Prilagoditev ali smrt, drugega nam ne preostane

Z Jonathanom Dawsonom, predsednikom Globalne mreže ekovasi, smo se pogovarjali o posebnih oblikah skupnosti - ekovaseh.

Objavljeno
28. avgust 2011 16.02
Posodobljeno
28. avgust 2011 16.17
Maja Prijatelj, Findhorn, Škotska
Maja Prijatelj, Findhorn, Škotska
Jonathan Dawson je dobršen del poklicne poti preživel v Afriki in južni Aziji kot raziskovalec, svetovalec in vodja projektov različnih organizacij (Svetovne banke, Mednarodne organizacije za delo, Organizacije ZN za industrijski razvoj in številnih nevladnih organizacij) za spodbujanje ekonomskih možnosti za delo v tamkajšnjih revnih skupnostih. Zadnje desetletje je preživel v vasici Findhorn na severu Škotske, v bližini ekološke skupnosti Findhorn, kjer je predaval o trajnostnem razvoju. Je predsednik Globalne mreže ekovasi (GEN) in avtor izobraževalnega programa Gaia Education, ki temelji na najboljših praksah iz ekovasi, in poučuje o družbenih, svetovnonazorskih, ekoloških in ekonomskih dimenzijah trajnosti. Kljub »čudovitim« enajstim letom v Findhornu se je nedavno preselil v tranzicijsko mesto Totnes na jugozahodu Anglije – ker je postal vodja ekonomskega oddelka na tamkajšnji Schumacherjevi fakulteti, ki posameznikom in organizacijam ponuja teoretska in praktična znanja o trajnostnem razvoju, in ker ga trenutno bolj kot življenje v samostanu, kakor je označil ekološko skupnost Findhorn, zanima konkretno delovanje za prilagoditev obstoječe skupnosti na bližajočo se krizo zaradi vrha črpanja nafte in stopnjujočih se posledic globalnega segrevanja.

Kako bi opisali ekovasi tistim, ki še niso slišali za to obliko skupnosti?

Ekovasi so urbane ali ruralne skupnosti, ki združujejo posameznike, zavezane trajnostnemu sobivanju. To dosegajo z gradnjo ekoloških bivališč, ekološkim pridelovanjem hrane, uporabo zelenih tehnologij za ravnanje z odpadki in odpadnimi vodami, obnovljivih virov energije, z alternativnimi ekonomskimi modeli ter skupnostnim odločanjem in reševanjem konfliktov.

Kaj imajo skupnega različni modeli ekovasi?

Ko sem razmišljal, kaj imajo skupnega evropske ekovasi, sem prišel do zaključka, da so vse utopični eksperimenti, ki so jih večinoma v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ustanovili težavni posamezniki, ki so se uprli splošni smeri družbenega razvoja: tehnološkemu in znanstvenemu napredku – moja generacija je zrasla ob zgodbicah, da bodo stroji rešili vse težave –, uporabi pesticidov v kmetijstvu, množični proizvodnji, jedrski energiji, materializmu, potrošništvu. Ti posamezniki so bili neke vrste družbeni pionirji, saj so že tedaj ekološko kmetovali, meditirali, uporabljali obnovljive vire energije in skupnostne modele odločanja. Ko sem pred enajstimi leti prišel v Findhorn, med prebivalci tukajšnje ekološke vasi in okoliških krajev ni bilo nikakršnih stikov. Zbližali so se šele zadnja leta, ko so nekatere ekovaške ideje in prakse postale del mainstreama oziroma jih je sprejel vsaj naprednejši del družbe.

Kaj lahko ekovasi ponudijo današnjim družbam in svetu?

Po mojem mnenju ekovasi niso modeli – so namreč preveč unikatne –, temveč bolj učilnice trajnostnega bivanja. Pred desetimi leti je večina tistih, ki so v Findhorn prihajali na ekovaški trening, enega od izobraževalnih programov, ki jih organizira fundacija Findhorn, hotela ustanoviti skupnosti, kakršna je v Findhornu. Danes takšnih tečajnikov skorajda ni več. Ljudje večinoma prihajajo po znanje o ekološkem pridelovanju hrane, ekološki gradnji, rastlinski čistilni napravi, tehnologijah pridobivanja obnovljivih virov energije, ki jih želijo uporabiti doma. To me ne jezi, je nekaj povsem običajnega.

