Ljubljančane sem pozval, naj dajo glas eni od strank levega trojčka, da se neha strahovlada Janeza Janše.

Zoran Janković je že peto leto župan glavnega mesta. V prostor za pogovor je vstopil poletno ležerno in tradicionalno samozavestno. Pisarna, iz katere upravlja mesto, je polna papirjev, dokumentov, ki jih ima zložene tako, kot sam želi. Sredi vsega v zelene platnice ovit pred nedavnim sprejeti občinski prostorski načrt, mestna prostorska ustava. Če bi mu kdo podrl ta red, bi se razjezil. Tega si pa na Magistratu nihče ne želi. Za usnjenim stolom z visokim naslonjalom športni rekviziti, rokometna in košarkarska žoga, slike s podpisi znanih in poznanih … V pisarni se dobro počuti, v kabinet na Gregorčičevi, kjer domuje vlada, ga ne mika, pravi, saj je za ta položaj še veliko drugih, po njegovo, primernejših.

Botrovali ste nastanku t. i. levega trojčka in do določene mere tudi njihovi zmagi. Zdaj je levi trojček z odhodom Zaresa v opozicijo razpadel. Kaj to pomeni za državo?

Ljubljančane sem res pozval, naj dajo glas eni od strank levega trojčka. To sem storil predvsem zato, da se neha strahovlada Janeza Janše. Danes bi naredil enako. Ko so me spraševali, koga bom volil, sem povedal, da bom prvi izbor prepustil mami, drugi izbor ženi, sam pa sem glasoval za tretjo stranko levega trojčka. Sicer pa mislim, da je razpad koalicije nekaj slabega. Pričakoval sem več. Nekatere izjemne uspehe, na katere smo kar pozabili, sicer imamo. Ta koalicija je dosegla sporazum s Hrvaško in začela je urejati probleme izbrisanih. To sta pomembna dosežka tega mandata. Več sem pričakoval glede gospodarstva. Res pa je, da je začetek mandata sovpadel s svetovno krizo.

Kot zunanjim opazovalcem se nam zdi, da vlada nima prave ideje, kaj narediti z ekonomsko politiko. Na delo vlade močno vplivajo lobiji kapitala, ki je sicer nominalno v državni lasti. Potem se pojavi kak drug lobi in ekonomsko politiko obrne. Ni jasno, kaj hoče vlada sploh doseči.

Naj kaj odgovorim?

Nekaj let svojega življenja ste preživeli v gospodarstvu. O gospodarstvu nekaj veste.

Nihče od dosedanjih predsednikov vlade ni niti enega leta preživel v gospodarstvu. Pa smo jih imeli šest.

No, Drnovšek je nekaj let vodil trboveljsko Ljubljansko banko.

Res je! Je kdo drug vodil kakšno podjetje?

Nihče.

Pred seboj imamo rezultat tega dejstva. Problem je, ker šefi vlad ne vedo, kaj je podjetniška bilanca. Ne vedo, kaj potrebuje podjetje. Sicer pa nisem povsem dobro razumel, na kaj mislite, ko ste omenjali lobije kapitala, ki je v državni lasti.

Denimo na energetiko, ki zelo agresivno zastopa svoje projekte.

Ali ni povsem razumljivo, da poskušajo direktorji za svoje podjetje doseči največ? In da nadzorni svet to podjetje nadzira. Te zgodbe ne razumem povsem. Seveda ima lastnik na koncu vedno prav. Lastnik lahko zamenja nadzorni svet. Ta lahko zamenja upravo. In je stvar končana. Dokler pa je direktor na svojem položaju, počne tisto, za kar meni, da je najbolj koristno za podjetje. Omenjajo se spopadi lobijev. Vsak gre lahko predstavit svoje ideje. Tisti, ki hoče svoje ideje predstaviti, verjetno hoče za podjetje zgolj dobro. Kriv je tisti, ki to dovoljuje. Kriv je, če si dovoli ukazovati, da naredi nekaj, za kar sicer sam misli, da ni prav. Sicer pa: ali mestno občino Ljubljana vodijo lobisti? Se tu pojavljajo?

Bilo bi škoda, če se njihov glas ne bi slišal.

