Tiskane izdaje
Kaj v resnici piše v družinskem zakoniku? In kaj v resnici piše v členih, zaradi katerih bomo šli na referendum? In kar je najbolj pomembno: zakaj razprava teče o stvareh, ki v zakoniku sploh niso zapisane? Ali Cerkev, ki je izgubila tako ideološke kot kapitalske pozicije, išče poti, da bi spet postala relevanten družbeni dejavnik?
Konflikt med narodom in ideološkim ustrojem Katoliške cerkve v Sloveniji spada v klasični repertoar kulturnega boja. Čeprav se je ta po pruskem zgledu ločitve cerkve od države spočel na nacionalnem ideološkem terenu, ga je Cerkev v obdobju pred razpadom Avstrije, politično gledano, prestala relativno dobro, saj je pri osamosvajanju naroda od habsburškega imperija odigrala veliko, če ne celo ključno vlogo. Škof A. B. Jeglič je namreč podprl Krekov krščansko-socialistični koncept in ne Mahničevega avstromonarhističnega, ki je podpiral ločitev duhov. Liberalna in klerikalna stran sta se v narodnih zadevah tako lahko srečali na istem bregu.
V jugoslovanski kraljevini se je konflikt spet obnovil. Šlo je za vprašanje modernosti in predmodernosti in Cerkev si je idejno pomagala s tem, da je za svoj temeljni, na skupnem jeziku temelječi družbeni vzorec postavila družino in narod. Jugoslovansko usmerjeni liberalci so ob procesih industrializacije želeli slediti modernim modelom nacije, ki naj ne bi bili utemeljeni zgolj na krvnem, teritorialnem in jezikovnem principu. Ideja Jugoslavije kot slovanske Belgije je bila s Krfsko deklaracijo zasnovana na moderni in liberalni zasnovi, ki so jo leta 1917 podprle svetovne velesile. Toda elementi kulturnega boja, zveza med narodnim vprašanjem, družino in tradicionalno versko pripadnostjo so bili v Sloveniji prek ideje socializma še naprej stalnica in tvorec civilizacijskega prepada med modernostjo in predmodernostjo.
Aktualni referendum o družinskem zakoniku daje slutiti, da bi se pravi motivi za nasprotovanje lahko zavestno ali nezavedno bolj napajali iz politično-ideoloških kakor iz vsebinskih nagibov. Temu sumu v prid govori nekaj nazornih razlogov.
Nesporazum temelji na zaupanju
Družinski zakonik je bil sprejet 16. junija lani in referendum o njem je bil najavljen od prvega dne. Drugega januarja letos se je po pozitivnem mnenju ustavnega sodišča na pobudo Civilne iniciative za družino in pravice otrok v Škofji Loki začelo zbiranje še manjkajočih podpisov. Tako naj bi že zbranim 27 tisoč podpisom dodali še 13 tisoč potrebnih in vodja pobude Aleš Primc je najavil, da jih zmorejo zbrati že do konca tedna. K izjemnemu mobilizacijskemu potencialu je pripomogel tudi starosta SLS, Ivan Oman, saj je ob tej priložnosti dramatično povedal, da doslej še nobenemu referendumu ni dal svojega podpisa, tokrat pa ga bo.
Njegova značilna pripomba »Kar je preveč, je pa preveč,« je dala vedeti, da se pri zakonski ureditvi vprašanja otrok istospolno usmerjenega starša ne bo mogoče izogniti niti politični niti ideološki prevezavi družine na narod, zemljo, vero in družbo. Ta sum je potrdila tudi slovesna kulturna dekoracija ob škofjeloškem dogodku: kot so poročali mediji, se je začel s slovensko himno, nadaljeval s pesmijo Slovenec sem in sklenil z deklamacijo odlomka iz Krsta pri Savici. Pobudniki so res podpise zbrali v rekordnem času, večinoma so pobudo na terenu logistično ali z vzpodbujanjem spremljali mnogi duhovniki. Zveza med civilnim gibanjem in duhovščino (torej Cerkvijo) je bila dokaj transparentna, četudi vedno ne direktna. »Vsaka čast,« je na koncu zbiranja podpisov na eni od televizij Alešu Primcu izrekel priznanje eden pomembnejših cerkvenih interpretov slovenske politike in družbe, dr. Ivan Štuhec.
