Tiskane izdaje
V času recesije, ko v Sloveniji narašča število stečajev in prisilnih poravnav, se marsikdo sprašuje, kje lahko iščemo vzroke za slab položaj slovenskih podjetij. Najlaže jih je iskati zunaj sebe: v svetovni krizi in v težavah kapitalizma. Težko pa se je zazreti vase in v lastne napake. Evropska banka za obnovo in razvoj je v letnem poročilu Transition Report 2011 zapisala, da podjetniški sektor v Sloveniji trpi zaradi posrednega in neposrednega vmešavanja države. Ali lahko torej razloge za slabo gospodarsko rast iščemo tudi v (pre)velikem vmešavanju države v odločanje na ravni podjetij?
Slovenija je v začetku devetdesetih let izvedla sistem lastninjenja, ki je precejšen del lastništva podjetij prenesel na državna sklada, kapitalsko in odškodninsko družbo (Kad in Sod). Posredno je država prek kapitalskih deležev v največjih slovenskih podjetjih obdržala precejšen del lastništva in svojo lastniško vlogo tudi aktivno udejanjala. Poleg tega zakon o lastniškem preoblikovanju iz leta 1992 ni zajel vrste podjetij, ki so se preoblikovala v podjetja z državno lastnino oziroma so prešla v lastništvo lokalnih skupnosti. Zato je Slovenija v skupini nekdanjih tranzicijskih držav z najvišjim deležem državnega (paradržavnega) lastništva. V letu 2010 je bilo tako v neposredni ali posredni državni lasti 24,6 odstotka kapitala slovenskih podjetij.
V študiji o političnih povezavah in poslovanju slovenskih podjetij avtorjev Domadenik, Prašnikar in Pataky (Poslovna konferenca Portorož, 2011) smo podrobno analizirali sestavo nadzornih svetov v 384 velikih in srednjih slovenskih podjetjih, ki skupaj razpolagajo skoraj s 77 odstotki vrednosti osnovnih sredstev (fizičnega kapitala) v slovenskem gospodarstvu. Podatke o nadzornikih smo zbrali na podlagi javne objave članov nadzornega sveta. V obdobju med letoma 2000 in 2010 je v funkciji nadzornikov delovalo 3668 oseb. Dobrih 25 odstotkov jih je bilo vsaj dvakrat imenovanih v nadzorne svete analiziranih podjetij. Kar 46 odstotkov teh oseb je bilo takšnih, pri katerih smo lahko na podlagi javno dostopnih podatkov o političnem udejstvovanju zagotovo sklepali, da so povezani z delovanjem političnih strank. Imenovali smo jih politično »okuženi« nadzorniki.
Če primerjamo povprečno velikost nadzornega sveta v analiziranih podjetjih, lahko vidimo, da se je zmanjševalo tako pri podjetjih, ki delujejo v okviru menjalnega sektorja (izvozno usmerjenega sektorja), kot pri podjetjih v nemenjalnem sektorju (sektor, ki je pretežno obrnjen navznoter) gospodarstva. Razlika med podjetji najverjetneje izhaja iz različne velikosti podjetij, saj je povprečno podjetje v nemenjalnem sektorju leta 2010 zaposlovalo skoraj 540 ljudi, v menjalnem sektorju pa približno 10 odstotkov manj.
Delež politično »okuženih« nadzornikov v podjetjih iz našega vzorca se je v preteklem desetletju povečeval kljub obljubam vladajočih struktur o umiku politike iz gospodarstva. Če je bilo politično »okuženih« nadzornikov v letu 2000 dobra petina, jih je bilo v letu 2010 skoraj četrtina v povprečnem nadzornem svetu podjetij iz vzorca. Najvišji delež »okuženih« nadzornikov je bil v letu 2007, ko je bilo 27 odstotkov vseh nadzornikov povezanih s političnimi strankami. Graf prikazuje delež tovrstnih nadzornikov v podjetjih, ki delujejo v okviru menjalnega in nemenjalnega sektorja gospodarstva. V obdobju 2000–2010 je bil delež »okuženih« precej višji v nemenjalnem sektorju gospodarstva. Podjetja, ki delujejo v tem sektorju, so manj izpostavljena globalnim pritiskom po zniževanju stroškov in s tega vidika zaradi rent, ki jih dosegajo na domačem trgu, bolj vabljiva za politično »okužene« kadre.
Če analiziramo »okuženost« nadzornikov po panogah, opazimo, da poleg tradicionalno infrastrukturnih panog (energetika) izstopajo tiste, kjer so po lastništvu udeležene lokalne skupnosti. Izjemno povečanje deleža politično okuženih nadzornikov je bilo v letih 2008–2010 najvišje v panogi oskrbe z vodo, ravnanja z odplakami in odpadki. Od vseh nadzornikov v teh podjetjih jih je bilo politično »okuženih« kar 50 odstotkov. Pretežen del lastništva v teh podjetjih je v rokah lokalnih skupnosti in sklepamo lahko, da se je političen vpliv lokalne politike v teh podjetjih občutno povečal. V proučevanem obdobju smo zaznali tudi povečan vpliv politike na kadrovanje v nadzorne svete energetskih podjetij, kjer je bilo v letih 2007 in 2008 politično »okuženih« kar 55 odstotkov članov nadzornih svetov. V letih 2009 in 2010 je ta delež upadel na dobrih 30 odstotkov, kar pa je še zmeraj visoko glede na mednarodne primerjave. Skrb zbujajoče je tudi povečevanje politično »okuženih« nadzornikov v podjetjih predelovalne industrije.
Ali delež politično opredeljenih nadzornikov vpliva na produktivnost podjetja?
Naša raziskava pritrjuje stališču, da politično opredeljeni nadzorniki znižujejo produktivnost podjetja glede na povprečje v panogi. Če primerjamo dve podjetji, ki sta v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja izkazovali podobno produktivnost in delovali v isti panogi, je podjetje z večjim deležem politično opredeljenih nadzornikov v prvem desetletju tega stoletja izkazovalo nižjo produktivnost v primerjavi s podobnim podjetjem z manj politično opredeljenih nadzornikov. Manjšo produktivnost bi lahko pojasnili s tem, da se politično opredeljeni nadzorniki ne kadrujejo po strokovnem načelu. Druga razlaga bi lahko bila, da ti nadzorniki bolj dovoljujejo črpanje ekonomskih rent. V javnosti se pojavlja vse več informacij, da bi utegnila biti ta dejavnost precej povezana s financiranjem spornih projektov družb, ki služijo vladajočim garnituram na lokalni in državni ravni. Zavedati se moramo, da tovrstno rentniško poslovanje podjetjem zmanjšuje sredstva za vlaganje v otipljive in neotipljive naložbe. Cena, ki jo plačuje družba, je visoka: manjša rast od potencialne in slabše storitve.
***
Dr. Polona Domadenik, dr. Janez Prašnikar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