Ali obstaja kak lobist, ki je dosegel nekaj, kar bi bilo proti interesom mesta? Tega mi ni še nihče očital. Sicer pa se mi zdi povsem logično, da nekdo, ki se ukvarja z gospodarstvom, pride do politika in mu predstavi svoje poglede. Sam sem šest let skušal priti do premierja Drnovška, da bi mu razložil, kaj dela Mercator. A me ni sprejel. Sprejel me je šele kot predsednik države in vedel je veliko o Mercatorju. Pač, imel je tak sistem, da je sprejel zelo malo ljudi. Nekateri jih sprejmejo veliko. V tem ni nič slabega. Vendar mora potem nekdo iz tega narediti generalno politiko.

Je to vaša diagnoza problemov države?

Delovanja države ne poznam oziroma ga ne želim komentirati.

Seveda jo poznate.

Ne. Ne poznam. Res pa je, da si ne znam predstavljati, da bi se v sejni sobi s svojimi sodelavci nekaj zmenili, potem pa bi po koncu sestanka še vedno vsak branil svoje ločeno mnenje. Ali svojo interpretacijo tistega, kar smo se zmenili. Sestanek mora trajati toliko časa, da je jasno, kaj je dogovorjeno. Demokracija se na neki točki konča. Dokler teče dogovarjanje, je treba prisluhniti čim širšemu krogu. Ko pa si enkrat dogovorjen, ni več debate. Ne gre. Ko se zmeniš, da greš z avtom na morje, ne more eden grabiti za volan in obračati proti Dolenjski, drugi proti Štajerski, tretji pa ne vem kam. In če se ravno posreči, bomo pa prišli na morje. Ne bi pa želel ponujati diagnoz. Vsak ima svoj sistem vodenja.

Vaše izkušnje z ljubljanskim prostorskim načrtom so bile, ko je šlo za usklajevanje z državo, slabe. In prostorski načrt je neke vrste prostorska ustava. Tudi ko ste se s prejšnjo vlado pogovarjali, kako rešiti problem družine Strojan, ste bili nekaj časa dogovorjeni, potem pa dogovor ni več veljal.

Prav zaradi takšnih izkušenj ne grem v stranko. S tedanjim ministrom Zverom sem imel zelo korekten pogovor. Rekel je: »Rešiti moram problem družine Strojan. Nihče jih noče, imate kakšno stavbo, ki bi bila začasna rešitev?« Podžupan je sedel v avto in si skupaj z enim od direktorjev direktorata ministrstva za šolstvo ogledal možne lokacije. Eno lokacijo sva šla pogledat osebno z ministrom. Ampak je najbrž stranka ocenila, da bi mi to preveč dvignilo popularnost, in je potem organizirala ulične proteste tistih, ki naj bi tam živeli. Šel sem na kraj protesta in se pogovarjal tudi z enim od protestnikov. Vprašal sem ga: »Kje pa vi živite?« Poznal sem ga in sem vedel, da ne živi tam, četudi mi je rekel, da živi povsem zraven.

Kar se pa prostorskega načrta tiče, smo imeli skupni sestanek sodelavcev mestne občine Ljubljana in ministrstva za kmetijstvo. Tedanji minister Pogačnik je Ljubljano ob izjavi za javnost izpostavil kot vzoren prostorski načrt. Ko so Pogačnika zamenjali in je prišel novi minister, je po vsakem sestanku pri novem ministru Ljubljana izgubila nekaj površin, za katere je že bilo dogovorjeno, da so zazidljive. In te spremembe so zahtevali isti strokovnjaki, ki so prej sodelovali na sestanku pri ministru Pogačniku. Na koncu nam ni ostalo drugega, kot da privolimo v zahteve ministrstva za kmetijstvo, sicer bi sprejemanje prostorskega načrta trajalo še nekaj let. Čeprav smo imeli stvari že pisno potrjene.

