Zgodba o empatiji: veš, kako 
se počutim?

Leta 1995 je v nekaj sončnih julijskih dnevih vojska bosanskih Srbov pod vodstvom Radka Mladića hladnokrvno pobila več kot 8000 muslimanskih moških in dečkov. Šestnajst let kasneje je Mladić končno stopil pred sodišče za vojne zločine v Haagu. Ni se izrekel o svoji krivdi. Namesto da bi poslušal obtožnico, ki ga bremeni genocida, se je ta teden na sodišču pritoževal, da ga zebe v glavo in da naj mu vendarle vrnejo čepico, ker da je star človek. Bo Mladić obžaloval svoje zločine? Se je sploh kdaj vživel v svoje žrtve? Je psihopat ali le človek brez sočutja?

Simon Baron-Cohen (bratranec slavnega Sashe Baron-Cohena alias Borata alias Brüna) je razvojni psiholog na univerzi v Cambridgeu, strokovnjak za avtizem. V svoji najnovejši knjigi Najnižja stopnja empatije; Nova teorija o človeški krutosti se ukvarja, kot pravi sam, z eno najpomembnejših stvari na svetu – empatijo. Ljudje so po njegovem mnenju nasilni in kruti zato, ker se ne znajo vživeti v trpljenje drugega, niso zmožni sočutja, oziroma kot pravijo Angleži, ne znajo stopiti v čevlje nekoga drugega.

Ali so tako oblikovani njihovi možgani? Kadar ljudje naredijo nekaj krutega, se to seveda odraža v njihovih možganih, določeno možgansko vezje upade, ugotavlja psiholog. Pri nekaterih ljudeh pa se predeli možganov, ki so določeni za empatijo, zaradi zlorab v otroštvu, poškodb ali genetike ne razvijejo oziroma se razvijejo pomanjkljivo.

Zrcalo v možganih

V čelnem režnju možganov so tako imenovani zrcalni nevroni. Kadar samo opazujemo srečnega ali jeznega človeka, v naših možganih delujejo isti predeli kot takrat, kadar smo sami srečni ali jezni. Ko recimo beremo neko zgodbo, se v naših možganih sproži enak odziv, kot da bi se nam dogodek iz zgodbe resnično dogodil. Zdaj vemo, zakaj imamo tako radi literaturo ali filme.

Zrcalni nevroni so pomemben element, saj nas povežejo v skupnost. V drugem najdemo sebe in v sebi drugega. So izjemen pripomoček za vživljanje v občutja drugih, za razširjanje naše domišljije, naših čustev.

Prav zaradi zrcalnih nevronov bi lahko dejali, da nas je evolucija sprogramirala za empatijo, sožitje, ne za agresivnost. A vendar...

Ko je bil Simon Baron-Cohen še majhen, mu je oče pripovedoval, da so nacisti med drugo svetovno vojno iz kože Judov delali senčnike za luči. Pripovedoval mu je še, da je poznal gospo, ki je bila v Dachauu in so ji nacistični zdravniki odrezali roki ter potem prišili levo tam, kjer je bila desna, in desno tam, kjer je bila leva. Zanje je bil to zgolj medicinski eksperiment, tako kot poskusi, koliko časa človek ostane živ v ledeni vodi, ki so jih prav tako delali v Dachauu.

Mladega fanta so vse otroštvo preganjale te podobe nacistične krutosti. Veliko kasneje je bral knjigo Lucky Child Thomasa Buergenthala, v kateri je presunljiv prizor iz Auschwitza, ko želijo nacisti mladega fanta prisiliti, da okoli vratu prijatelja, ki je skušal pobegniti iz taborišča, zategne zanko, kar pa ni mogel storiti, saj so se mu roke preveč tresle. Zato mu je na smrt obsojeni vzel zanko, mu poljubil roke in se sam obesil. Ni želel, da bi moral njegov prijatelj živeti z zavedanjem, da ga je ubil. Baron-Cohena je presunilo, da se v grozi taborišča lahko zgodi nekaj tako človeškega.

Krutost in zlo, ugotavlja avtor, se pojavita tam, kjer posameznik ali skupina druge ljudi dojemajo kot objekte. Kot primere omenja zgodbo Josefa Fritzla in opisuje krvave prizore genocida v Ruandi, Turčiji in Kongu.