Visoki motivaciji za zavrnitev tega družinskega zakonika na rob velja postaviti še temeljne pripombe zagovornikov referenduma. Gre predvsem za člene, ki govorijo o posvojitvi otroka in istospolnemu partnerju starša dovoljujejo posvojitev njegovega otroka. Skupni imenovalec teh členov pa je status družine kot družbene in narodne »celice«. Že leta 2009 v času razprave je tajnik pastoralne službe dr. Tadej Stegu za spletni portal Vest.si povzel bistvene pripombe: zakonik ruši tradicionalno družino, ki »ne more biti kar koli«. Zakon naj bi torej na novo definiral pojem družine, otroka obravnaval kot pravico »nekoga«, čeprav ima svoje lastne in ne more biti nikogaršnja pravica. Drugih skupnosti ne moremo klicati družina, je dejal, poleg tega bi zakonik (v nasprotju s predlaganim) moral biti usmerjen v blaginjo in preživetje slovenskega naroda.
Vzpostavljen je bil nesporazum, utemeljen na seriji trditev, katerih rdeča nit je bil porušen status družine, možnost, da bodo homoseksualne osebe v Sloveniji posvajale otroke heteroseksualnih staršev ter da se tako iz otrok naredi predmet za zadovoljevanje starševskih potreb istospolnih ljudi, ki zaradi svoje usmerjenosti ne morejo imeti lastnih otrok, to pa bi bilo nenaravno.
Da so ta stališča sredica nasprotovanja zakoniku, se je potrdilo tudi, ko smo povprašali nekaj naključnih podpisnikov referenduma. Izkazalo se je še dvoje: domala vsi so mnenje ustvarili na idejno sugestijo duhovnikov in niti eden ni prebral zakonika, saj je zaupal človeku, ki mu je razložil problem. To seveda ne pomeni, da je ta vzorec mogoče razglasiti za reprezentativnega, je pa glede na značilnosti v javni polemiki mogoče predpostaviti, da gre za pogost kliše.
Kar ostane družini
Aktualni družinski zakonik definira družino že v drugem členu. Opredeli jo kot življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka.
Kakorkoli obračamo to besedilo, iz njega ni mogoče razbrati utemeljitve za očitek, da ruši tradicionalno družino, prav posebej pa ne, da je uperjen zoper blaginjo in preživetje slovenskega naroda. Si je v Sloveniji, če bi za »zdravo« družino veljala stvarno prisotna trojica oče, mati in otrok, že v bližnji zgodovini sploh mogoče predstavljati »zdrav« narod, ki je kot tak celo naredil svojo državo? Alenka Puhar v svoji knjigi (Prvotno besedilo življenja) navaja, kako je bil še leta 1880 vsak drugi koroški otrok nezakonski, tam, kjer so prevladovala večja posestva, pa se je delež nezakonskih otrok povzpel prek polovice. Čeprav v ne tako visokem odstotku je bilo podobno bržkone tudi drugje po Sloveniji. Konstitucije slovenskega naroda si torej že ob »pomladi narodov« ni mogoče zamišljati brez armade nezakonskih otrok, ki jih je v veliki večini (podobno kakor prvega pisatelja Slovenije Ivana Cankarja) zaznamovala odsotnost očeta in navezanost na mater.