Kakorkoli, prostorski načrt kot podlago za razvoj zdaj imamo. Bomo pa to temo odprli ponovno, ker bomo poskušali dokazati, da imamo prav. Očitek, ki je letel na nas, je, da se površine za pridelavo hrane zmanjšujejo. Do največjih zmanjševanj prihaja, ker se kmetijske površine zapušča in se te zaraščajo. Ko smo začeli delati nov prostorski načrt, je bila cela Rakova jelša definirana kot kmetijska površina. Tam je bilo 593 hiš, 40 jih je imelo gradbena dovoljenja. Zdaj jih ima gradbeno dovoljenje 500, preostali pa čakajo na dokončanje postopka. Kaj, skratka, s temi hišami? Jih bo državna gradbena inšpekcija zrušila? Ali pa bo to legalizirano in bomo poskrbeli za kanalizacijo in druge komunalne storitve? Podobno velja za Tomačevo. En del Tomačevega je zazidljiv, pet metrov stran pa ni več zazidljiv. Hkrati pa je država kljub našemu nasprotovanju dovolila postavitev soseske Savski breg; in ti bloki so najbližji Savi. Neka filozofija urejanja prostora bi morala obstajati.

Vendar je ni.

Ne vem, ali je ni. Mora biti.

Vladali naj bi zakoni. Če so isti zakoni pod različnimi ministri interpretirani na različne načine, zakoni ne vladajo. Vlada nekdo drug.

Pomeni, da se strokovne službe obnašajo glede na to, kdo je na čelu ministrstva. Kar je narobe. Morajo zagovarjati strokovnost. Poglejte podjetja ljubljanskega Holdinga. Če me kdo vpraša, kdo je moj prijatelj, odgovorim, da so moji prijatelji dobri direktorji. Ni pomembno, v kateri stranki je. V enem od podjetij imamo človeka, ki je pri vrhu SDS. In je že peto leto dober direktor. Drugi direktor je pri vrhu SD. In oba sta dobra. Vedeti mora, kaj je dobro za podjetje, in vprašati se mora, ali je to dobro tudi za Ljubljano. Sicer pa: če je kdo pričakoval, da bom kaj rekel proti vladi, tega ne bom storil. Prvič, pomagal sem jo postaviti. In drugič, ko vsi nažigajo po vladi in njenem predsedniku, jaz gotovo ne bom. Ljubljani vsaj ne delajo škode, kot je to počela Janševa vlada, ki je s spremembo zakona vzela Ljubljani 57 milijonov evrov, ali kot je na seji mestnega sveta izjavil gospod Žiga Turk: »Vzeli smo bogati Ljubljani in dali drugim občinam.« Pahorjeva vlada nam sicer ni vrnila tistih 57 milijonov evrov na leto, kar so obljubili vsi, razen Boruta Pahorja. Naštejem lahko sedanje ministre in poslance, ki so bili pri nas in so zagotavljali, da bo Ljubljana ta denar dobila.

Pahor pa tega denarja ni obljubil?

Ne.

Ker je bil previden?

Ne vem. To morate vprašati njega.

Rebalans državnega proračuna predvideva občutno znižanje investicijskega denarja. Okrog 300 naložbenih projektov naj bi bilo zaradi zamika plačil blokiranih.

Če sem dobro razumel, ne predvidevajo zniževanja občinskih proračunov. Plačila projektov, ki so v teku, naj bi prolongirali na način, da bi bili projekti plačani z nekajmesečnim zamikom. Konkretno: stvari, ki bi morale biti plačane novembra ali decembra, bodo plačane januarja, februarja, marca. Ne znam si predstavljati, da bi te projekte kar ukinili. Nastal pa bo zamik. Sicer pa poglejmo realno: rebalans je pripravljen. Sprejet bo najhitreje konec septembra ali oktobra. Prej ne more biti. Gre torej za trimesečni zamik. To ni tako hud problem. Dodal pa bi, da to ni rešitev za javne finance. Gre bolj za igranje z letošnjo bilanco: kako narediti, da bo ta lepše izgledala.

Tudi ne bo vplivalo na stanje zadolženosti? Ljubljana je kar precej zadolžena.