Empatija in njeni dve stopnji

Težko je najti preprosto razlago za zlo. Empatijo lažje razložimo – gre za našo zmožnost, da se vživimo v to, kar občuti ali misli nekdo drug, in se odzovemo na njegove misli ali čustva. Empatija je sestavljena iz dveh zelo povezanih stopenj: prepoznavanja in odziva. Če recimo samo prepoznamo, da se je nekomu naredila velika krivica in je zato žalosten, mi pa na to ne odreagiramo, še ne pomeni, da smo sočutni. Empatija je, kadar nesrečo nekoga prepoznamo in se nanjo odzovemo, mu skušamo pomagati.

Tiste posameznike z zmanjšano stopnjo empatije zanimajo le njihovi trenutni cilji, želje, načrti in imajo sami sebe za center sveta.

Da bi lažje analiziral razlike v zaznavanju sočutja, je Baron-Cohen oblikoval lestvico različnih stopenj sočustvovanja ter ustvaril test, s katerim lahko določimo koeficient posameznikove empatije.

Zla ne moremo izmeriti, stopnjo empatije pa lahko. Na najnižji stopnji so ljudje, ki se ne znajo odzivati na čustva drugih in se ves čas sprašujejo, zakaj njihovi odnosi z drugimi niso uspešni, a vendar nikoli ne opazijo, da so osredotočeni le nase. Stoodstotno verjamejo v pravilnost svojih idej in prepričanj ter za vse, ki nimajo enakih, menijo, da so neumni. Prav tako so na repu lestvice tisti, ki jih tuja nesreča pusti povsem neprizadete in jih trpljenje živih bitij ne gane in ne opazijo posameznika, ki se v neki skupini počuti neprijetno. Tu so še psihopati, mučitelji, sadisti in potencialni nasilneži, katerih nesočutnost se pokaže predvsem v ekstremnih okoliščinah.

Empatijo poznajo tudi živali, še posebej velike opice. Primatolog Frans de Waal navaja, da šimpanzi pomagajo manj spretnim pri, recimo, plezanju čez visok zid, kadar pa močnejši šimpanzi napadejo šibkejšega, kasneje posamezniki tolažijo napadenega veliko pogosteje kakor trepljajo zmagovalca. (V takih primerih so ljudje veliko bolj preračunljivi kot sočutni.) Baron-Cohen omenja ne ravno empatičen eksperiment iz 60. let prejšnjega stoletja, v katerem so opice makaki naučili, da so s potegom vrvi prišle do hrane. Ko so ugotovile, da s tem, ko potegnejo za vrv, druga opica prejme elektrošok, se kljub slastni hrani niso več dotaknile vrvi. (Znani Milgramov poskus kaže, da je človek, če mu to ukaže avtoriteta, drugemu človeku sposoben zadati smrtno dozo elektrošokov.)

Najnižja in najvišja stopnja

Na najnižji stopnji empatije so psihopati, nekaj mest više pa tako imenovane čustveno neuravnotežene osebe oziroma mejne osebnosti. Na nizki, a pozitivni stopnji empatije so ljudje, ki imajo različne bolezni, recimo avtizem in aspergerjev sindrom. Če so ljudje čisto na repu lestvice, to še ne pomeni, da gre za patološke nasilneže; morda gre le za sebične in narcisoidne ljudi, ki zase menijo, da so veliko boljši kot drugi, imajo monologe in ne dialoge, ni pa nujno, da so morilci, posiljevalci ali sadisti, a vendar lahko v določenih razmerah ali če pridejo do moči, drugim živim bitjem povzročijo psihično ali fizično bolečino in jih njihovo trpljenje ne prizadene, saj mislijo, da so si to zaslužili.

Imamo različne primere; recimo, da je nekdo obsesivno okupiran le s svojim znanstvenim delom in se bolj kot z drugimi ljudmi ukvarja z objekti ter eksperimenti. Četudi ima zelo nizko stopnjo empatije, ta za njegovo okolico ni moteča.