Kako pomembna je za ekovas samozadostnost?

Nisem fen samozadostnosti. Ekovasi poskušajo oponašati delovanje narave, v tej pa en del nikoli ne deluje neodvisno od drugega. Pomembneje kot doseči samozadostnost je povezati se z drugimi trajnostnemu bivanju zavezanimi skupnostnimi iniciativami. Odvisnost od fosilnih goriv, učinki globalnega segrevanja in finančna kriza nas bodo močno udarili. V zahodni Evropi smo tako rekoč nehali pridelovati hrano. Kaj bo sledilo? Moje strokovno področje je ekonomija, zato razmišljam v njenih okvirih. Nekega dne, kmalu, bodo prenehale prihajati ladje iz Kitajske ali pa bomo v steno poskušali vstaviti kos plastike, a se ne bo nič zgodilo. Če bi večji del Škotske tolkel lakoto, bi v dveh dneh umrl tudi Findhorn, četudi bi bil samozadosten. Bistvo torej ni ustvariti otokov samozadostnosti, saj bi ti ob zunanjem šoku, na primer skokoviti podražitvi nafte, hitro razpadli, temveč omrežje, ki se bo na te šoke sposobno prilagajati (angl. resilience).

Toda ali je človeštvo tega sploh sposobno?

To ali pa smrt, drugo nam ne preostane. Prepričan sem, da se na stotine tisoč ljudi zaveda, kaj prihaja, in se na to ustrezno pripravljajo, le videti jih še ni, ker je gladina morja tako visoka. Ko se bo kapitalistična ekonomija sesula in se bo morje umaknilo, bodo iz njega pogledali številni cvetoči otoki.

Ekovasi imajo s svojimi izobraževalnimi programi in delavnicami pomembno vlogo pri ozaveščanju ljudi o pomenu trajnostnega življenjskega sloga. Vse pomembnejša pa so tudi tranzicijska mesta.

Transition Network je neke vrste sestrska organizacija GEN, ki se od te razlikuje po prizadevanju za vzpostavitev trajnostno naravnanih skupnosti znotraj obstoječih vasi, naselij in mest. Prvo tranzicijsko mesto je bil Totnes na jugozahodu Anglije, kamor se prihodnji teden selim tudi sam. Veliko tranzicijskih skupnosti je v četrtih in predmestjih Londona (Brixton, Wandsworth, Kingston upon Thames) ter drugih delih Anglije (Norwich, Lewes).

Kako delujejo tranzicijska mesta?

Združujejo posameznike, ki se z vso resnostjo zavedajo krize, ki bo nastopila po prečenju vrhunca črpanja nafte in zaradi stopnjujočih se negativnih učinkov globalnega segrevanja. Ker so prepričani, da se politika na nove razmere ne bo pravočasno odzvala, stvari vzamejo v svoje roke, pri čemer se osredotočajo na dva cilja: oblikovanje skupnosti, ki bo čim manj odvisna od nafte, in zmanjšanje ogljičnega odtisa.

Skupine se najprej lotijo ozaveščanja lokalnega prebivalstva prek predvajanja dokumentarcev, kakršni so Inconvenient Truth, In Transition 1.0, The End of Suburbia, Crude Awakening in Power of the Community, predavanj strokovnjakov in prispevkov v medijih. Podporo iščejo pri okoljskih nevladnih organizacijah, zelenih podjetjih in lokalnih oblasteh. Ko pridobijo dovolj podobno mislečih, oblikujejo delovne skupine, te pa poskušajo najti najboljše rešitve za zmanjšanje odvisnosti od nafte in ogljičnega odtisa na področjih preskrbe s hrano, energijo, gospodarstva, transporta, gradnje bivališč, izobraževanja...

Leto ali dve pilijo rešitve, nato ob sodelovanju širše skupnosti izdelajo načrt (angl. energy descent action plan), kako naj bi bila skupnost videti čez petnajst ali dvajset let, in kaj vse bodo morali dotlej narediti. Namesto da bi torej na krizo čakali križem rok, se že danes obnašajo in živijo tako, kakor da bi na voljo imeli na primer le polovico razpoložljive energije.

Kolikšen vpliv ima tranzicijsko gibanje na politične odločevalce?