Nimate pravih podatkov. MOL je zadolžena v višini 120 milijonov evrov. In na leto imamo 330 milijonov prihodkov. Ni korektno, če trdite, da je vsak občan dolžan 800 evrov, kar dobite, ko dolgu MOL prištejete še dolgove podjetij, ki so v lasti MOL, ob tem pa ne upoštevate prihodkov in premoženja teh podjetij. In ne upoštevate, da MOL ni stoodstotni lastnik Holdinga Ljubljana, pač pa 87-odstotni lastnik. Ni korektno, če celoten dolg Tehnološkega parka Ljubljana pripišete MOL, kjer je MOL 60-odsotni lastnik. In podjetja in zavodi redno vračajo kredite iz svojega poslovanja. Obstaja zakon, ki dovoljuje, za koliko se lahko občine zadolžijo. In ne vidim razloga, zakaj ta zakon za Ljubljano ne bi veljal. Ministrstvo za finance nas nadzira vsak mesec. Računsko sodišče pa vsako leto.

Trdite, da zadolženost Ljubljane ni problematična?

Zadolženost je takšna oziroma manjša, kot jo omogoča zakonodaja. Zadolženost smo povečali s 60 na 120 milijonov evrov. Pa poglejte, kaj smo naredili v štirih letih z dodatno zadolžitvijo za 60 milijonov evrov, in upoštevajte, da nam je Janševa vlada vzela 57 milijonov na leto. Letos imamo možnost, da zadolženost povečamo za dodatnih 12 milijonov. To bomo tudi izkoristili. Ob koncu leta bo zadolženost znašala 129 milijonov.

Kaj varčevanje države pomeni za Ljubljano?

Neposrednega učinka, razen da se ne bo gradilo, ni. Ključni projekt je upravna stavba v Cukrarni, kjer smo bili v pogovorih z ministrico Irmo Pavlinič Krebs zelo daleč. Predlog, da bi na enem mestu naredili vse, kar Ljubljančan potrebuje, je bil z njihove strani pisno potrjen. Vse – od gradbenega dovoljenja do potnega lista, osebne izkaznice... Vlada je pred časom sprejela sklep o znižanju stroškov najemnin. Določili smo že lastniške deleže na tej upravni stavbi. Oni bi imeli 38 odstotkov, mi pa 62 odstotkov. Mi bi z enajstih lokacij v Cukrarno preselili vse naše službe in Holding. To bi bila racionalizacija, Ljubljančani pa bi na enem mestu dobili dober servis. Zraven bi bilo dva tisoč parkirnih mest. Drugi projekt, pri katerem ne vemo, kaj bo z njim, je Hiša eksperimentov na lokaciji za Gradaščico. Financirana bi bila deloma iz evropskih, deloma iz državnih sredstev. Mi bi dali zemljišče, država pa bi zgradila Hišo eksperimentov. Ne vemo, kaj bo z Ilirijo. Z ministrico Dušo Bučan Trobec, ministrom Igorjem Lukšičem in sekretarjem Stojanom Pelkom smo se dogovorili, da v enem mesecu ministrica poišče vire evropskih sredstev v višini 30 milijonov. In mi bi dali 30 milijonov. Vendar dveh od naštetih treh ni več. Ljubljana bi s tem pridobila pokrit olimpijski bazen. Vse te reči, ki so zdaj nejasne, bodo gotovo vplivale na mesto.

Torej konkretni projekti stojijo.

Ne premikajo se, kot bi bilo potrebno. Nisem pa vrgel puške v koruzo.

Tudi Stožice stojijo. Pred letom dni so bile prve tekme, potem pa se stvari niso premaknile.

Ni res. Lahko se peljemo do Stožic, da pokažem, kaj se premika. Stožice so žal postale politikantska zgodba. Začele so se v tej sobi. Zraven sta bila ministra Zver in Vizjak. Državna resolucija do leta 2023 je v Stožicah predvidevala športno-sejemsko dejavnost. Dopovedoval sem, da se sejemske dejavnosti ne da tržiti. Trgovski center – takrat je bila evforija – pa se da tržiti. Če ne bi bilo javno-zasebnega partnerstva, Stožic ne bi bilo nikoli. S tem smo sanirali gramoznico. Mesto je ves čas lastnik zemljišča. Naš je stadion, dvorana, parkirna mesta. Grep pa je etažni lastnik trgovske etaže na našem zemljišču. Črni scenarij je, da gre Grep v stečaj. To morda kratkoročno za mesto niti ne bi bilo tako slabo, ker bi iz zadržanega denarja zlahka uredili še okolico. Urejanje zunanjosti okrog stadiona in dvoran sicer poteka. Narejeni so hribčki. Večina okolice je že ozelenjena. Betonska dela bodo vzela še kak mesec. Svojih obveznosti do izvajalcev se držimo. Tudi vse obveznosti do Grepa smo in bomo poravnali. V pol leta bo celoten projekt končan.