Obstaja tudi druga stran empatične lestvice. Znan je primer Fione Torrance, ki je hiperempatična – in kadar vidi trpljenje ljudi ali živali, njihovo trpljenje z vso intenzivnostjo občuti na svojem telesu ali v svojem umu. Če gleda nekoga s poškodovano roko, jo bo začela močno boleti roka. Ko vidi nekoga jesti, v svojih ustih občuti hrano, zato je začela hujšati, saj je vedno imela občutek, da se je že najedla, čeprav je le opazovala druge pri tem. Kadar stopi v sobo, polno ljudi, takoj ve, kdo v njej je depresiven, kdo je tistega dne prejel dobro novico in kdo je jezen. Intenzivnost in užitek spolnega odnosa je lahko v naključnih intervalih in z vso fizično intenziteto podoživljala še nekaj dni po njem. Mož se je ločil od nje, saj je menil, da je histerična. Šele pred leti so ameriški zdravniki postavili diagnozo in ugotovili, da gre za tako imenovan zrcalni dotik. Fiona, ki je o sebi vedno mislila, da je čudna, zdaj ko ve, da je hipersočutna, uživa v svoji senzibilnosti. »Kadar vidim ptico, se lahko tako zelo vživim vanjo, da imam občutek, da letim.«

Banalnost zla ni v vsakem od nas

Najpomembnejše vprašanje, ki si ga avtor v knjigi zastavlja, je, ali se nekateri ljudje že rodijo brez občutka za sočutje ali takšni postanejo. Baron-Cohen se že desetletja ukvarja z raziskavo, v kateri ugotavlja, da so do osmega tedna možgani vseh zarodkov enaki in vsi so ženskega spola. Tiste, ki imajo gensko zasnovo xy, v osmem tednu zalije spolni hormon testosteron, ki preplavi možgane in jih spremeni v moške. Testosteron pri tem uniči del središč za čustva in komunikacijo, zato imajo moški manj empatije od žensk, ženske so prav tako boljše pri poznavanju čustvenih izrazov na obrazu drugih. Avtor knjige je tudi odkril, da ima človek štiri gene, ki jih povezujemo s sočutjem.

Eden najpomembnejših dejavnikov za oblikovanje sočutja je okolica, kajti človekovi možgani se v otroštvu intenzivno razvijajo. Dokazano je, da zanemarjanje in zloraba otrok močno vplivata na ta razvoj. Nekateri starši verjamejo, da imajo otroci trdo kožo in da veliko prenesejo ter se hitro prilagodijo, pa ni tako. Raziskave kažejo, da so tisti otroci, ki niso imeli možnosti, da bi se v najzgodnejših letih navezali na svoje starše oziroma najbližje (Baron-Cohen poudarja, da ko govori o starših, ne misli le na biološke starše), kasneje bolj nagnjeni k delinkvenci, pomanjkanju empatije, narcisizmu in se lahko razvijejo v psihopata...

Ali lahko po vsem tem za genocide v Srebrenici, Ruandi, za pomore Indijancev, trgovino s sužnji krivimo psihopate, ki predstavljajo manj kot odstotek vsega prebivalstva? Prepričanja, vera, fanatizem, nacionalizmi, rasizmi, ki jih gojijo država, cerkev ali nacionalna skupina, veljajo za vzrok nesočutja oziroma zla toliko kot biologija ali geni, dovzetnost zanje pa določa stopnja naše empatije.

Stopnja sočutja ni vedno enaka; kadar smo pod stresom ali utrujeni, bomo, recimo, veliko prej spregledali brezdomca, ki prosi za pomoč.

Baron-Cohen v knjigi omenja znamenita besedila o zlu; Eichmann v Jeruzalemu Hannah Arendt na primer, ki je v šestdesetih letih v Jeruzalemu prisostvovala sojenju nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je bil kriv za pomor milijonov Judov, in ugotovila, da je bil to povprečen običajen birokrat, ki je le izpolnjeval ukaze, in ni bil psihopatska pošast. Tako je nastal izraz banalnost zla, ki sta ga je kasneje v svojih eksperimentih dokazovala še Stanley Milgram in Philip Zimbardo ter ugotovila, da se lahko v določenih okoliščinah vsak človek spremeni v brezsrčnega mučitelja.

Baron-Cohen to trditev zavrže. David Cesarini, avtor Eichmannove biografije, ki je izšla leta 2004, je ugotovil, da je bila Arendtova na sojenju navzoča le na začetku, ko se je Eichmann želel sodnikom predstaviti kot čim bolj marljiv in neveden birokrat, ki je bil le majhen vijak v veliki morilski nacistični mašini. Šele kasneje je namreč prišla na dan njegova prava narava – njegova krutost, morilskost, pomanjkanje sočutja, zavestno načrtovanje umorov.

