Preureditev pravil igre

Slovenija je sredi preurejanja. Je preurejanje družbenih odnosov lahko sporno?

Objavljeno
16. marec 2012 14.07
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Poslanec s ponarejenim spričevalom, poslanec z vohunskim dosjejem, poslanec z množico upnikov, predsednik vlade na zatožni klopi, referendum o družinskem zakoniku, prodaja družinske hiše na dražbi zaradi neplačane položnice, de facto ukinitev agencije za upravljanje kapitalskih naložb države ... Dogodki, ki nimajo skupnega imenovalca? Ali pa je skupni imenovalec tako velik, da nam je ves čas pred očmi, a ga ne opazimo.

Poslančev šolski dokument ni zgodba o nespretno ponarejenem papirju. Je zgodba o nelegitimni prednosti pred drugimi ljudmi, ki si jo je pridobil sedanji član državnega zbora, ko je nekoč v preteklosti – namesto da bi si spričevalo pridobil z delom, učenjem – listino falsificiral. Afera Patria govori o sumu, da je imela ena orožarska korporacija ob poslu z državo nelegitimno in nelegalno prednost pred drugo orožarsko korporacijo, ker si je to prednost domnevno kupila. Prodaja družinske hiše na dražbi, ki jo je organiziralo sodišče, ni zgodba o položnici, na kateri je zapisana bagatelna vsota. Je zgodba o odnosu državljana do sodne veje oblasti. Če karikiram: državljanu je bilo pomembneje, da bo imel v cestnem prometu s 100.000 evrom vrednim BMW X3, nabavljenim na lizing, prednost pred drugimi udeleženci v prometu, kot da bi spoštoval odločitev sodišča, ki mu je naložilo, naj poravna bagatelni dolg.

Vohunski dosje ni zgodba o orumenelih papirjih, temveč o odnosih sedanjega poslanca in nekdanjega novinarja do ljudi iz okolice in do tedanjega državnega aparata. Referendum o družinskem zakoniku je v resnici referendum o odnosih. Zakon, o katerem bomo glasovali čez teden dni, izhaja iz stališča, da zakonodaja medosebne odnose, ki že obstajajo, ustrezno regulira in zagotavlja predvidljivost. Nasprotniki zakona nekatere odnose med posamezniki, ki že obstajajo, razumejo kot zavržene. Tako zavržene, da nasprotujejo njihovi zakonski regulaciji.

Tudi sprememba statusa agencije za upravljanje kapitalskih naložb države je zgodba o odnosih. Agencija je bila ustanovljena zaradi zahtev OECD, da korporacije, ki so v državni lasti, na trgu ne smejo imeti nelegitimne prednosti pred gospodarskimi družbami v zasebni lasti. Zahteva OECD je bila presajena v slovenski kontekst. Politična oblast naj izgubi orodje, s katerim bi politični vpliv nadgradila še z ekonomsko močjo. Projekt se je sicer sfižil, ker del političnega omrežja pač ni želel izpustiti iz rok vzvodov moči, četudi so bili cilji pravšnji. So s tem, ko agencija izgublja pristojnosti, ukinjeni tudi cilji, katerih izpolnitev je zahtevala OECD? Je ukinjen tudi imperativ, da firme, ki so v državni lasti ali imajo ustrezno politično podporo, na trgu ne smejo imeti nelegitimne prednosti?

Slovenija je sredi preurejanja. Je sredi preurejanja odnosov med različnimi vejami oblasti, odnosov med gospodarskimi družbami, odnosov med gospodarstvom in politiko, politiko in drugimi družbenimi podsistemi, odnosov med posamezniki, odnosov med državo in Cerkvijo, odnosov med državo in posamezniki, tudi odnosov med delom in kapitalom ... To je širokopotezna preureditev. Ko smo med predvolilno kampanjo poslušali govornike, napovedi preurejanja številnih družbenih odnosov praktično ni bilo na dnevnem redu. Ker v obdobju, ko je imel politični razred priložnost razložiti svoje vizije, načrt preurejanja družbenih odnosov ni bil predstavljen, ne vemo, kakšen je končni cilj tega preurejanja. Vemo pa, da preureditev že poteka.

Je preurejanje družbenih odnosov lahko sporno? Načeloma te ambicije ne moremo kritizirati. Slovenija ni družba, v kateri bi bil v tekmi med ljudmi zagotovljen elementarni ferplej. Nekatere tekme so kupljene. Na igrišču so igralci, ki jim je trener naročil, naj nasprotnemu napadalcu zlomijo nogo. Ob rumenem kartonu si igralci drznejo sodnika pljuniti v obraz, zveza pa se ne odloči za enoletni suspenz.

Preureditev je torej dopustna. A vedeti moramo tudi, kakšna je smer tega preurejanja. Bo tekma bolj brezobzirna? Bo spoštovanje tekmeca novi, najpomembnejši imperativ? Bo fizioterapevt poškodovanemu pomagal? Ali pa bo selektor krvavečega gladiatorja pustil v areni brez ustrezne oskrbe? Bo država zgolj nevtralni organizator tekmovanja? Ali pa bo imela država, s katero upravlja vladajoča koalicija, svoje favorite? Bodo nekateri prekrški sankcionirani z rdečim kartonom, gol, dosežen z roko, pa bo priznan? Bo strelec gola, ki je bil dosežen z roko, čaščen kot nacionalni junak? Kakšen bo odnos do dopinga?

Dvanajstega maja bo minilo sto dni od imenovanja vlade. Vektorska vsota posameznih potez, ki kažejo na preurejanje družbenih odnosov, bo do takrat jasna.