Pomembno pa se mi zdi, da imamo stadion, ki ga je UEFA razglasila za enega petih najlepših v Evropi. Imamo dvorano, ki so jo vsi opisali kot fenomenalno. Sabonis nam je povedal, da je dvorana, ki so jo v Litvi zgradili za evropsko prvenstvo v košarki in ima 14 tisoč sedežev, stala 120 milijonov evrov. Samo dvorana! Imeli bomo 16 hektarov urejenega parka. Imamo sanirano gramoznico. Imamo 1300 parkirnih mest. Koliko nas je to stalo? Stožice so stale 119,9 milijona evrov. Če upoštevamo pobot v višini 81 milijonov evrov, ki ga je prispeval zasebni partner Grep skladno s pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu, je v mojem mandatu iz mestnega proračuna za Stožice šlo 38,9 milijona evra. Dodajmo še 23 milijonov, kolikor so v preteklih 11 letih stali nakupi zemljišč. Skupaj je to 62 milijonov evrov, od katerih smo prejeli 11,6 milijona zunanjih virov – evropska in državna sredstva, sredstva Darsa in Fundacije za šport, Grep pa je z obvezo komunalnega opremljanja in s tem povezanega plačila komunalnega prispevka občini prispeval skupaj 18,6 milijona evrov. MOL je tako v 11 letih za vsa zemljišča, sanacijo gramoznice, novo športno dvorano, nogometni stadion, parkirna mesta, cestno infrastrukturo, 16 hektarjev parkovnih površin iz proračuna namenila manj kot 32 milijonov evrov neto. Najdite mi cenejši stadion in cenejšo dvorano.

V Evropi?

Na svetu! Ne vem, kaj hočejo tu od SDS! Kot rečeno: zgodba Stožic se je začela v mandatu vlade Janeza Janše. Takrat smo imeli delovno skupino, ki naj bi uredila odnose med mestom in državo. Na vladni strani jo je vodil minister Virant, na naši strani pa podžupan Čerin. Med drugim smo se dogovarjali, da bo država za Stožice dala 40 milijonov evrov. Leta 2008 je minister Zver z rebalansom proračuna Stožicam že namenil 10 milijonov evrov. Ta sredstva niso dočakala leta 2009.

Ljubljana je v zadnjih dveh desetletjih dobila znatno število trgovskih centrov. Po novem naj bi dobili še Stožice, Spar v Šiški in Emonico ob železniški postaji. Ali ni to preveč?

Trgovskih površin je v Ljubljani nedvomno dovolj. Ampak prepričan sem, da moramo vse to prepustiti trgu. Ne glede na vse naštete trgovce, pa meni osebno manjka še Ikea. Predvidevam, da bodo Stožice odprte med letošnjim decembrom in marcem prihodnje leto. Odvisno pač, kako bodo v Grepu rešili dodatni finančni aranžman; sicer pa imajo kakšnih 80 odstotkov prostorov oddanega, kar pomeni, da morajo nabrati še 20 odstotkov najemnikov. Emonika, ki si zdaj želi postopne gradnje komercialnega dela, bi utegnila dobiti gradbeno dovoljenje za stolpnico prihodnje leto, stolpnica bi bila zgrajena v dveh letih … Do leta 2016, najbrž pa do 2017 se na tem območju ne bo kaj veliko drugega dogajalo. Spar je z gradnjo v Šiški v boljšem položaju; zdaj je v pridobivanju gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da bi utegnil biti zgrajen do konca leta 2014. To je trenutna slika; ali je oziroma bo to preveč za Ljubljano, bo pokazal čas in potrošnik. V vsakem primeru bo to za obstoječe trgovce slabše in se bodo za kupce morali zelo boriti …

Mimo ljubljanskih civilnih iniciativ pa tudi ne moremo …

Res? A mislite na iniciativo Rakova jelša?