Smo res vsi v določenih okoliščinah sposobni mučenja in ubijanja, kot trdita Milgram in Zimbardo? Ne morem se bolj strinjati z Baron-Cohenom, ki pravi, da ne. Če je koeficient naše empatije normalen ali višji, če smo sočutni do vseh živih bitij, potem tudi, če nam avtoriteta tako ukaže (Milgram) ali če nas postavijo za paznika v zaporu (Zimbardo), nismo sposobni mučiti, poniževati ali celo ubiti človeka. O tem, kaj storijo tisti z nižjim koeficientom, priča zgodovina: Srebrenica, Ruanda, Abu Graib...

Čustvena neuravnovešenost

Ker je Baron-Cohen v praksi delujoč psihiater, v knjigi zanimivo opisuje kar nekaj svojih srečanj z ljudmi, ki so nizko na lestvici empatičnosti. Vsak primer je specifičen in drugačen.

Carol, recimo, je čustveno neuravnotežena oseba. Je depresivna, ni sposobna stabilne zveze z moškim. Goji zamere do svojih staršev, ki je nikoli niso ljubili in pocrkljali, zato ima zdaj, ko je odrasla, vseskozi občutek, da jo ljudje prezirajo. Če se kdo ne strinja z njo, ga takoj obravnava kot sovražnika. Ima tri majhne otroke; če je ne ubogajo, jih preklinja, jim očita, da je ne spoštujejo, pove jim, da jih sovraži, da so zlobni in da se bo zaradi njih ubila. Potem jih pusti same in gre na zabavo s prijatelji. Niti pomisli ne na to, kako se ob vsem tem počutijo njeni otroci. Kadar jo napade bes, si ne more kaj, da se ne bi sprla z vsemi ljudmi okoli sebe in jim očitala sebičnost, čeprav je sama najbolj sebična. Ko je bila Carol otrok, je mama sploh ni opazila; menila je, da če otroku nameniš pozornost, ga razvajaš, ga narediš za cmeravega. Veliko jo je tepla in pri osmih letih jo je poslala v internat; menila je, da se mora otrok sam postaviti na lastne noge.

Drugi primer čustveno neuravnovešene ali mejne osebnosti psiholog najde v Hollywoodu. Marilyn Monroe. Njeni starši so se ločili, ko je imela dve leti, očeta ni nikoli poznala. Njena mati Gladys je imela mentalne težave in je pristala v norišnici, malo Normo Jeane pa so dali v posvojitev. Šele pri sedmih letih je izvedela, da je posvojena. Mama jo je, ko se je vrnila iz norišnice, za nekaj časa znova vzela k sebi, vendar je deklica kmalu spet pristala v sirotišnici. Potem jo je k sebi vzela materina najboljša prijateljica, katere mož je Normo Jeane spolno zlorabljal. Pri šestnajstih se je poročila, da bi se izognila novi sirotišnici. Kot je znano, se je kasneje poročila še z Joejem Di Maggiem – poroka je trajala manj kot leto dni –, kasneje pa še z dramatikom Arthurjem Millerjem. Bila je slavna, lepa in nesrečna ter samodestruktivna. Razpoloženje Marilyn se je vsako minuto spreminjalo. Bila je evforično vesela in že naslednji trenutek depresivna. Bila je groba in histerična in že v naslednjem trenutku nežna in lirična. Strah jo je bilo, če je bila sama, objestno se je bala, da jo bodo vsi zapustili, večkrat je poskusila narediti samomor. 5. avgusta 1962 ji je uspelo.

Mejne osebnosti, kot recimo Carol in Marilyn, ne najdejo miru, vseskozi živijo v drami, preveč se navežejo na nekatere ljudi in jih dušijo, že naslednji trenutek jih odrivajo od sebe. So samodestruktivne in svet vidijo zelo črno-belo, kot zelo lepega ali kot zelo slabega. Nimajo prave identitete, globoko v sebi ne vedo, kdo so. To, kar mislijo o sebi, zrcalijo na druge. Ker njihovi starši niso skrbeli zanje, nikoli ne razvijejo čustvene zrelosti. To so manipulativni ljudje, igrajo, da so nemočni ali so zapeljivi, da bi le dobili, kar želijo; grozijo s samomorom, da bi pridobili pozornost. Žal statistike dokazujejo, da je tretjina samomorilcev mejnih osebnosti in da jih je 50 odstotkov med alkoholiki in narkomani. Treba pa je poudariti, da vsi zlorabljeni otroci ne postanejo mejne osebnosti – nekateri prav zaradi izkušenj trpljenja postanejo še bolj sočutni do drugih.