Tudi sodobna družina ni na boljšem. Pri lanski objavi statističnega urada RS o gospodinjstvih in družinah lahko zasledimo podatek, da število enostarševskih družin narašča in jih je že četrtina od vseh družin v Sloveniji. V prek 21 odstotkih od skupnih petindvajsetih so to družine mater z otroki. Zasledimo tudi, da v Sloveniji iz leta v leto narašča tudi število ločitev, ki po interpretacijah predlagateljev referenduma in Cerkve prav tako ogrožajo družino. Samo v letu 2010 se jih je na tisoč sklenjenih zakonov razvezalo kar 372, povprečni čas trajanja takega zakona pa je bil komaj nekaj nad 13 let.
Gre torej za očitno razliko med idealom družine in realnostjo, kakršno poleg omenjenih dejstev (nezakonski otroci, ločitve) sestavljajo še dodatni elementi, na primer smrt, bolezen, vojne, ekonomske migracije enega od staršev, naravne in delovne nesreče ipd. Cerkev se je odločila, da bo pri zakoniku prek civilne družbe branila ideal družine in bo opustila idejno sodelovanje pri pravnih rešitvah, ki zadevajo »zatečeno stanje« v realnosti. Na ravni idealov že doslej velja cerkvena doktrina o nerazvezljivosti sklenjenega zakona in o načelu vztrajanja v njem v »dobrem in slabem«. To je njen teoretični prispevek k ohranjanju stabilnosti družine, v praksi pa je v pravnem postopku mogoče zakon razglasiti za neveljaven zaradi precej širokega nabora okoliščin. Prav tako Cerkev od svojih duhovnikov, ki so očetje nezakonskih otrok, praviloma ne zahteva, naj sprejmejo odgovornost in zaščitijo interese družine in otroka, temveč raje vidi, da ostanejo v službi Cerkve in za otroka skrbijo po dogovoru na daljavo.
Pod črto povedano, verjetno nihče (niti v Cerkvi) ne oporeka, da mati in otrok že predstavljata družino, četudi ta obstaja brez očeta. Prav tako se ne oporeka, da družino že predstavljata oče in otrok. Oboje je sicer v nasprotju s tezo zagovornikov referenduma, da otrok potrebuje »mamo in ata«. Toda ost in prava zavora pri družinskem zakoniku je (vsaj navzven) pravzaprav vprašanje spolne usmerjenosti staršev. Tu je v igri največ predsodkov in večina neresnic.
Kaj v resnici pravi zakonik
Zakonodajalec se je pri končni sestavi besedila tega družinskega zakonika moral zavedati, da prav pri razmerju med istospolnimi partnerji in družino stopa v izjemno delikatno ideološko polje, kajti umaknil se je pravzaprav z vseh pozicij, ki bi kakorkoli poškodovale ideal klasične družine. To dokazuje že sama definicija družine v drugem členu, ki ne more biti sporna v ničemer. V 21. členu izrecno kot pogoj za sklenitev zakonske zveze opredeljuje, da morata biti osebi, ki jo sklepata, različnega spola. V 217. členu spregovori o posvojitvi otrok in že v predhodnih členih postavi načelo največje koristi za otroka in posebno državno varstvo v zvezi s tem. Tako lahko zakonca ali zunajzakonska partnerja samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega partnerja. Izjeme so možne le po načelu otrokove koristi. Potem je v drugi alineji 217. člena opredeljeno, kako lahko potekajo posvojitve otrok v istospolni skupnosti.
V to točko je vgrajen požiralnik nacionalnih in ideoloških energij, za podpornike referenduma in slovensko Katoliško cerkev je tu točka resnice, na kateri se argument obrne njej v prid ali pa proti njej. Besedilo podčlena gre dobesedno takole: »Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja.«
Preprosto povedano, zakonik govori, da istospolni bodisi registrirani bodisi neregistrirani pari v Sloveniji ne morejo posvojiti tujega otroka. Partner torej lahko posvoji le partnerjevega otroka. Glede na veljavno besedilo torej ne drži, da novi zakonik pri posvojitvah otrok izenačuje partnersko in zakonsko skupnost, ker velja, da za družino štejeta tudi le mati in otrok ali oče in otrok, potem takšna partnerska posvojitev, ki veča zaščito in pravice otroka (na primer pri dediščini, odgovornosti in dolžnostih do otroka), v realnosti ne more poškodovati tistega, kar predlagatelji referenduma označujejo za pravo družino.
