletja.
Kaj pa kadrovski rezi v šolah, kjer dvomijo o vaših napovedih zmanjšanja števila učiteljev?
Vse se da preveriti. Sedemsto učiteljev izpolnjuje pogoje za upokojitev. Druge ukrepe še pripravljamo, saj se zavedamo, da prihajajo številčnejše generacije.
Pred leti so vas označevali za ministra za prihodnost oziroma za ministra izzivov. Zdaj ste očitno minister za strukturne in varčevalne ukrepe. Ali uživate v svojem delu?
Ne, sploh ne uživam. Dejansko mi ti varčevalni ukrepi povzročajo veliko skrbi. Ni se prijetno ukvarjati z ukrepi, zaradi katerih bo nekdo izgubil službo, drugemu se bo poslabšal materialni položaj. Ko večamo obseg financiranja, ni tako hudo, če se zgodi komu krivica, nekomu se stanje bolj izboljša kot drugemu. Rezi zahtevajo bistveno večjo občutljivost, natančnost, skrb.
Imate kakšnega tujega ministrskega vzornika?
Mislite takšnega, ki je varčeval v šolstvu? Ne, nimam ga...