No, v Ljubljani jih je kar nekaj. Pojavljajo se. In tudi glasne so...

Je civilna iniciativa tudi društvo motoristov Slovenije?

Je to vprašanje?

Poglejte, motoristi so prihajali na Tromostovje. Lepi motorji, tudi jaz jih rad pogledam, a tako ni šlo naprej, saj so puščali motorje vsepovsod na območju za pešce. Celo s pajkom smo jih odvažali. Zdaj so skoraj na vsakem parkirišču ob vstopu v to območje urejeni tudi parkirni prostori za motoriste. Civilna iniciativa Rakova jelša? Nobenih težav. Društvo invalidov? Nobenih težav. Zdaj se pa vrnimo na meni najbolj »ljubo« civilno iniciativo: »Tržnice ne damo«. Vsakič, ko se oglasijo, se mi dvigne popularnost... Ko smo pripravljali, kot ste rekli, prostorsko ustavo, občinski prostorski plan, so skušali narediti vse, da bi zadevo ustavili, preprečili. Šli so na upravno sodišče, na ustavno sodišče, skušali so sprožiti referendum … In to tik pred lokalnimi volitvami, civilna iniciativa in pet strank; SDS, SLS, NSi, Zeleni Slovenije in Lista za čisto pitno vodo … Od 12.500 potrebnih glasov so jih zbrali dobrih 5 tisoč. Pet strank … Ob tem je celo prvi mož ljubljanske SDS Dragutin Mate pisal svojim članom, češ, v Ljubljani nas je toliko in toliko članov, če vsak pripelje po tri člane, imamo zadosti in bomo zmagali. No, zbrali so jih borih 5200 glasov. Na teh volitvah sem prejel več glasov kot na prvih volitvah, prav tako moja lista. Za mene je ta civilna iniciativa sicer legitimna, zakonita, a gre čez vse mere dobrega okusa. No, tudi glede garaže pod Gradom smo se pogovarjali. Pa sem jim rekel: dobro, če imate res tako dobre argumente, mi pripeljite tistega, ki bo zgradil parkirni prostor za 10 tisoč evrov, kot trdite. Takoj podpišemo in začnemo delati. Nikoli več jih ni bilo... A veste še za kakšno drugo civilno iniciativo?

Ali sva vas prav razumela? Do civilnih iniciativ, društev, ki so do vas korektni, ste tudi vi korektni, ko pa osebno začutite, da se v ozadju skriva politika, politikantstvo, pa postanete aroganten. Takšen, kot vam sicer očitajo, da ste?

Ne, ne! Zakaj aroganten? Sem jih kadarkoli pljuval po medijih? Ko damo vse postopke skozi, dobimo vsa dovoljenja, vse imamo v skladu z zakonodajo, se pojavijo in nas učijo, kaj je prav in kaj narobe. Poglejte; dajmo ločiti civilne iniciative. Primer: ko imamo nov projekt, je najmanj četrtina ljudi proti. Iz strahu pred nečim novim. Kar ni nič nenavadnega. S temi je treba govoriti, za njih ni nikoli preveč časa. Kolikor ga potrebujejo, ga dobijo, in jim ga namenimo. Na Rakovi jelši je bilo podobno: pogovor in pogovor. Drugi, gre za 3 ali 4 odstotke, pa so taki, ki nenehno radi druge učijo vse: arhitekturo, marketing … Podučujejo arhitekte. Da skrajšam, do neke mere je to vse v redu. A ponavljam: to, kar reče moj podžupan Janez Koželj, je zame zakon na področju urbanizma, politika, ki jo v našem primeru pooseblja župan, pa mora za stroko stati in jo podpirati. Drugič; ko sem šel na prve volitve, sem imel v programu garažo pod tržnico. Ne spomnim se, da bi kdo bil proti, prav tako sem napovedal, da bomo podprli rušitev Kolizeja, pa se tudi ne spomnim, da bi kdo bil proti. Res je nekaj stvari ostalo odprtih po prvih volitvah [Ilirija, garaža pod tržnico …]. No, ko sem šel na volitve drugič, sem omenil oboje in dobil dva odstotka več glasov. A to ni zadosti??