Ko preiščemo argumente in jih soočimo z besedilom, pravzaprav vidimo, da se drama dogaja na ravni predsodkov, strahov, tradicionalnih družbenih predstav in projekcije, kaj bi bilo, če bi se z relativizacijo odpovedali idealu tradicionalne dvostarševske nuklearne družine, splošno znane družinske prakse in vsemu, kar spada k njej.
Razumljivo je, da se Cerkev ne more odpovedati načelom, ki zadevajo začetek (splav) in konec življenja (evtanazija, smrtna kazen). Toda to v danem primeru ni problem, ki je na mizi. Gre za realnost vseh ljudi, ki smo, kakršni smo, in smo vsi ustvarjeni po Božji podobi; gre za temeljne človekove pravice, zato nikogar ni mogoče obravnavati kot odkrušek človeške vrste, temveč – tak je evangeljski nauk – kot enakovredne pred svojim stvarnikom. Pravzaprav gre za temeljna vprašanja antropo- in psihogeneze, ki so civilizacijska in segajo v najglobljo resnico, da je človek po svojem bistvu ranjeno bitje in da so ideali predvsem miselna in skoraj nikoli realna kategorija. Postavlja se torej vprašanje, kje je pravi vzrok za strahove, za globino in nerealno velik obseg referendumskega dogajanja, zlasti zaradi dejstva, da praktično nobeden od očitkov ni utemeljen v besedilu sprejetega družinskega zakonika. Navsezadnje statistika govori, da je bilo v Sloveniji v letu 2010 komaj devet registriranih istospolnih partnerskih skupnosti.
Med močjo in krhkim absolutom
Zdi se, da so istospolni partnerji v Sloveniji žrtve ideološke tesnobe, ki izvira iz nepredelanih poglavij kulturnega boja. Zdi se, da so produkt te tesnobe tudi druge vrste družbenih trkov, na primer ksenofobija, patološki nacionalizem ipd. na eni strani, na drugi pa klerofobija, patološko sovraštvo do vsega, kar je cerkveno, in zasmehovanje vsega predmodernega. Toda v danem primeru je teža dogajanja bržkone v družbeni dezorientaciji slovenske cerkve in v precejšnji krizi njene lastne družbene in verske identitete.
Zdi se tudi, da je take (nacionalne) trke mogoče razložiti in da je ta posel zelo temeljito opravil dr. Slavoj Žižek že leta 1987 v svoji študiji Jezik, ideologija in Slovenci. Kar zadeva tradicionalistično in »narodobudno« noto referenduma v povezavi s »psihoanalitskimi« značilnostmi tradicionalnega Slovenca, je torej posel opravljen že petindvajset let. Toda tu so še drugi vidiki, predvsem povsem spremenjena podoba sveta po globalizaciji, kriza nacionalnih identitet ter podivjani kapitalizem in potrošništvo, ki lahko tudi razčlovečujeta.
Spet dr. Žižek je leta 2000 v svoji knjigi Krhki absolut (Enajst tez o krščanstvu in marksizmu danes) opozoril na novo kapitalistično realnost, na kaotično nepreglednost produkcijskih identitet, ko več ne vemo, kaj kupujemo in kje je to v resnici proizvedeno. Videti je, kot da se »vse trdno in stalno razblinja«, je zapisal, tja gredo tudi seksualne prakse, »vse sveto je oskrunjeno« in (prosto po Marxu) sam kapitalizem teži k nadomestitvi »standardne normativne heteroseksualnosti s širjenjem nestabilnih zamenljivih identitet in/oziroma usmeritev«. V tako opisani stvarnosti bi bila marsikomu lahko bitka za ideale pravzaprav svéta vojna za rešitev sveta in v vojnah najšibkejši umrejo prvi.
