Portret tedna: Jakov Fak

Zmagovalec v športni areni in vsakdanjem življenju. 

Objavljeno
10. marec 2012 16.33
Siniša Urošević, šport
Siniša Urošević, šport

Biatlon na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih ohranja prepoznavnost. A stiskanje pesti za junake planinskega čaja na alpskih smučeh je bliže navadnim smrtnikom. Tako kot tudi romanje ob koncu zime pod planiške skakalnice.

Toda Jakov Fak, Hrvat iz Gorskega Kotarja, je našemu smučarskemu športu postavil še en mejnik – v biatlonski meki na Bavarskem je z mešano štafeto osvojil srebro in v posamični konkurenci še zlato.

Mladenič, star 24 let, je v biatlonskih krogih, kjer sicer prav pogosto zrelost in izkušenost odločata o zmagah, že stari maček.

Pravzaprav ris ali volk, kar pritiče okolju, od koder prihaja, obdanem z neskončnimi gozdovi, pa naravi v svoji izvirni podobi, odraščanju z igrami na prostem, in ne pozno v noč buljenju v računalniški zaslon ter sklepanju »prijateljstev« po svetovnem spletu …

Otroštvo Jakova Faka je bilo takšno kot pri največjih šampionih biatlonskega športa. Oleju Einarju Bjørndalnu na norveški deželi, Magdaleni Neuner v objemu bavarskih gorá. Pristno, tradicionalno, v stiku z vsemi prebivalci neokrnjenega naravnega okolja.

Le da je pač novi junak slovenske športne scene odraščal v deželi, kjer je biatlon, splet smučarskega teka in strelstva, na dnu lestvice po priljubljenosti športnih panog, torej povsem nasprotno od krajev omenjenih dveh najbolj znanih obrazov mednarodnega biatlona.

Pa to nikakor ni presenetljivo za deželo, ki ji je – žal – tisto pravo streljanje, na vojni črti, ne pa na biatlonskem štadionu, krojilo usodo.

Povrhu je v športnih arenah častilo svoje ognjevite nogometaše, olimpijske zmagovalce v rokometu, wimbledonskega junaka Gorana Ivaniševića, romantika v boksarskem ringu Željka Mavrovića ali pa – ko gre že za sneg – čudežno družino Kostelić. Le komu je bilo mar za neko povsem tujo zgodbo daleč od bleščečih žarometov milijonskega Zagreba ali pa športno prav neverjetno zapriseženega Splita?

A na meji s Slovenijo je nastajala nova olimpijska kolajna! V izvedbi domačega fanta in režiji trenerja severno od Kolpe. Jakov Fak in Uroš Velepec sta namreč v oddaljeni Koreji, leta 2009, prvič prispevala k resnejšim zapisom o streljanju na smučeh v tisku naše soseščine. Anonimnež iz Gorskega Kotarja je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu, jo nato potrdil še leto pozneje v vsem prestižu olimpijskih iger – tudi iz Vancouvra se je vrnil z bronom.

»Če ne prej, sem si misli, se bo vsaj takrat moja zgodba na Hrvaškem premaknila navzgor. Ne, ničesar nočem govoriti proti svoji domovini, toda z biatlonsko zvezo ne morem več vštric. Ne omogoča mi razmer za nadaljevanje uspešne športne poti, napočil je čas za selitev k slovenski reprezentanci,« so zvenele Fakove besede pred približno dvema letoma, ko je bilo že povsem jasno, da tudi lesk kolajne z največjega tekmovanja za biatlonce nikdar ne bo razlog za veselice, vabila morebitnih novih pokroviteljev, odmevne sprejeme v državnem vrhu.

Medsebojno zaupanje z Urošem Velepcem, iz dneva v dan bolj cenjenim strokovnjakom v biatlonskih krogih, je bilo na izjemno visoki ravni. »Le z Urošem si predstavljam nadaljevanje zgodbe o uspehu,« je dejal na silno odmevni konferenci v Hrvaškem novinarskem domu, stavbi v najožjem središču Zagreba.

Vse lepo in prav, toda prestopa še zdaleč ni bilo preprosto uresničiti. Ne, pri mednarodni zvezi ni nihče oviral zgodbe, v že tako ozki bazi konkurenčnih tekmovalcev pri nas so ploskali projektu, toda vojaški in predvsem dobičkarski duh iz vodstva hrvaške zveze je sanjal o nogometnih odškodninah, se igral z usodo športnika izjemnega pristopa, sprožil novo birokratsko vojno. Kot da že ne bi imeli dovolj vseh zapletov s Piranskim zalivom, Trdinovim vrhom in prenapeteži na tribunah športnih aren.

Kruti scenariji ne ponudijo vedno srečnega konca, toda kalvarija z lovom na potni list dežele, v kateri je Jakov Fak jasno in brezkompromisno videl svojo športno prihodnost, se je vendarle končala z nasmejanimi obrazi najpomembnejših akterjev, tekmovalca in njegovega trenerja. Ter kajpak še vseh drugih, neposredno vpletenih v slovenski biatlon.

Ta je pač dolgo sanjal o najžlahtnejši kolajni svetovnega prvenstva. Prinesel mu jo je preprost fant poštenih načel, športnega duha, izvirnosti, ustvarjalnosti. Vrhunski šport ni niti igra na srečo niti splet naključij. Zaradi uspeha našega aduta so se navzočim usule solze sreče, denimo neuklonljivemu Janezu Mariču, sostanovalcu Jakova Faka.

Dejansko je slovenski biatlon na Bavarskem, kjer se je v zadnjih dneh v areni zbiralo tudi po 30.000 radovednežev, doživel trenutke ponosa in slave. Tako kot prepeva Prljavo kazalište, kultna hrvaška skupina, med zmagoslavjem blizu tudi Jakovu Faku. A zna pritegniti tudi Agropopovemu Samo milijon nas je. Kot nam je v trenutkih največjega uspeha v zgodovini slovenskega biatlona omenil, se bo – kolikor bo le mogoče hitro – naučil besedilo Zdravljice, hkrati pa je, razumljivo, ponosen, ko mu sotekmovalci iz reprezentance pomagajo v zborovskem petju hrvaških hitov.

Kakorkoli, imamo športnika, ki je od Koreje 2009 osvojil že štiri kolajne z največjih tekmovanj, polovico pod slovensko zastavo. Ohranja skromnost in spoštovanje do okolja, v katerem je zdaj doma. Jakov ali Jaka – kakor pač hočete – je zmagovalec. V športni areni in vsakdanjem življenju.