V Veliki Britaniji velik. Rob Hopkins, ustanovitelj Transition Network in soustanovitelj tranzicijskega mesta Totnes, je član številnih vladnih odborov. Njegova knjiga The Transition Handbook je bila leta 2008 med petimi najbolj priljubljenimi poletnimi čtivi članov spodnjega doma parlamenta.

Kdo so ljudje, ki se odločijo živeti v tranzicijskih mestih? Verjetno med njimi niso takšni, ki zaslužijo komaj za preživetje?

Tako kot verjetno velja za vsa družbena gibanja, so tudi tranzicijsko ustanovili posamezniki, ki so se imeli privilegij izobraževati in potovati po svetu. V ekovaseh in tranzicijskih mestih je stopnja izobrazbe najverjetneje višja kot v širši družbi, vendar to ne pomeni, da v njih živijo sami akademiki. Ne glede na materialni položaj pa si vsi delijo občutek, da je človeštvo na Titaniku, ki pluje proti ledeni gori, večina potnikov pa se prepira za prostor na ležalnikih.

Toda ali ni glavna ovira za večjo množičnost tranzicijskega gibanja prav dejstvo, da je večina prebivalstva na našem planetu revnega?

Seveda. Zato mora biti naslednji korak ustvariti ekonomske modele, ki bodo sprejemljivi tudi zanje. Večino časa sem deloval v ruralni Afriki, kjer sem pomagal razvijati lokalno gospodarstvo – ustanavljati mala podjetja in zadruge proizvajalcev vključevati v sistem pravične trgovine.

Ste bili uspešni?

Težava je v tem, da ima le deset odstotkov Afričanov vir dohodka, vendar pri tem ne gre za klasično zaposlitev, kakršno pozna razviti svet. Skoraj vsi imajo košček zemlje, ki ga obdelujejo, ali kakšno neformalno podjetje, vendar so ta tehnološko slabo razvita in izdelujejo izdelke z nizko dodano vrednostjo. Z različnimi ekonomskimi modeli in projekti smo prebivalcem pomagali pri izboljšanju veščin, tehnologij in sodelovanja, da bi lahko posegli po tržiščih z izdelki z višjo dodano vrednostjo. Nekateri modeli so bili bolj, drugi manj uspešni.

Ali ni posredovanje novih ekonomskih modelov spet neke vrste kolonizacija Afrike?

Nevarnost je nenehno na preži.

Kot primer vzemiva sistem pravične trgovine, v katerega so se pred časom vključila tudi velika podjetja.

Zakaj prav tega? Pravična trgovina je eden redkih ekonomskih sistemov, pri katerem se ni bati, da bi vanj posegla evropska kolonizacija. Sodeloval sem z zadrugami v Gani, ki pridelujejo kakav za proizvodnjo pravične čokolade. Konvencionalna pridelava kakava je suženjstvo. Dohodek kmetov je izjemno nizek, večina njihovih otrok zaradi dela na plantažah ne hodi v šolo. Pri proizvodnji pravične čokolade pa podjetje pridelovalcem kakava zagotavlja bistveno višjo odkupno ceno kakava, povrhu pa jim izplača še pravično premijo, ki jo po lastni presoji uporabijo za projekte v dobro skupnosti.

Zakaj se selite iz ekovasi v tranzicijsko mesto?