Na ravni Cerkve (ki jo Žižek tudi analizira) se krhki absolut preizkuša v razmerju med oblastno, močno, z oblastjo zvezano in večkrat nemoralno Cerkvijo na eni strani ter z evangeljsko zmagovito formulo beraško zaudarjajočega sv. Frančiška, ki mu ni bilo težko prijemati gobavcev, na drugi strani. Kdo ta trenutek v Sloveniji velja za gobavega?
Končno se torej zdi, da se v Sloveniji fobija pred družinskim zakonikom javlja kot podoben konflikt v evangeljski identiteti slovenske Cerkve, ki je izgubila tako ideološke kot kapitalske pozicije, zato išče poti, da bi spet postala relevanten družbeni dejavnik. Pripomogla je k razpadu komunističnega (socialističnega) sistema in k nastanku nacionalne države in podobno kakor leta 1918 se je v tem znašla na liberalnem bregu zapoznele zgodovine. Potem se je vnovič zgodil predmoderno-moderni konflikt, katerega žrtev je družinski zakonik.
Protagonisti referenduma tega nedvoumno povezujejo z nacionalnim vprašanjem in v družini ne vidijo le temeljne (idealne) življenjske skupnosti, temveč predvsem gradnik naroda, davno utemeljenega na izročilih »krsta pri Savici«. Slovenska Cerkev se je v tranziciji najmanj v dveh smereh udeležila procesa privatizacije, ima svoje medijsko omrežje in želi vzpostaviti svoj šolski sistem. Vse to je načeloma legitimno, če se v krizi in na koncu procesov ne bi izkazalo, da v njih v niti eni sami točki v moralno nesprejemljivih, celo kriminalnih zadevah ni bila drugačna od ljudi in institucij, ki jim je želela biti alternativa.
Glavni problem pa končno ni v izgubi družbenega ugleda in zaupanja. Cerkev namreč zaseda moralni prostor, od katerega se pričakuje, da bi v času krize deloval kot alternativa in ne bi ljudi zaposloval z novicami, katero cerkveno podjetje bo šlo v stečaj in katero zgodovinsko zgradbo (menda tudi škofijo) v Mariboru bodo zasegle avstrijske banke. V tem je ironija, kajti ena od utemeljitev za blaženost Antona Martina Slomška je bila v tem, da je sedež škofije v Maribor prenesel iz avstrijskega Št. Andraža. V lastni moralni prenovi ima pravzaprav edino pravo priložnost in nobenega dvoma ne bi smelo biti, čigave interese brani, ko gre za temeljne človekove pravice. V taki ugotovitvi je namreč prava vsebina razprave o človeku in družini, ki daje otroku občutek sprejetosti, varnost in starševsko ljubezen.
Petega januarja letos je Komisija Pravičnost in mir sklicala tiskovno konferenco in zavrnila očitke, da bi zaradi referenduma o družinskem zakoniku Cerkev lahko izvedla »kulturno blokado«. »Odločno odklanjamo,« so zapisali, »da bi razpravo o Družinskem zakoniku spreminjali v razpravo o Katoliški Cerkvi«, saj naj bi bila sporna vprašanja o družini utemeljena sama v sebi in je nanja mogoče odgovarjati »z vsebinsko argumentirano razpravo in strpnim dialogom, ne pa z netenjem anahronističnega kulturnega boja«.
V vsem predreferendumskem času v resnici ni bilo mogoče prebrati argumentirane znanstvene razprave, ki bi podprla razloge za referendum, na razpolago so bili le ideološki argumenti. V resnici je razprava potekala okoli členov zakona, ki jih v zakoniku ni.