Številna podjetja zunaj Ljubljane propadajo. Se morda bojite ali, bolje, pričakujete kakšen imigracijski val ljudi, ki bodo iz drugih mest s trebuhom za kruhom priromali v glavno mesto?

Že zdaj hodijo. Ljubljana je gospodarsko, kulturno, univerzitetno in politično središče. In kot kaže, bo pritok ljudi v Ljubljano še kar trajal.

Pa ima Ljubljana infrastrukturo za vse to. Ceste so obupne in preozke, pretočnost nikakršna …

Hm, nekateri celo pravijo, da so ceste preširoke …

No, pustimo to, malce hudomušno pripombo. Dejstvo je, da prometne infrastrukture za sedanji obseg prometa nimamo, kaj šele za nove navale prometa …

Priznam, da je s prometno politiko res veliko težav. Urejamo in dokončujemo infrastrukturo ob Dolenjski cesti, po drugi strani urejamo prometno infrastrukturo na Barju, kmalu bomo začeli urejati Ižanko. Ključne stvari za Ljubljano pa so po mojem prepričanju tri: predelava odpadkov in ureditev regijskega centra, druga nujna stvar sta kanalizacija in voda. Že zdaj je za 2 odstotka zmanjšana izguba vode, ampak radi bi, da bi namesto 35 odstotkov izgubljene vode, prišli na idealnih 18 odstotkov izgub. Potrebujemo tudi kakšnih 200 milijonov evrov za ureditev novih kanalizacijskih in vodovodnih napeljav. Tretja stvar je promet. Parkirišča za parkiraj in se odpelji z avtobusom so v planu določena, primestne povezave smo uredili v Medvode, Brezovico, Škofljico, septembra prideta na vrsto Grosuplje in Ig, ostanejo nam še Domžale. S tem bodo odpadli izgovori, da ni povezav z glavnim mestom. Ko to uredimo, se bo treba dogovoriti z državo. Mi smo jim ponudili to našo tako opevano kartico urbana brezplačno. Vložek 25 tisoč evrov bi bil za nakup čitalcev, ki bi jih namestili na vlakih in z urbano bi bilo mogoče ustvariti t. i. enotno vozovnico. Potrebno bi bilo, seveda, uskladiti vozne rede. Zdaj čakamo. No, zadnja stvar, pa je t. i. rezervat za 5. in 6. pas.

Pa smo spet pri civilni iniciativi …

Hja … Nekateri me nenehno prepričujejo, kako nujno v glavnem mestu in cestah potrebujemo rumeni pas. Če je res samo to težava, bomo pač kupili nekaj ton rumene barve, si vzeli soboto in nedeljo in narisali rumene pasove na Dunajski, Tržaški in Dolenjski ter Celovški cesti. A to ne bo pomagalo, o tem sem prepričan, saj bodo zastoji še večji. Že zdaj stojimo. Ker smo razvajeni. Govorim, seveda o dopoldanskih in popoldanskih konicah. A ob tem ne morem mimo podatka, da je v velikem številu avtov le po en voznik.

Ja, ampak …

Ne, počakajte, da dokončam; tudi sam sem tak. Sam se vozim v službo in iz službe. No, prav zaradi tega smo rekli in dorekli 5. in 6. pas, ki bo namenjen zgolj in le javnemu prometu, bo pa tudi podlaga za primestno železnico. Glede tega smo z župani gorenjskih občin že podpisali tak dokument. V njem, poslali smo ga tudi ministru Patricku Vlačiču, piše, da bi železnico speljali po Dunajski in Celovški cesti do Kranja, logistično središče (pentlja) pa bi bila na Brniku. Ta zgodba je pripravljena, le udejanjiti jo je še treba.