Psiho

V knjigi je opisan primer Paula, krutega morilca, ki je z razbito steklenico ubil moškega v baru, ki ga je po njegovih besedah grdo pogledal. Svojega dejanja ni nikoli obžaloval.

Mnoge raziskave kažejo, da so zlorabe v otroštvu in neljubeče ali patološko posesivne matere krive za razvoj patoloških možganov, katerih hipokampus, ki je pristojen za spomin in čustva, je pomanjšan – to zmanjšanje se zgodi zaradi izpostavljenosti stresu. Prav tako je manjša njihova amigdala, ki procesira naš odziv na strah in je središče čustvenega odzivanja.

Agresija, ki jo do ljudi čuti psihopat, ni nič drugega kot agresija do staršev. »Otrok je sovražil svoje starše, ki so ga zlorabljali ali pretepali, in ker si tega besa ni upal usmeriti proti njim, ga je kopičil v sebi, kot paro v loncu na pritisk – in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo v adolescenci ali odraslosti izbruhnila na plano.«

Angleški psihiater John Bowlby je ugotovil, da otročiček svoje starše vidi kot varno bazo, iz katere lahko brez strahu raziskuje svet okoli sebe, in kadar za nekaj časa ostane sam, ve, da se bo lahko kmalu vrnil k njim in se emocionalno napolnil. Ko ga starši potolažijo, mu ponudijo nežnost in varnost, pomirijo njegovo anksioznost. Tako se razvija njegova samozavest in se nauči zaupati drugim ljudem. Bowlby pravi, da je prav to, da starši v kritičnih letih otroka napolnijo s pozitivnimi čustvi in mislimi, najdragocenejši dar, ki jim ga lahko dajo. S tem darom lahko odrastejo v suvereno individualno osebnost, znajo pokazati nežnost in jo sprejemati. Varnost, ki jo otroku zagotovijo starši, krepi njegov socialni razvoj, in kot ugotavljajo znanstveniki, ugodno vpliva tudi na razvoj jezika, izražanja, komunikacijo z drugimi.

Otročiček želi razumeti, kaj mislijo njegovi starši. To je osnova, da se nekaj naučijo o drugih ljudeh, da jih poskušajo razumeti. Če ves čas razumejo samo, da jih mama sovraži, to lahko spremeni razvoj njihove empatije. Novorojenčke najbolj zanimajo človeški obrazi in glasovi ter znajo že od rojstva razlikovati, kaj so objekti in kaj ljudje. Hitro se navežejo na mamo in svoje najbližje – tako oblikujejo osnove empatije. Kadar te možnosti nimajo, se njihova empatija razvija počasneje ali drugače.

A vendarle ne more le okolje ustvariti psihopata, meni Simon Baron-Cohen, za to je potreben tudi genski element. Film We Need to Talk About Kevin s Tildo Swinton v glavni vlogi, ki je bil premierno prikazan na letošnjem canskem festivalu, je pripoved o tem, kako se čisto navadni družini rodi psihopatski in k agresiji nagnjen otrok.

Knjiga Najnižja stopnja empatije; Nova teorija o človeški krutosti sama po sebi ni nič posebnega – razen nekaterih njemu lastnih teorij Baron-Cohen govori o znanih in že večkrat opisanih znanstvenih dokazih in eksperimentih. Pomembna je tema, o kateri piše. Brez empatije si ne moremo predstavljati boljšega sveta. Pravijo, da se otrok zavede empatije v trenutku, ko spozna, da je življenje minljivo. Takrat naj bi šele razumel, da je njegovo življenje – tako kot življenje vseh živih bitij – izjemno dragoceno.

A vendar imamo sočutje za nekaj samoumevnega. Psihologija in nevroznanost se z njim ukvarjata šele zadnjih nekaj let. Predpostavljamo, da se vsak človek rodi z empatijo, vendar kot ugotavlja Baron-Cohen, to ne drži. O sočutju bi morali več govoriti in o njem učiti v šolah. Tudi politiki bi ga potrebovali, še več kot drugi ljudje.

Predvsem pa imamo vsi skupaj izvrstno možnost, da ga vsak dan vadimo.