Velika noč in Slovenija: v času 
novih sporočil

Kdo v Sloveniji ima v resnici v rokah škarje in platno, kdo je gospodar in kdo misli, da je.

Objavljeno
06. april 2012 17.05
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Redko se zgodi, da se globoki družbeni problemi in religiozno sporočilo prekrijejo v tako konkretnem času. Še posebej je to zanimivo, če sta, kakor v Sloveniji, za temi problemi (vz)postavljeni dve temeljni ideološki skupini in se prek njih vleče rdeča nit, skupni imenovalec sodobne nacionalne zgodovine, to pa je slovenski socializem. Sindikati so se postavili proti vladi in vlada se je postavila proti socialni državi. Za tako držo je mogoče najti tudi objektivna opravičila. Socialna država pa je vseeno dragocena zgodovinska pridobitev, ki je ne bi smeli podreti za potrebe ene krize. Na drugi strani je res, da je za socialni standard nemogoče plačati več denarja, kot ga proračun ima. Vlada pa je oskrbnik proračuna. Pred javnostjo zaradi finančnega kolapsa države izraža svojo zaskrbljenost, a hkrati s pozicije moči daje vedeti, da ima v rokah škarje in platno. Zato se je prav ob nameri vlade po ostrih rezih, zategovanju pasu in celo reformah postavilo vprašanje, kdo v Sloveniji ima v resnici v rokah škarje in platno, kdo je gospodar in kdo misli, da je.

Stati na obeh straneh

V torek je nacionalna televizija v oddaji Odkrito priredila dvojni intervju, predvelikonočno okroglo mizo z dvema nadškofoma, ljubljanskim, dr. Antonom Stresom, in mariborskim, dr. Marjanom Turnškom. Postavljeno je bilo vprašanje, na katero stran, vladno ali sindikalno, se bo ob aktualnemu problemu varčevanja postavila Cerkev. Stres je dal dve pomembni sporočili: možnosti sta le dve, je dejal, ali da sami poiščemo prepričljiv izhod iz te krize ali pa nam ga bodo poiskali drugi. Potem je povedal: »Če bo naša vlada res poiskala rešitve, ki bodo sprejemljive, čeprav bodo krute, čeprav bodo prizadele nas vse, bo treba stati za njo.« Sledil je Turnškov dodatek: »Cerkev bo stala na obeh straneh. Ni poklicana, da je na eni ali na drugi strani. Poslana je h grešniku in svetniku.«

Da bi razumeli pomembnost tega stališča, si je treba predočiti še dve tam izraženi ugotovitvi; namreč, da se, kot dokazujejo civilne iniciative, slovenski človek prebuja iz preteklosti (Turnšek) ter to, da pravi problem tiči v naravi kapitalizma, kakršnega smo izkusili v Sloveniji (Stres). Prava kriza je kriza potrošništva, je povedal, to je zašlo v krizo. Čeprav je Karl Marx dobro pokazal na odtujitev (proizvajalca od produktov svojega dela), ljubljanski nadškof ne verjame, da bodo ljudje spet posegli po njegovem Kapitalu, saj je marksizem del istega problema kakor liberalizem: oba sta deterministična, oba prisegata na formulo, da je družbeni posel opravljen, če v družbi vzpostavimo dobre in čvrste strukture, dober sistem zakonov (zakonodajo). Pravo sporočilo za prihodnost je torej drugje – je v vprašanju, kdo bo ljudem povrnil moralno zavest, kajti ljudem morale z zakonom ni mogoče vsiliti.

Gre za klasično, konfliktno in zato za družbene deležnike nerešljivo razliko med predmodernim in modernim (liberalnim) pojmovanjem morale, ki v končni posledici vodi v praktično vprašanje, ali smo na ravni družbene etike individualna ali kolektivna bitja oziroma kdo je tisti, ki lahko merodajno meri mešanico enega in drugega. Na rešetu je tip moderne družbe, v kateri živimo. Glede odgovornosti, tudi kazenske, je odgovor jasen: odgovornost pred zakonom je individualna, zato tudi ustava varuje prvenstveno individualne pravice in njim podreja kolektivne. Toda res je: praksa kaže, da slovenska pravna država ne deluje tako dosledno in tako dobro, da bi bila državljanom dober vzgled in model, ki bi vzbujal več kakor toliko zaupanja.

Od šole do državljana

Na tem mestu in v tem obsegu seveda ni mogoče razviti dokaznih argumentov za in predstaviti tiste proti modernosti. Koliko je slovenska Cerkev že na ravni potrošništva (zgodovinsko) stala na lastnih predpostavkah, je tudi polemična tema, ki jo bomo tokrat (ob veliki noči) pustili ob strani. Vsekakor je mogoče razumeti, zakaj je v hektičnem in kriznem času, ko se zdi, da smo vsi v slepi ulici in da ni rešitve, treba stati na poziciji »obeh strani«, vladne in sindikalne, pri »grešniku in svetniku«. Toda kdo je tu grešnik in kdo svetnik?