Ker je v njem sedež Schumacherjeve fakultete, katere vodja ekonomskega oddelka sem postal. Findhorn je kakor vse ekovasi intencionalna in zelo ozko interesna skupnost, ki ne ustreza vsem. Pravzaprav ustreza le redkim, kar ni nujno slabo. Je otok, nekakšen križanec med univerzo in samostanom. Čudovito je bilo živeti tu, vendar me trenutno bolj kot življenje v samostanu zanima zunanji svet. ¾ Jonathan Dawson Foto Maja Prijatelj Tranzicijska mesta – Vse skupaj se je začelo leta 2005, ko je skupina študentov permakulture pod mentorstvom profesorja Roba Hopkinsa s Kinsale College of Further Education izdelala osnutek načrta (energy descent action plan) za prehod (tranzicijo) irskega mesteca Kinsale s 7000 prebivalci v nizkoogljičnega do leta 2021. Osnutek je temeljil na večkrat v resničnosti potrjeni hipotezi, da so današnje skupnosti slabo pripravljene na ključna problema oziroma izziva človeštva v začetku 21. stoletja – vrhunec črpanja nafte in krizo, ki mu bo sledila, ter globalno segrevanje; zadnja leta se jima je pridružila še finančna kriza. Ker jima ne bodo mogle ubežati, je edina rešitev, da se nanju čim bolje prilagodijo. To je najlažje z zmanjšanjem odvisnosti od nafte oziroma s prehodom na zeleno lokalno proizvodnjo, pridelavo in predelavo. Osnutek načrta, eden najbolj celovitih načrtov prehoda kakšne skupnosti v nizkoogljično, je požel veliko pozornosti, konec leta 2005 ga je sprejel tudi kinsalski mestni svet. Istega leta je Rob Hopkins dal pobudo za preusmeritev svojega rojstnega mesteca Totnes (na fotografiji spodaj, zgoraj Brixton) v tranzicijsko mesto. Totnes je bil prvo tranzicijsko mesto v Veliki Britaniji. Njegovi prebivalci so razdeljeni v devet skupin, ki prek številnih projektov in delavnic iščejo in preizkušajo najboljše rešitve za energetsko čim manj potratno, a po njihovem prepričanju polnejše življenje. Projekti so tako preprosti, kakršno je učenje ekološkega pridelovanja hrane, oblačil, kot kompleksnejši, na primer vzpostavitev delovanja lokalne valute. Totnes je sprožil globalno tranzicijsko gibanje, ki se mu je po podatkih Transition Network v zadnjih petih letih pridružilo 374 vasi, mest, mestnih četrti in primestij. Večina skupnosti je v Evropi, zlasti Veliki Britaniji, pa tudi v severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Italiji in Čilu. Foto arhiv tranzicijskega mesta Totnes in Brixton Ekovasi

Koliko je ekoloških vasi? Odvisno od tega, kako in kaj štejete mednje, odgovarja Dawson. »Pri njihovem štetju je še precej metodoloških izzivov. Prvič, zlasti na južni polobli so člani GEN velika omrežja ekovasi. Sarvodaja na Šrilanki, eden najpomembnejših članov, ki se ukvarja z opolnomočenjem, opismenjevanjem, povečanjem samozadostnosti in odpravljanjem spolne diskriminacije, združuje skoraj 15.000 podeželskih skupnosti. Ali te štejejo kot 15.000 ali en sam član? Podobna zadrega nastaja pri članici GEN iz Senegala Colufifi, ki združuje 350 vasi v štirih zahodnoafriških državah.

Drugič, ali lahko med ekovasi prištevamo (vse redkejše, toda še vedno številne) tradicionalne vaške skupnosti v tropskem podnebnem pasu, ki se jih globalni kapitalizem ni močno dotaknil? Sam jih nimam za ekovasi, ker si ne prizadevajo aktivno in zavestno za zaščito in večji nadzor nad svojimi sredstvi, čeprav so med njimi tudi izjeme.

Tretjič, 16 od 87 članic evropske podružnice GEN (iz 35 držav) je nacionalnih združenj ekovasi, ki imajo po več članov. Težko je oceniti, koliko od teh bi lahko dejansko opredelili kot ekovasi. Četrtič, zelo malo skupnosti znotraj evropske mreže ekovasi je dovolj velikih in raznolikih, da bi jih lahko označili za ekovasi. Pravilnejša oznaka zanje bi bila mala oziroma mikro raziskovalna, predstavitvena ali izobraževalna središča.

Skratka, po mojih ugibanjih je v Evropi okoli 200 ekovaških iniciativ, v Afriki, predvsem Senegalu pa tudi v Gani, Nigeriji in južni Afriki, okoli 500, v Aziji okoli 25 (največ na Tajskem, Japonskem in v Bangladešu), na Šrilanki pa bodisi ena bodisi 15.000 – številko izberite sami. V Avstraliji in na Novi Zelandiji jih je 20, v severni Ameriki 100, v srednji in južni Ameriki pa 50.« »V ekovaseh in tranzicijskih mestih je stopnja izobrazbe najverjetneje višja kot v širši družbi, vendar to ne pomeni, da v njih živijo sami akademiki. Ne glede na materialni položaj pa si vsi delijo občutek, da je človeštvo na Titaniku, ki pluje proti ledeni gori, večina potnikov pa se prepira za prostor na ležalnikih.