Redarji bi morda vam spregledali kakšno prometni prekršek, a nama in številnim drugim, ga zagotovo ne bodo …

Tudi jaz sem že plačal kazen. Ko ste na radarju, ta pač ne gleda, kdo je v avtu. No, to je povsem nesmiselno razlagati. Ne vem, zakaj zdaj več niso težava policisti, ampak so kar naenkrat težava postali redarji. Redarji niso nič krivi. Postali smo razvajeni, ker se želimo z avtom pripeljati do svoje spalnice. Pa še to: v Ljubljani je registriranih 200 tisoč osebnih avtomobilov, vsak dan se v mesto pripelje, vstopi še dodatnih 130 tisoč. In če zapremo vse ceste – mimogrede, to je rezultat neke provokacije v Polhovem Gradcu, ko so zagrozili, da bodo onemogočili gradnjo zadrževalnika, ki bi zmanjšal poplavno ogroženost Ljubljane, jaz pa sem jim povedal, da bo Ljubljana zaprla vse ceste –, se bo kaj izboljšalo? Ne bo! Ko so se gradila naselja pred 30 in več leti, je bil na eno stanovanje en avto, danes sta na to stanovanje dva ali več avtomobilov.

Od kod vaše trdno prepričanje, da Janez Janša na prihajajočih volitvah ne bo zmagal?

Ker je že pokazal, kaj zna in predvsem česa ne zna. Še danes trdim, da tisti, ki so bili na teh funkcijah, ne morejo še enkrat zasesti te funkcije. Gospodarske analize so zgovorne. Janša je uničil cvet direktorjev in s tem vplival na propad podjetij; začnimo na Primorskem. Luka Koper, firma zadolžena, nekdanji direktor v nekakšnem postopku; Intereuropa … Istrabenz … Hit … Nadaljujem?

No, pa dajte.

Kdaj je nastalo tajkunstvo? Povejte mi primer pred Janezom Janšo? Kdo je bil tajkun? Kdo se je privatiziral? Govorim o resnih firmah …

Mermal oziroma BTC …

Ja, edini, pa še ta je bila transparentna. Vse druge prevzemne zgodbe pa so nastale po znanem sestanku pri Janezu Janši 12. avgusta 2005, ko je prodal Mercator za vpliv v Delu, saj so mnogi menili, če lahko predsednik vlade, lahko tudi jaz. Edina t. i. normalna zamenjava direktorjev je bila v Krki. Vse drugo pa …

Torej, če bi kazalo, da bi Janez Janša vseeno zmagal na volitvah, boste pa vi kandidirali?

Ne, imamo še mnoge druge. Ne grem v nobeno stranko!

Saj lahko kandidirate brez stranke. Navsezadnje ste tudi v Ljubljani kandidirali brez stranke. Z Listo Zorana Jankovića?

Mesto je nekaj povsem drugačnega! Drugačen organizem.

Ste lahko malo bolj natančni?

V pozitivnem smislu. V mestu je neka povsem drugačna energija kot v Sloveniji, je pozitivna. Poglejte, kaj se je v mestu zgodilo, vsem civilnim iniciativam navkljub. Medkulturni dialog živi. Katero mesto je edino sprejelo Strojane. Kaj slišite o njih? Ljudje dobro vedo, kdo je kaj dal in kdo je kaj sposoben dati. Tudi zaradi tega razlagam in z gotovostjo napovedujem, da Janša ne more dobiti volitev, ker ljudi ne moreš zavajati na dolgi rok. No, pozabil sem omeniti še nekaj: kadarkoli in kjerkoli bi lahko z njim razpravljal o dveh temah: gospodarstvu in Ljubljani. O tem sem se z njim pripravljen pogovarjati kjerkoli in kadarkoli. Vi pa sprašujte. A ni to izziv?

Ali ste kaj slabe volje zaradi za zdaj neuspešnega (tudi sodnega) dokazovanja o t. i. podmizni prodaji Mercatorja, kar ste očitali Šrotu in Bavčarju?

Še vedno verjamem pravosodju pri nas. Me pa pri vsem skupaj nekaj moti. Sam sem bil na policiji dvakrat. Bili so zelo korektni in dobro pripravljeni. Moti me, kadar poleg policistov in kriminalistov povsem naključno pridejo tudi fotografi in kamere. Mariborski kolega Kangler ima mladoletno hči, sam imam vnuka, ki je star sedem let … V tem vidim problem.

Policija je vašemu sinu zaplenila avto. Kako to komentirate?

Kot pravilno delovanje policije in kot dokaz, da pravna država deluje za vse enako.

Na počitnicah ste že bili?

Ne, a grem..

Spet v Dubrovnik?

Tradicionalno. Z ženo, v isti hotel, ista soba, ista miza za večerjo. Celo isto znamko vina pijem.