Pravilna je bržkone ugotovitev, da je sredica problema v potrošništvu, s katerim je prišel pohlep. Tako se je kriza vendar začela. Globalno jo je leta 2008 sprožil propad globalnega in pohlepnega finančnega sistema Lehman Brothers in politično-tajkunske zgodbe pri nas so v tistem času tudi razkrile veliko pohlepa čisto konkretnih posameznikov in njihovih političnih zaveznikov. Pravzaprav smo bili vsi (brez izjeme, eni bolj, drugi manj) del skupne potrošniške hipokrizije, katere račun se ni izšel. Pravilna je torej tudi ugotovitev, da je proti temu treba nekaj narediti: najprej problem definirati in sprejeti, nato določiti njegov obseg in se končno sporazumeti o modelu ter se odločiti za dosledno rešitev krize. Verjetno ima to vse skupaj opraviti tudi z vprašanjem, kdo je tisti, ki bo v teh »zdravilnih« procesih »povrnil moralno zavest«.

Verjetno ni naključje, da se varčevalna debata najbolj zaostruje na primeru šolstva, kajti znano je, da se v času šolanja razvijajo najpomembnejši socializacijski procesi, osebne in državljanske navade in drže. Pravzaprav se je prek šolskega, to je vzgojnega sistema, mogoče vrniti k izhodiščnemu vprašanju moralnega subjekta in »dobrega državljana«, ki ve, kaj je prav in kaj narobe, ki je vzpostavljen kot osebnost in ki v »trdem« in ustvarjalnem delu ter razvoju, ki mu sledi, vidi tudi priložnost za samokreacijo. Temu cilju sledi vse civilizacijsko izročilo. Motiv zveze med državljanom in moralno vzpostavljeno osebnostjo je v okviru države aksiom tako pri Sokratu kot Platonu in Aristotelu. Zvezo med »dobrim« kot »pedagoškim pogonom« za človeka so privzeli vse od indijske do egipčanske kozmologije; princip štirih elementov je povsod povezan z materializacijo sveta in inkarnacijo človeka skozi prizmo pravilnega zakona, ki ima iniciacijsko moč. Simbol (velikonočnega) jajca, ki sporoča smrt starega in rojstvo novega človeka, je prisoten v večini starih civilizacij in skupno sporočilo je podobno kakor v moderni družbi: svet ima skupne imenovalce, zato je treba graditi na njih. Toleranca ne pomeni le strpnosti proti nekomu, temveč za nekoga, da ne bi zgrešili tistega, kar je v vseh primerih pomembno. V tem kontekstu, in ker je velika noč, velja ponoviti Stresove praznične misli: videti je, da se ne da nič narediti, toda upanje mora ostati, kajti »gre za odpiranje grobov vseh vrst«. Potrebujemo veselje, tega pa ni mogoče zaukazati. Nadškofu, ki pred veliko nočjo opozarja na upanje proti upanju, je na tem mestu mogoče dati prav tudi z besedami mislecev povsem drugačne smeri: postaviti se je treba na pozicijo nemogočega in pričakati svojo simbolno smrt in vse, kar dobrega pride iz nje.

Čudež, kaj drugega

Vsa ta spoznanja imajo v Sloveniji svojo izpeljavo. Dobra novica je ta, da je kriza poskrbela za pat položaj, ko si oblast končno ne bo mogla privoščiti drugega kakor dogovor z »drugo stranjo«, ta pa priznanje o svoji soudeležbi v razlogih za domačo krizo.

Bitka za javni sektor je ravno bitka proti perverznosti kapitala in potrošništvu, toda nikakor ne bi smela biti alibi za t. i. sinekuro političnega kadra in ljudi, ki sicer ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo, rabijo pa službe. Bitka za model slovenske javne šole pomeni bitko za podobo slovenskega državljana, ta pa je obremenjena z vprašanjem, zakaj Slovenija ne premore podobne delovne (in varčevalne) morale, kakršno prek t. i. protestantske etike premorejo države protestantskega porekla. Bitka za slovensko gospodarstvo pomeni bitko z neustvarjalnim klientelizmom, korupcijo in birokratsko neučinkovitostjo. O zablodah slovenskih bank je bilo povedano že vse in na njih je mogoče študirati zgrešenost finančnih konceptov nacionalizma. Potem je tu začaran krog političnih protagonistov: zdesetkane levice, centralizirane desnice ter osrednje institucije smisla (Cerkve), ki bi rada »odmrla« svoje družbene polomije in bi se, kot pravi, na novo rodila v svoj poklic.

Narava krize je taka, da v celotni Sloveniji sama po sebi terja radikalni preporod. Pravi velikonočni čudež bi bil, če bi ljudje hoteli z njo sodelovati brez nepovratno škodljivih odporov. Temeljne zasnove za dogovorno rešitev potekajo prav zdaj in vlada je s svojim kadrovskim nasiljem ter napačnimi signali povzročila že zadosti škode in bi lahko spoznala, da ni več dosti prostora za zagotovitev racionalne konstruktivnosti. Da bodo sindikati pripeljali ljudi na ceste, verjetno ni več mogoče preprečiti, tudi sami so na trgu in ljudsko nezadovoljstvo morajo nekako artikulirati. Če pa bi odločitev o varčevalnih ukrepih pripeljali na referendum, bi bilo to slabo za vse. Drugače povedano: tudi vlada se mora odpovedati svojim prikritim ideološkim namenom z alibijem varčevanja in lakmusov papir je zagotovo šolstvo. Zakaj? Ker se na tem platnu projicirajo ideologije, predvsem pa največja zabloda skorajda vseh političnih in ideoloških skupin: duhovno, moralno in intelektualno potrošništvo, ki iz otrok in mladostnikov naredi oportunistično »pridne«, a zlagane in družbeno neperspektivne državljane.